Znanstveniki so svetovne voditelje na podnebne spremembe prvič opozorili kmalu po smrti ameriškega predsednika J. F. Kennedyja. Prve ocene v drugi polovici 60. let so bile še zelo grobe, takrat je bilo morda še upravičeno podvomiti. Od leta 1992 so svetovni voditelji natančno seznanjeni z grožnjo podnebnih sprememb in 30 let pozneje se takratne napovedi zaradi njihovega in našega neukrepanja uresničujejo.

Leta 1988 je bil ustanovljen Medvladni odbor za podnebne spremembe – IPCC, ki deluje še danes. Na vsakih nekaj let izda obsežno poročilo, ki predstavlja povzetek tekoče znanosti. Njihovo nastajanje je pred časom za MMC pojasnila Lučka Kajfež Bogataj, ki je tudi sama sodelovala pri urejanju enega od poročil: "Vsako leto je objavljenih na tisoče člankov, poročil, ekspertiz in nihče ne more vsega tega prebrati. Zato je približno 2000 znanstvenikov sklenilo, da bodo skušali to strniti v krajša in preglednejša poročila. Ne gre torej za neko novo znanost, temveč se združi vse, kar je objavljeno na različnih celinah, v različnih jezikih." Vsako poročilo, ki običajno obsega več tisoč strani, vsebuje tudi krajši povzetek za odločevalce in projekcije prihodnosti v primeru ukrepanja ali neukrepanja. 9. avgusta je izšel prvi od treh delov šestega velikega poročila IPPC-ja in ne prinaša dobrih novic. Povzetek za odločevalce jih strne na 42 straneh.

Kaj prinaša 6. veliko poročilo IPPC-ja, je za MMC komentiral Rok Novak, mladi raziskovalec na Odseku za znanosti o okolju na Institutu Jožef Stefan.

IPPC-poročila običajno niso znanilci dobrih novic. Kaj nam prinaša 6. poročilo?

Po naravi sem optimist, vendar v tem zadnjem poročilu IPCC-ja težko najdem kakšen pozitiven sklep. To je sicer le prvi del poročila od treh, vendar je že zdaj jasno, da je to poročilo drugačno od prejšnjih predvsem v dveh ključnih lastnostih: napovedi so še bolj negativne, gotovosti teh napovedi pa višje. Tudi bolj optimistični scenariji, ki predvidevajo prepolovitev izpustov CO2 do leta 2050, še vedno napovedujejo dvig povprečne temperature do 2 °C do leta 2100. Podatkov o stanju v preteklosti je več in so zanesljivejši, modeli so natančnejši in izračuni imajo manjše negotovosti. Na podlagi vseh teh informacij iz preteklih obdobij in vseh izvedenih meritev za trenutno stanje so poročevalci tokrat lahko številne napovedi opisali z zelo visokimi verjetnostmi. Tudi sam sem bil presenečen, kako neposredni in jasni so njihovi sklepi.

Kako gotova je znanost glede tega, da smo za podnebne spremembe odgovorni ljudje?

Zadnje poročilo je razblinilo še tistih nekaj dvomov o naši odgovornosti. Konsenz znanosti je jasen, da so podnebne spremembe posledica naših dejanj. Zlasti pri našem vplivu na vodni cikel – od naše odgovornosti za taljenje ledenikov do segrevanja in zakisanja oceanov. Dejstvo pa je, da nam ta visoka gotovost jasno pove, da če zmoremo podnebje spreminjati v eno smer, ga zmoremo tudi v drugo. Mogoče je to tista "srebrna nit", ki jo kot optimist iščem v tem poročilu.

Med drugim se ukvarjate z vplivi okolja na človekovo zdravje. Ali pri svojem delu opažate vplive podnebnih sprememb?

Tovrstnih specifičnih povezav sam sicer ne preučujem. Sklepam lahko, da bi višje temperature v urbanih okoljih lahko povzročile, da se več ljudi odloči za prevoz uporabljati osebni avtomobil s klimatsko napravo, kar bi posledično tudi zmanjševalo kakovost zraka in povečalo stopnje hrupa z neposrednim vplivom na zdravje prebivalcev. Pogostejši vročinski valovi bodo povečali možnosti za zdravstvene težave pri ranljivih skupinah in otežili delo osebam, ki so izpostavljene vročini (gradbena dela, kmetijstvo, vrtnarstvo, dostava s kolesi ipd.). To sta le dva primera neposrednega vpliva podnebnih sprememb na naše življenje in zdravje.

IPCC-poročila že od 90. let opozarjajo politike na podnebne spremembe, kakšna je njihova odgovornost?

Sam bi rekel, da IPCC-poročila informirajo in opozarjajo celotno družbo. Podatki Eurobarometra kažejo, da se je šele v zadnjem desetletju prebudila kolektivna zavest o pomembnosti podnebnih sprememb. Brez dvoma pa v te zgodbi levji delež odgovornosti nosijo naši predstavniki v vlogah odločevalcev, oni so na tem mestu zato, da se v našem imenu odzovejo na dokumente, kot so poročila IPCC-ja. V Sloveniji bi verjetno lahko na stadion v Stožicah spravili vse ljudi, ki bodo prebrali povzetek IPCC-poročila na 40 straneh, kaj šele vseh 1300 strani celotnega prvega dela poročila. Državljani smo na funkcije odločanja izvolili ljudi, ki morajo to vsebino poznati in pripraviti ustrezen odziv. Nobenega dvoma ni več, da državljani zahtevamo jasne, konkretne in ambiciozne ukrepe.

Kaj vam poročilo pove kot znanstveniku in kaj kot posamezniku, članu družbe?

Čeprav sem pričakoval, da bo vsebina poročila približno taka, kot je, sem presenečen nad stopnjo gotovosti pri nekaterih trditvah in sklepih. Kot raziskovalec sem vesel, da nam je tehnologija omogočila zbrati vse te informacije in pripraviti sklepe s tako visoko verjetnostjo, kot posameznik ali član družbe pa lahko rečem, da mi še ni uspelo zbrati misli in si ustvariti zaključkov. Kaj to pomeni za nas kot družbo? Kaj je moja vloga? Kje naj bodo moje prioritete? Naj delujem naprej kot do zdaj ali je treba kaj spremeniti? Menim, da so to vprašanja, ki si jih moramo vsi posamezniki v družbi zastaviti. Nekatere odgovore nam bo pomagala najti znanost, spet druge pa moramo najti sami glede na svoja prepričanja, okolico in vrednote. Težko pa rečem, ali sem vesel ali ne, da bomo mogoče počasi lahko na Veliki planini zasadili trto refoška.

Kako nas lahko pred temačno napovedjo prihodnosti ubrani znanost?

Znanost nam ponuja orodja za odkrivanje rešitev, implementacija in uporaba pa sta odvisni predvsem od družbenega konsenza in naših vrednot. Zanašati se na potencialna odkritja in rešitve nekje v prihodnosti je zelo neodgovorno, preprosto nimamo časa za to. Poceni in čista fuzijska energija bi bila čudovita rešitev za večino naših težav, vendar smo od široke implementacije te tehnologije oddaljeni vsaj še pol stoletja, v tem času pa lahko s čakanjem naredimo več škode, kot jo zmore naša tehnologija popraviti. Znanost igra ključno vlogo v družbi in trenutno nam je v obliki IPCC-poročila dala jasno vedeti, da časa nimamo več in da lahko le z najambicioznejšimi ukrepi preprečimo najhujše.