Leta 2005 se je sedem ljubiteljev ptic zbralo in ustanovilo Društvo za vzgojo in varstvo ptic Nanos. To ima danes 22 članov, od tega jih je deset zelo dejavnih in se udeležujejo razstav. Vsi se enkrat ali dvakrat na mesec zberejo in se pogovarjajo o pticah, je razložil predsednik ter poudaril, da je društvo v desetih letih na razstavah osvojilo 20 zlatih, 19 srebrnih in 18 bronastih medalj; dvakrat je imelo šampiona razstave, enkrat pa celo najlepšo evropsko ptico.

Člani vzgajajo predvsem eksotične ptice - zebrice oziroma avstralske ščinkavce, japonske galebčke, amadine in različne papige - pa tudi kanarčke. V Postojni so razstavili približno sto ptic, ki spadajo v 80 različnih vrst.

Vzreje ptic so zahtevne
O zahtevnosti vzreje ptic je Bogataj dejal: "Vse so zahtevne. Nobena se ne izvali kar sama. Od začetka do mladičkov poteče kar dosti časa in veliko ljubezni ter veliko znanja moraš imeti, da pride do tega." Priznal je, da nekaterim rejcem uspe tudi brez vsega tega: "Kar pustijo, pa pride." Vsekakor pa to ni pravilo. Papige je težje vzrejati, ker so spolno zrele šele po nekaj letih, medtem ko imajo kanarčki in zebrice mladiče že v prvem letu, zato jih je lažje dobiti na trgu, je pojasnil. Vzreja povzroča tudi znatne stroške. "Zelenjavo že lahko pridelamo doma ali kakšno sadje, semen pa ne moremo pridelati," je pojasnil.

Skoraj vsaka papiga govori
Semena zato naročajo kot društvo, pripeljejo jim jih približno enkrat na mesec. Če ptice ne dobijo prave hrane, se to najprej pozna na njihovem perju, je povedal poznavalec. Odgovoril je tudi na vprašanje, katere ptice so govoreče. "Skoraj vsaka papiga govori, ampak največkrat oponaša lastnika in lastnik jo tudi najbolje razume. Jaz po pravici povem, da nobene skobčevke ne razumem, kako govori, ampak vsi pravijo, da govorijo. Velike papige pa so bolj razločne. Na primer žako lepo govori, kot človek," je poudaril.

Ptice se morajo navezati na lastnika
O vzreji svojih ptic je Bogataj dejal: "Najprej poskrbim, da imam ptice za naslednje leto in da lahko grem na razstave, ker če ne grem na razstave, nisem naredil ničesar; sploh ne vem, kaj sem delal. Kar imam presežka, z veseljem prodam. Prodam pa zato, ker moram kupiti hrano." Med svojimi številnimi pticami je imel Bogataj najraje papigo vrste črnoglavi pionitis, a je na žalost poleti poginila. "Ona je bila res krasna. Zdaj imam sicer nove pare, ampak traja leta, preden se bo kakšna tako navadila. Imam pa vse rad. Jaz pa kuža sva vedno z njimi." Ptice mora naučiti predvsem tega, da se navežejo na lastnika. "Zdaj gre vzgoja predvsem v to smer, da se že doma nauči ptico na ročno hranjenje. Mladička se odstrani. Tudi za razstave je bolje, ker mora tam ptica lepo stati, da je sodnik ne lovi in miri," je dodal.

Ptica je kot mucek
Bogataj je sicer prepričan, da so ptice, ki jih sam ročno vzgaja in hrani ter odda drugim, dobro vzgojene. "Ptica je vedno pri človeku, hoče biti. Kot mucek je. Ne gre stran. Tudi kriči, samo zato, ker hoče biti zraven." Pri starejših pticah je težje vzpostaviti tak odnos: "Navajanje lahko traja leta in leta, lahko pa ptica tudi nikoli ne bo prišla, ne bo niti vzela sadja iz rok."

Oddaji Živalski blues lahko prisluhnete vsako sredo ob 10.30 na Radiu Koper.