Za približno 15 let stari človeški ribici, dolgi 16 in 18 centimetrov, je poskrbel Gregor Aljančič, ki vodi zatočišče za človeške ribice v Jamskem laboratoriju Tular v Kranju. Človeški ribici je visoka voda odnesla iz kraškega izvira v hudourniško strugo, tam pa ju je pravočasno opazil Kristjan Glivar in o najdbi takoj obvestil Aljančiča.

Po prihodu v zavetišče so človeški ribici najprej natančno pregledali, nato so njuno stanje nekaj mesecev opazovali v karanteni, ki je pri reševanju najdenih človeških ribic ključna, saj na ta način preprečijo nenadzorovani prenos bolezni na zdravo populacijo. Pokazalo se je, da človeški ribici nista okuženi, zato so ju lahko varno vrnili v podzemlje.

"Živahno odplavali nazaj v podzemlje"
Pri tem pa je izjemno pomembno, da se človeške ribice vrnejo v natančno isto okolje, kjer so jih našli, je opozoril Aljančič in dodal, da bi v nasprotnem primeru lahko nastalo mešanje človeških ribic iz različnih okolij z različno genetsko zasnovo. "Kakšna bo usoda teh dveh živalic, ki smo ju danes vrnili v podzemlje, z gotovostjo ne morem napovedati. Zelo verjetno se bosta zelo hitro vključili nazaj v naravno okolje, saj je od njunega 'izleta' minilo le nekaj mesecev. Sta v dobri formi, v zavetišču smo ju tudi dobro nahranili in po izpustitvi sta takoj živahno odplavali v podzemlje, saj sta verjetno prepoznali, da sta znova v domačem okolju," je pojasnil Aljančič.

Človeške ribice so zunaj svojega naravnega okolja zelo ranljive, saj jim sončni žarki lahko na koži brez pigmenta povzročijo hude opekline, prav tako jih radi pojedo ptiči ali večje ribe. Za njihovo preživetje je pomembno, da jih ljudje poskušajo čim prej rešiti, še posebej če se znajdejo na suhem, potem ko odtečejo visoke poplavne vode.