Sodeč po napovedih klimatskih modelov bi se lahko število te najvišje in najtežje vrste pingvinov, ki se od drugih ločijo po rumeno obarvanem vratu, do leta 2100 zmanjšalo za kar 95 odstotkov. Z drugimi besedami, takrat bi lahko na svetu obstajalo le še 600 parov cesarskih pingvinov, sposobnih za parjenje.

Partnerja izmenično skrbita za potomca
Cesarski pingvini, v "čast" katerim so posneli tudi dokumentarni film Popotovanje cesarskega pingvina, so edina vrsta pingvinov, ki se pari med izredno mrzlo in ostro zimo na Antarktiki. Kolonije, v katerih je po več tisoč živali, se po dolgi poti od obale zadržujejo v notranjosti ledene plošče, kjer samice izvalijo eno samo jajce, za katero nato skrbijo samci, saj se samice odpravijo v morje po zaloge hrane. Partnerja tako izmenično skrbita za potomca. Led je zato za te pingvine odločilnega pomena.

Morali bi spremeniti vzorec parjenja
Pingvini bi se lahko krčenju populacije izognili tako, da bi svoje vzorce parjenja prilagodili podnebnim spremembam, a je to malo verjetno, trdi vodja raziskave Stephanie Jenouvrier. "V nasprotju z nekaterimi ptičjimi vrstami, ki so zelo hitro spremenile svoj življenjski cikel, pingvini za to potrebujejo več časa. Ker živijo dolgo - v povprečju 20 let, znani pa so tudi primerki, ki so dočakali 50 let - se prilagajajo počasi. Težava pa je, da se podnebne spremembe dogajajo hitro."

Življenjski prostor cesarskih pingvinov je izključno Antarktika. Samec in samica sta podobno visoka, okoli 122 centimetrov, in težka od 22 do 37 kilogramov. Med lovom lahko pod vodo zdržijo 18 minut in dosežejo globino do 535 metrov.

A. P.