Japonski čin je pasma, ki izvira iz Kitajske, okrog njenega izvora pa obstaja veliko teorij. Na Japonskem naj bi se prvič pojavil leta 732, ko je iz Južne Koreje prispel kot darilo japonskemu dvoru.
Na Japonskem pse po navadi obravnavajo kot delovne živali, zato je japonski čin zagotovo nekaj posebnega, saj ga imajo ljudje izrazito zaradi družbe.
Na zahodu prvič leta 1853?
Obstaja tudi več teorij o prvem pojavu te pasme v zahodnem svetu. Številni so prepričani, da je japonski čin v Evropo prvič prispel v 17. stoletju, bolj verjetno se je na stari celini prvič pojavil leta 1853, ko ga je od japonskega dvora v dar prejel ameriški mornarski častnik Matthew Calbraith Perry. Ta je v dar prejel sedem mladičev, plovbo v Ameriko sta preživela zgolj dva. Ali ju je Perry obdržal ali pa podaril 14. ameriškemu predsedniku Franklinu Pierceu, ni znano.
Inteligenten pes z visokim tolerančnim pragom
Že ime samo pove, da je na Japonskem to ena najbolj priljubljenih pasem, pri nas pa jo zasledimo redko. Gre za zelo ljubečega, živahnega in igrivega psa, ki je namenjen izključno za bivanje v notranjih prostorih. Je zelo inteligenten, hitro se uči, v tujini ga uporabljajo tudi za agility, tj. kinološka športna disciplina, v kateri lahko sodelujejo vsi psi, predvsem pa je to odlična dejavnost za psa in skrbnika. Po obliki je majhen in eleganten, ima širok gobček, pernat rep, dlako ima dolgo, ravno in svilnato, v črno-beli ali rdeče-beli kombinaciji. Priporočljivo je vsakodnevno krtačenje, čeprav nekateri skrbniki poudarjajo, da je dovolj že tedensko krtačenje. Je zelo primeren za družine z otroki, saj ima zelo visok tolerančni prag, prijazen je tudi do drugih živali. Na splošno gre za zelo zdravo pasmo, ki pa je zelo občutljiva na visoke temperature, zato mora skrbnik vselej paziti, da se pes ne pregreje.