Na konferenci ZN-a o podnebnih spremembah, ki poteka na indonezijskem otoku Bali, sodelujejo predstavniki okoli 190 držav, ki skušajo doseči dogovor o novem sporazumu za zmanjšanje toplogrednih plinov, potem ko se leta 2012 izteče kjotski protokol. O konferenci smo se pogovarjali z mag. Andrejem Kranjcem, slovenskim predstavnikom za podnebno konvencijo.
Kateri so glavni poudarki konference in kje je bil storjen največji napredek?
Največja pozornost je na zasedanju brez dvoma namenjena t. i. “Bali Roadmapu”. To je pogajalski proces, ki naj bi do leta 2009 privedel do globalnega in celovitega sporazuma za obdobje po letu 2012. Globalni se imenuje zaradi tega, ker naj bi vključeval vse države, razvite in nerazvite, celovit pa zaradi tega, ker naj bi obravnaval različne vidike podnebnih sprememb:
- zmanjševanje emisij toplogrednih plinov (“mitigacijo”),
- prilagajanje podnebnim spremembam (“adaptacijo”),
- razvoj čistih tehnologij in njihov prenos v države v razvoju,
- financiranje mitigacije in adaptacije v državah v razvoju.
Očitno je to tudi največji zalogaj celotnega zasedanja, zato je ostal nerešen do poznih ur zadnjega dne zasedanja, in v tem trenutku se ni jasno, ali bo sporazum sploh dosežen. Zadnje novice sicer vlivajo nekaj optimizma, saj je bil v manjših skupinah, ki jih vodijo ministri različnih držav, dosežen delen napredek. Na pravkar končanem kratkem srečanju ožje skupine ministrov in vodij delegacij, v kateri je kot bodoča predsedujoca EU tudi Slovenija, je predsednik zasedanja naročil omenjenim ministrom, naj nadaljujejo s pogajanji in ga o polnoči seznanijo z napredkom oz. stanjem. Temu bo sledil nov sestanek skupine, ni pa se jasno kdaj. Na osnovi izkušenj iz prejšnjih let vsi pričakujemo, da bomo delo končali šele v jutranjih urah, upamo, da z uspehom.
Poleg te teme izstopa še nekaj drugih, in sicer predvsem:
- obveznosti zmanjševanja emisij toplogrednih plinov v razvitih državah v drugem ciljnem obdobju kyotskega protokola, tj. po letu 2012;
- druga revizija kyotskega protokola;
- operacionalizacija adaptacijskega salda (za financiranje projektov prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju);
- zmanjševanje emisij zaradi krčenja tropskih gozdov v državah v razvoju (te prispevajo okoli 20 odstotkov svetovnih emisij CO2);
- ukrepi za dejanski prenos čistih tehnologij v države v razvoju in preoblikovanje ekspertne skupine za prenos tehnologij.
Največji napredek v tem trenutku, ko še ne vemo, kako se bodo končala pogajanja o Bali Roadmapu, predstavlja sporazum o Skladu za prilagajanje (Adaptation Fund), kar je za gostiteljico Indonezijo velik uspeh. Ta sklad je namreč namenjen financiranju projektov prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju, ki jih te spremembe najbolj ogrožajo. Zadovoljne so tudi druge države, predvsem tiste v razvoju, pa tudi EU in druge, saj ta sporazum pomeni pomembne uspeh zasedanja na Baliju. Pogajanja o tem skladu so namreč potekala več let.
Kaj pomeni zaostritev pogovorov med EU in ZDA glede določb o zmanjšanju emisij z ozirom na prihodnje mesece? Kaj je za boj proti globalnemu segrevanju in zavzetost držav v boju proti emisijam pomenila odločitev Avstralije, da ratificira kyotski protokol? Zdaj med najbolj razvitimi državami le še ZDA ostajajo zunaj kyota.
Pravzaprav med EU in ZDA ni kakšne posebne zaostritve glede tega vprašanja. Seveda pa si EU že dalj časa prizadeva, da bi ZDA prevzele kakšno konkretno obveznost za zmanjšanje emisij. ZDA v to do zdaj niso privolile, v zadnjem času pa se je njihova retorika močno spremenila. To se je pokazalo že na zasedanju G8 + 5 letos v Heiligendammu, nato na srečanju največjih gospodarstev letos jeseni v Washingtonu, še bolj pa se kaže zdaj tu. ZDA so namreč pristale, da se v sklepni dokument za njih zapiše cilj količinskega zmanjšanja emisij, vendar pa zaenkrat še ne pristanejo na to, da bi to izrazili s številkami. Pred nekaj dnevi smo se v manjši skupini sestali z ameriškim demokratskim senatorjem Johnom Kerryjem, ki nam je zatrdil, da se bo po volitvah, ko bodo vlado po vsej verjetnosti prevzeli demokrati, tudi njihov odnos do vprašanja podnebnih sprememb spremenil. Dejal je, da naj se zato ne obremenjujemo preveč s stališčem njihove sedanje administracije. Tudi Al Gore, ki je imel v nabiti plenarni dvorani predavanje, je, med drugim, povedal podobno.
Avstralska ratifikacija kyotskega protokola je bila pozdravljena s stoječimi ovacijami že na začetnem plenarnem zasedanju. Na pogajanja je vnesla nov zagon in optimizem, poleg tega pa tudi upanje, da bo sedanja osamljena vloga dodaten pritisk na ZDA, da se bodo bolj aktivno vključile v mednarodni proces.
Kje je Slovenija v boju za zmanjšanje emisij? Ali namerava sprejeti ukrepe trajnostne okolijske politike? Med predsedovanjem EU-ju bo Slovenija na čelu EU-ja v procesu dogovarjanja za dogovor, ki bo nasledil kyoto. Kako nameravate pripomoči k dogovoru, kakšni bodo njeni predlogi?
Kot je znano, ima Slovenija po kyotskem sporazumu obveznost zmanjšati svoje emisije toplogrednih plinov v prvem ciljnem obdobju 2008-2012 za 8 odstotkov glede na leto 1986. Da bi to dosegli, je vlada sprejela operativni program zmanjsevanja emisij toplogrednih plinov, ki vsebuje vrsto ukrepov, s pomočjo katerih naj bi to dosegli. Prizadevanja nam bo olajšalo tudi sodelovanje v shemi EU-ja za trgovanje z emisijami, v katero so vključeni vsi večji energetski objekti in nekateri industrijski. S tem in s pomočjo gozdov, ki predstavljajo ponor CO2, načrtujemo, da bomo obveznosti iz protokola izpolnili.
Nekatere ukrepe trajnostne politike smo že sprejeli, še več pa jih načrtujemo (npr. boljša toplotna izolacija stavb, povečanje energetske učinkovitosti, povečanje deleža obnovljivih virov ipd.).
Moram povedati, da ni v načrtu, da bi v bližnji prihodnosti sprejeli dogovor, ki bi nadomestil kyotski protokol. V skladu z določili samega protokola bo prvemu ciljnemu obdobju sledilo drugo itd., vsakič sproti pa bo potrebno določiti konkretne obvezosti držav. V rednih presledkih bo opravljena tudi revizija protokola, ker se sčasoma pač pokažejo kakšne pomanjkljivosti, ki bi jih bilo koristno odpraviti. Torej, dogovarjamo se o ukrepih v okviru klimatske konvencije in kyotskega protokola, ki naj bi povečali njuno učinkovitost in omogočili večje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki je potrebno, da bi se izognili katastrofam večjega obsega.
Slovenija bo kot predsedujoča Svetu EU-ja vodila delovno skupino za podnebne spremembe, v kateri sodelujejo vse države članice. V tej vlogi bo koordinirala delo skupine pri pripravi dokumentov za pogajanja in v prvi polovici leta in vodila EU tudi na pogajanjih in mednarodnih srečanjih ter govorila in nastopala v njenem imenu.
G. V.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje