V Zeleni dolini lahko vidite veliko papig - od manjših in srednje velikih do velikih. Vrst je veliko. Are, rumenoprse are, veliki beli kakaduji, alba kakaduji, tudi žakoji, sive afriške papige, eklektusi, goffini in še in še. O papigah smo se pogovarjali z gojiteljem teh živali Alešem Beleharjem.

Kje v naravi živijo te vrste papig?
Naseljene so praktično po celem svetu. V Južni Ameriki najdemo are. V Avstraliji domujejo kakaduji, ravno tako v Indoneziji, kjer so tudi eklektusi. Aratinge so v Braziliji, Južni Ameriki. Kadar se nekdo odloča za nakup papige, mora preveriti predvsem te negativne lastnosti - kako glasna je papiga, kaj zahteva. Gotovo so razlike. Kakaduji so značilni po tem, da so zelo glasni, ravno tako are. Ampak različno. Kakaduji lahko vreščijo iz zabave večino dneva, ara pa je večinoma glasna zjutraj, zvečer. Imajo neko svoje obdobje. Sive afriške papige so bolj tihe, bolj kot ne sogovorci, oponaševalci zvokov, tako da so še najbolj primerne za tiha stanovanja s polno družbe.

Koliko prostora pa papige potrebujejo? Tukaj vidimo papige različnih velikosti.
Avstralske papige, kot so kakaduji, potrebujejo dolge preletalnice. Priporočljivo je vsaj šest metrov dolžine, zato da lahko letajo. Ravno tako so podnebne razmere različne. Za aro je lahko neki večji dnevni prostor, da si lahko nekaj kondicije nabere tudi v ujetništvu. Preletalnice ravno tako - tudi te iz Zelene doline - so osem krat šest metrov, štiri metre višine. Te so zelo velike. To je tudi standard, ki bi bil zelo zaželen za vsako papigo. Se pravi, čim večji prostor, tem boljše je, ker s tem papiga lahko dobi kondicijo, pravilno delujejo pljuča in vse.

Kakšen odnos lahko vzpostavimo s papigo in koliko s socialnega vidika potrebuje ljudi?
Papige so zelo različne, tudi značajsko se zelo razlikujejo. Nekatere so bolj dovzetne za igranje, so kot nekakšni mucki. Druge so malo bolj zahrbtne, nekako svoje, svojeglave. Tako da je v bistvu že na samem začetku potrebna primerna socializacija. Prvi korak naredi gojitelj, se pravi rejec, ki mora praviloma odhraniti, socializirati, trenirati in potem tudi podati naprej nadaljnje informacije, torej postopke, kako jo socializirati. Moramo pa paziti, da se nekatere vrste preveč ne socializirajo oziroma razvadijo, ker lahko nastane dodaten problem pri tem.

Kakšne so posebnosti pri prehrani papig?
Hrana - 50 odstotkov naj bo sveže hrane, se pravi sadje, zelenjava, razni oreščki, odvisno od vrste do vrste. Preostalih 50 odstotkov naj bi bila suha hrana v kombinaciji z briketi, deloma tudi semeni.

Tukaj jih vidimo takole v preletalnicah. Naše podnebje ni enako kot tisto, od koder prihajajo te vrste. Kako to urediti?
Tiste papige, ki so iz tropov, morajo imeti za zimovanje notranji prostor. Tukaj so letne preletalnice zunanje. Potem so notranji ogrevani deli, seveda pa skrbimo tudi poleti, ko so vroči dnevi brez dežja, da so vsakodnevno, enkrat do dvakrat dnevno, na časovnik določeni tuši, kjer se lahko malo osvežijo. To je zelo pomembno zaradi perja, kože, zaradi samega počutja papig. Zimski del mora biti ogrevan, zopet glede na vrsto. Temperature nekje med 16 in 18 stopinj Celzija, da se ne pretirava, ker s povečano temperaturo se lahko sproži proces parjenja, tako da je nekje za počitek in zimovanje najbolj idealno to.

Marsikdo bi želel papigo v svojem stanovanju za družbo. Katere vrste so primerne za kaj takega?
Pri tem je prvo vprašanje, koliko ji lahko posvetiš svojega časa. Drugo, kakšen prostor je na voljo. Lahko je tudi neka majhna skobčevka dosti bolj funkcionalna za nekoga kot velika ara, pa s tem ne bo nihče prikrajšan.

Oddajo O živalih in ljudeh lahko spremljate vsako soboto ob 13.25 na TV SLO 1.