V družbah staroselcev je zdravje posameznikov odvisno in ne ločeno od zdravih odnosov s širšim družbenim, kulturnim in naravnim okoljem – predniki, skupnostjo in zemljo, pravi profesorica Patricia Dudgeon, predstavnica avstralskih staroselcev, ki se raziskovalno ukvarja s preprečevanjem samomorov med aboriginskimi Avstralci. Vodi nacionalne raziskave, v katerih raziskuje, zakaj je samomor vodilni vzrok smrti med otroki staroselcev. V intervjuju smo se z njo pogovarjali o posledicah medgeneracijskih travm, ki jih je povzročila kolonizacija, in o dekolonizaciji psihologije, ki celotnemu svetu lahko prinese mnogo širše in poglobljeno razumevanje duševnih stisk. Te si delimo povsod po svetu ne glede na kulturo ali barvo kože.

Patricia Dudgeon je prva avstralska staroselka, ki je diplomirala iz psihologije. Je raziskovalna profesorica na Univerzi Zahodne Avstralije (UWA), kjer vodi raziskovanje in poučevanje o staroselski psihologiji, vodi center najboljših praks za preprečevanje samomora med staroselskim prebivalstvom Avstralije in je zaslužna za mnogo temeljnih raziskav na področju staroselskega razumevanja družbenega in čustvenega blagostanja, ki ju staroselci vidijo kot neločljiva. Z njo smo se pogovarjali o psiholoških posledicah kolonizacije, razlogih za porast duševnih stisk med mladimi in o tem, kako nam pri tem lahko pomaga ravno staroselski pogled na blagostanje vseh, ki si delimo ta planet. Vabljeni k branju intervjuja.

Ljudje, ki so del staroselskih narodov, so najranljivejša skupina za duševne bolezni na svetu. To žal drži tudi za staroselce v Avstraliji. Zakaj?
Kolonizacija, ki se je zgodila avstralskim staroselskim narodom, ni bila le fizična in kulturna, pač pa tudi psihološka. Opravili smo velikansko raziskavo in pripravili poročilo Solutions that work (Rešitve, ki delujejo, op. a.), pregledali vso obstoječo literaturo, vse raziskave. Šli smo tudi na vse mogoče okrogle mize po celotni državi, organizirali smo prvo konferenco za preprečevanje samomora med staroselskimi ljudmi. Nato smo pogledali, kaj nam kažejo dokazi, in zelo mi je žal, ljudje, ampak kriv je kolonializem.

Nedvomno gre za izjemno velik dejavnik. To tudi ni bil enkraten dogodek, ki se je končal, potem pa se je vse vrnilo k normalnemu, kar koli normalno že je, pač pa je v naše življenje vdrla zunanja sila in vse, kar smo cenili, vključno s svojim življenjskim slogom, se je drastično in brutalno na silo spremenilo za vedno. Tiste, ki so preživeli, so dali v misijone in rezervate, z njimi so ravnali zelo slabo, bili so drugorazredni državljani. Naša kultura in kulturne dejavnosti so postale prepovedane. Pa stereotipi in izključitev iz vseh institucij. V Perthu in v okolici, kjer živim, otroci niso smeli hoditi v šolo, iz šolskega sistema so bili dejansko izgnani. In tudi če ste imeli dostop do izobraževanja, je bil ta zelo omejen. Niso nas izobraževali, da bi postali kirurgi ali prihodnji predsedniki vlad. Usposabljali so nas za dobre delavce v gospodinjstvu, v serviranju belopoltim ljudem. In to je bilo videti kot najboljše, kar ti lahko ponudi življenje, poleg tega, da doživljaš nenehen rasizem. To so te izkušnje, ki se jim pridružuje še sam sistem duševnega zdravja, ki staroselske ljudi vidi kot psihološko težavo. Dobro vemo, da ima psihologija dolgo zgodovino zlorabe manjšinskih skupin, avtohtonih skupin, temnopoltih ljudi, kot je recimo testiranje IQ-ja, testiranje osebnosti ... Vse to je zelo kulturno vezano na zahodno znanost.

Ampak vidim res zanimiva in vznemirljiva gibanja, ki se dogajajo, ne samo v Avstraliji. Razvijanje staroselske psihologije je svetovno gibanje. Pri tem pa morajo ljudje sooblikovati programe in storitve, ki jih potrebujejo, ter morajo biti dobrodošli tudi pri dostopu do vsakdanjih storitev. Pri tem pa morajo biti vsi programi in storitve ustrezno kulturno usmerjeni, ne glede na to, ali gre za zelo ločen kulturni program ali pa splošno storitev, vse mora biti kulturno varno.

Statistični podatki so pokazali, da staroselski ljudje v Avstraliji ne poiščejo pomoči zdravnikov, dokler se ne pojavijo na oddelkih za nujne primere z velikimi duševnimi stiskami. Torej naši ljudje niso uporabniki splošnih preventivnih storitev. Zato se je v zadnjih letih nacionalni pristop spremenil. Bolj se osredotoča na lokalno in regionalno, pri tem dopušča več samoodločanja. Bo pa treba 'napraviti red' še pri razdeljevanju denarja za storitve za naše ljudi. Namreč ne vem, zakaj v misijonih mislijo, da lahko nudijo boljše storitve kot staroselski ljudje, ki delajo zase. Imamo nešteto grozljivih zgodb o tem, da je nestaroselska organizacija dobila veliko večmilijonsko donacijo za oblikovanje in izvajanje storitev za staroselske ljudi, potem pa šla naknadno poizvedovat v skupnosti, kaj naj storijo, da bodo v programih sodelovale. Toda oklepanja denarja, tega je konec, to se mora končati.

Poleg največjega števila samomorov na svetu, kot kažejo statistike, je v avstralskih staroselskih skupnostih tudi veliko družinskega nasilja, spolnih zlorab, odvisnosti od substanc, ki imajo zelo konkretne vzroke. Tudi to se pojavlja povsod v staroselskem svetu, pa tudi v vseh marginaliziranih skupinah po svetu.

Vsekakor. Primer so recimo t. i. ukradene generacije. Ko sem odraščala, nihče ni govoril o tem, to je torej prišlo na dan pred kratkim. Tudi moja družina je odraščala v misijonih in je bila ena od teh ukradenih generacij, odvzeto jim je bilo veliko avtonomije.

V tistem času so na silo odvzemali otroke in jih pošiljali v misijone ali rezervate, razklali in razdelili so družine. In ta teror je imel strašen vpliv na staroselske ljudi. Enako se je zgodilo v ZDA in Kanadi z rezidenčnimi šolami. To je bila izjemno slaba asimilacijska agenda. Veste, takrat so pogosto mislili, da to počnejo v dobro staroselskih ljudstev, v resnici pa je šlo za to, da so jih poskušali narediti bele. Toda spet ne bele z belskimi privilegiji. In to se je dogajalo po vsej Avstraliji in tudi v drugih državah. Brutalnost odstranitve otrok in odraščanje v misijonih, kjer ni bilo starševskih figur in ljubezni, je imela hude posledice. Vsa travma obravnave staroselcev kot drugorazrednih državljanov, vključno z obravnavanjem naše kulture kot primitivne, divjaške, se je dokazano prenesla naprej. To vemo že iz študij o ljudeh, ki so bili v koncentracijskih taboriščih in njihovih posttravmatskih stresnih motnjah. Te so pokazale, da se travme prenašajo tudi med generacijami. Na srečo je vse to tudi pri nas prišlo na dan.

Statistični podatki kažejo tudi, da so ljudje, ki so bili institucionalizirani, veliko bolj krhki kot drugi staroselski ljudje v Avstraliji. Torej, znotraj naših že tako marginaliziranih skupin obstajajo podskupine, ki so še bolj marginalizirane, še ranljivejše. Ukradene generacije so ena izmed njih. Imajo zelo visoko stopnjo težav v duševnem zdravju, zelo visoko stopnjo psiholoških stisk, samomorov itd., vse to zaradi nasilne odstranitve iz družine in tudi spolnih ter fizičnih zlorab, ki so se dogajale v teh ustanovah. Zdaj jih prepoznavamo kot ranljivo skupino, zgodilo se je veliko gibanje, ki je obrnilo smer.

Za kakšno gibanje gre?
Leta 2008 je takratni premier Kevin Rudd izdal javno nacionalno opravičilo. To je bil za nas res velik zgodovinski trenutek, saj je bilo prvič javno in uradno pripoznano, kaj nam je bilo storjeno. Zatem je bilo vloženih veliko sredstev, da bi vse te ljudi pripeljali domov, da spoznajo, od kod so prišli, kdo so bili njihovi ljudje. Potem so bila še velika vlaganja v zdravljenje. Naša fundacija za nacionalno zdravljenje je bila ena od teh naložb.

V nekem smislu smo prišli tja, do kamor bi kot staroselski prebivalci morali priti mnogo prej, do zdravljenja lastnih ljudi. Predvsem ljudi, ki so bili v eni izmed prej omenjenih institucij – anglikanske sestre Kate so klasičen primer tega gibanja. Identificirali smo dve starostni skupini, ki sta bili v teh institucijah. Starejša skupina ni hotela zdravljenja ali svetovanja, želeli so samo nastanitev in nadaljevanje življenja, kar je njihova izbira. Druga skupina, mlajša, pa se je dejansko podala na močno pot zdravljenja. Tako so v skupnosti začeli obujati in organizirati veliko dejavnosti, začeli so oživljati nekatere stare zdravilne terapije, organizirati kampiranja v divjini. In to je ogromna sila, ki je šla naprej s tem gibanjem, dogaja se veliko kulturnih dejavnosti in skupina je postala družina.

V starih časih so vedeli, kaj ljudje potrebujejo. Pripravili so peskokope, zakurili ogenj, da so razgreli kamne in ko so se dovolj ohladili, so na njih polegli človeka, ko je potreboval pomoč, ga zavili v kengurujevo kožo ter obdali z dišečim listjem grmovja in še čim. To je bil del zdravljenja in tolažbe. In mlajša generacija sestre Kate, kot jim rečemo, to oživlja. Te dejavnosti so za zdravljenje te skupine in njihovih potomcev zelo pomembne, s tem pa zdravijo tudi druge v skupnosti.

Statistike kažejo, da je med mlajšimi staroselci posebej veliko samomorov. Zakaj je tako?
Naši statistični podatki kažejo, da je verjetnost, da si bodo staroselski mladi vzeli življenje, štirikrat večja kot pri drugih Avstralcih. Torej so zelo rizična skupina. In veste, nekaj časa med zapiranji države zaradi covida-19 nismo veliko slišali o njih. A smo kmalu zatem izvedeli, da so se zgodili verižni samomori na obali Victoria in v drugih mestih. V primerjavi z letom 2019 se je število samomorov v letu 2020 znova povečalo.

Mislim, da je prej omenjeno zapiranje države za nas sicer imelo nekaj dobrih posledic, nadomestilo ob izgubi dela je bilo celo podvojeno. Tako so se stiske zaradi revščine in pomanjkanje svobode za nekaj časa ublažili in ljudje so se lahko osredotočili na svojo družino. Vendar pa je bila slaba stran tega, da je bilo hkrati verjetno več iger na srečo, več nasilja v družini in tako naprej. Univerza v Sydneyju je naredila nekaj raziskovalnih modelov in pričakujejo, da bodo pokazali, da se bo stopnja samomorov zaradi ekonomskih razlogov po epidemiji povečala za 30 odstotkov.

Torej, če vzamemo to številko in rečemo, da to lahko pričakujemo za staroselske prebivalce, je to zelo strašljivo. Ko bomo izšli iz covidne krize, se bodo razkrile vse druge posledice in mislim, da lahko pričakujemo enako situacijo tudi pri odraslih, da bi se lahko zgodil številčni vrh samomorov zaradi sprememb v gospodarstvu. Staroselski Avstralci živijo z zelo groznimi družbenimi determinantami, zato mislim, da izguba službe ne bo tako velik kazalnik. A obstaja še več drugih.

Zakaj se to dogaja predvsem med mlajšimi?
To je eno od vprašanj, ki mi jih pogosto zastavljajo. Rečejo: 'Staroselske Avstralce smo poznali v petdesetih letih in to so bili srečni ljudje, zadovoljni s svojim življenjem, niso bili politični ali protestirali. Zakaj se to dogaja danes?' O tem sem veliko premišljala. Mislim, da je odgovor v tem, da so bili v starih časih ukleščeni v zelo obsesivno situacijo in so se morali s tem, kar jim je bilo dano, nekako zadovoljiti. Moral si preživeti, strašno bi bilo izgubiti to bitko. In so se pretvarjali, da so srečni, da so preživeli. Mislim, da se dandanes mladi aboriginski Avstralci veliko, veliko bolj zavedajo krivic, ki se jim dogajajo. Stvari lahko vidijo globalno, prek družbenih medijev. Vidijo zgodovino, ki se je zgodila, in je ne sprejemajo. Mislim, da njihovo srce ne more sprejeti, da so drugorazredni državljani, da jih obravnavajo z rasizmom, ki se dogaja za vse nas na različne načine.

Zato mislim, da je zavedanje razlog, da zdaj vidimo tako visoko stopnjo nezadovoljstva med mladimi. Generacije pred njimi so komaj preživele genocid, mlajše generacije pa je ta strpnost minila. Podatki WHO-ja že vse od leta 1979 kažejo, da se število samomorov mladih po vsem svetu povečuje. Ker se je zgodilo veliko prebujanje v povezavi s tem, kaj se dogaja v svetu, in vemo, da bi lahko bilo mnogo bolje. Na svetu je veliko grozljivih krajev. Zato mi je ob vsem tem zelo všeč naraščajoči upor mladih. To je čudovito! Gibanje proti podnebnim spremembam, Black Lives Matter, #metoo itd. Mislim, da mladi zdaj več govorijo o pravicah živali, imajo svoja stališča in se tudi bolj zavedajo, da ima naš potrošniški dolar moč, da ga lahko uporabimo za spremembe. So veliko dejavnejši, kot si mislimo, in za mobilizacijo uporabljajo različne platforme. Kar je čudovita stvar, vendar pa jih to postavlja tudi v prvo bojno linijo, kjer izvedo veliko o vseh neenakostih, ki se dogajajo v družbi, kar jih naredi tudi ranljivejše.

Veljate za prvo psihologinjo iz vrst avstralskih staroselcev. Kakšno je bilo vaše odraščanje in doživljanje diskriminacije. Kako ste jo presegli?
Odraščala sem v majhnem mestu Darwin, v Severnem teritoriju, moji ljudje pa so iz Kimberleyja, ki je na severozahodni obali Avstralije. Zdaj živim in delam v Perthu, v čudoviti državi Nyoongar, glavnem mestu na vzhodni obali. Čas mojega odraščanja je bil zelo zanimiv, ker je vedno viselo v zraku to, da si kot staroselska oseba manj kot drugi ljudje. Tudi če ti je šlo dobro, so vsi samo čakali, da se vrneš k svojim divjaškim plemenskim koreninam. Bilo je veliko rasizma. Sem pa med pisanjem doktorata raziskovala življenje svoje babice, ki je doživela veliko marginalizacije, zato mislim, da sta tisto najočitnejše in neposredno zatiranje utrpeli moja mama in moja babica v okviru sistema misijonov. Doživljali sta tisti odkriti rasizem, kjer so s tabo slabo ravnali brez povračila. Tako da je bilo moje odraščanje zagotovo boljše kot v času mame in babice. Ampak tudi danes vidim, da se še vedno dogaja veliko neenakosti, zatiranja, diskriminacije in rasizma.

V naši družini smo naredili najboljše, kar smo lahko. Veliko je bilo negativnih delov starševstva in dolga je pot, preden sprejmeš, da je tvoja mama odraščala v instituciji in da nekatere njene lastnosti in značilnosti niso prijetne ter so posledica odraščanja v tej ustanovi. Mislim, da to prepoznavam, vendar je težko, ker vsi niso odprti za pogovor o stvareh, ki bi jih lahko pozdravili. Tako da ne vem, ali sem se sploh ukvarjala z vsemi svojimi težavami, ki so se morda prenesle name, vem pa, da sem se, ko sem šla skozi težke čase, vedno spomnila na svojo mamo, babico in prababico. Nekatere sem poznala, druge sem spoznala skozi lastno raziskavo. Vidim jih kot ikone opolnomočenja in podpora prednikov je dobra stvar. Pomembno je, da pokličete svoje prednike, da poskrbijo za vas v težkih časih, toda tudi prepoznati, da je v življenju verjetno tudi nekaj travme, ki jo uprizarjate, je zelo pomembno.

Ste pogosto občutili rasizem na lastni koži?
Mislim, da sem se večinoma izognila temu bremenu. Bolj kot si stereotipno videti kot staroselec, več rasizma boš doživel. Svetlopolti staroselci pa se spoprijemamo z drugačno vrsto rasizma, kjer nismo sprejeti kot staroselci. Te ljudi sem celo morala blokirati na svojem Twitterju, ker so me včasih ves čas opominjali, da sem bolj bela od belcev. Zakaj ne zahtevajo drugih delov svoje zgodovine? Najverjetneje smo mešani, ker smo posledica posilstva in še česa. Gre pa v vsakem primeru za duhovni občutek. Toda tudi tisti ljudje, ki svojo staroselskost lahko skrijemo, trpimo rasizem na svoj način, ker bodo več kot verjetno belci vpričo nas govorili stvari, ki so rasistične in jih ne bi izrekli, če bi bili videti kot aboriginski Avstralci. Po drugi strani pa ti identiteto zanika tvoja lastna skupnost.

To so vsakdanji dogodki. Policija te ustavi in vse, kar ti gre po glavi, je, ne bodi predrzen, bodi previden. Ko greš v trgovino, prodajalka hodi za tabo, ker misli, da boš kaj ukradel. Pa komentarji, kot je beseda na 'N' v ZD ... tukaj imamo svoje slabšalne različice. Ne morete si misliti, koliko je ljudi, ki pred vami pripovedujejo šale o staroselcih, ti pa moraš to vzeti kot zabavno. Ker takoj, ko kaj rečeš, dobiš 'sceno' in nalepko na ramo. Torej, to se dogaja ves čas. Vemo, da je bilo nekaj rasno motiviranih umorov tudi od policije. Primer iz Alice Springsa s tremi mladimi belimi fanti, ki so šli iskat staroselca, da bi ga poškodovali. Na koncu so ga ubili, nato pa dobili nekaj mesecev zapora. Pravosodni sistem jim je bil zelo naklonjen. Pa nenehne smrtne žrtve v priporu, policijsko profiliranje in brutalnost, vse to doživljamo tudi tukaj, vsak dan. Potrebujete taksi, pa veste, da vam morda ne bo nihče ustavil.

Po svetu se že vsaj desetletje širi tudi epidemija duševnih bolezni, kar se je v času covida-19 še poglobilo. Zakaj menite, da je tako?
Enako je v Avstraliji, ja. Rekla bi, da se težave z duševnim zdravjem in stopnja samomorov povečujejo. Mislim, da so te težave že dolgo prisotne, a so bile skrite. Mislim, da je del tega morda posledica novega zavedanja o tem, kako grozen je lahko svet, in dodatnih pritiskov na ljudi, ki jih prej ni bilo. Ena od velikih težav pri duševnem zdravju in preprečevanju samomorov je tudi stigma, ki ga spremlja. Izhajamo torej iz družbe, ki je samomor in duševne bolezni razlagala kot znake šibkosti, ne pa kot del mogočega človeškega stanja. Bili smo precej obsojajoči, ker nas družba ni učila, da so ti dogodki tudi posledica stresov in pritiskov družbe. Zato mislim, da so se predstave o duševnem zdravju in samomoru izredno spremenile, kar je zelo dobro. Mislim, da je še vedno veliko ljudi, ki bi lahko dobili pomoč, pa je ne, in to lahko opazimo zlasti v skupini moških.

Porast duševnih težav vidim tudi kot posledico večje svetovne ozaveščenosti, saj se danes zelo zavedamo strašnih posledic kapitalizma brez vsakršne etike in z veliko marginalizacije. Ljudje se zavedamo, da se strašne, brutalne krivice dogajajo po vsem svetu, in včasih se počutimo nemočni, ker ne moremo ničesar storiti glede tega. Kako ravnamo z živalmi, tako ravnamo z ljudmi, zavedanje o podnebnih spremembah, zavedanje, da smo brezglavi in hitimo v zelo grozen položaj ... In potem nemoč, ki gre zraven. Zato menim, da se bodo pri ljudeh še pojavljali novi stresi in tesnobe. Mislim pa tudi, da so ljudje bolj odkriti glede svojih težav in da imajo tudi več možnosti podpore.

In kako se z novo resničnostjo sveta spopadajo vaši ljudje?
Ko je covid-19 prišel v Avstralijo, smo imeli veliko srečo, da imamo veliko nacionalno aboriginsko zdravstveno organizacijo, ki jo nadzoruje skupnost. Imajo jo skupine v vsaki zvezni državi in ​​nato v vsaki regiji. Začeli so ukrepati dva tedna, preden je to storila avstralska vlada. Pripravljali so klinike s karantenskimi posteljami, vlado so prosili, naj zapre meje in omeji vstope in izstope v/iz aboriginskih skupnosti. Takrat se mi je vse zdelo še nadrealno, še vedno sem poskušala razumeti, kaj se dogaja, zato se je vse to najprej zdelo pretirano, a smo s tem zelo uspešno preprečili razrast epidemije med nami. Zelo nas je namreč skrbelo, saj smo v preteklosti videli, da pandemije staroselske skupnosti vedno zdesetkajo, ker so že tako ali tako zdravstveno ogrožene, nimajo enakih sredstev ali dostopa do storitev in tako naprej. Ob tej priložnosti pa smo se temu izognili, in to zaradi samoodločanja staroselskih voditeljev. Česar zagotovo ne vidimo pri drugih staroselskih narodih. Ker se bliža poletje, bomo kmalu odprli meje in bojimo se, da se bo s turizmom virus znova začel širiti. Za zdaj smo jo odnesli izjemno dobro, in to zato, ker so nas pustili odločati za svojo skupnost.

Če malo razširiva temo. Če je okolje bolno, bo bolan tudi človek, velja med staroselskimi narodi. Kaj to pomeni?
Da, zagotovo. Ko nas je dohitel prvi koronaval, je Rio Tinto, druga največja rudarska korporacija na svetu, brez dovoljenja razstrelila jamo, ki je bila za nas svetišče s staroselskimi poslikavami, starimi 46 tisoč let. To je tako pokvarjeno in neprebavljivo. Nismo bili samo staroselski ljudje v popolnem šoku, tudi med preostalim prebivalstvom številnim ni bilo jasno, zakaj?

Zakaj so to storili? To je velika zgodovina, pomembna za vse človeštvo. Mislim, da bo Zemlja vse bolj brutalizirana in uničena, s tem pa vedno bolj povezana z boleznimi človeka. To, kar počnemo z živalmi, nenehno zlorabljanje zemlje, spet ne gre samo za enkraten dogodek, ampak celoten splet strašno uničujočih dejanj, ki se dogajajo nepretrgano. Gledala sem poročila o staroselskem narodu Navajo, o tem, kako jih je covid-19 skoraj zdesetkal. A so tam že dolgo pred tem ostali tudi brez pitne vode, saj je bila voda zaradi pretiranega rudarjenja in frackinga kontaminirana. Kot da ne moremo reči ne, tukaj se ustavimo. To ni nerazumno pričakovanje. Vemo, da bomo zboleli, če zlorabljamo svoje okolje. In za to obstajajo znanstveni dokazi, podnebne spremembe itd., kar bo močno vplivalo na naše duhovno in fizično zdravje, ne le staroselskih prebivalcev, ampak vseh ljudi na svetu.

Na področju človekovega duševnega zdravja staroselski narodi svetu predajate popolnoma novo paradigmo. Kaj je staroselska psihologija, kako jo razumete in uporabljate pri vas?
Torej v učbeniku Working Together lahko preberete poglavje o modelu socialno-čustvenega zdravja (Social-emotional Well-being), ki so ga napisali staroselski psihologi. To je eno izmed priporočil, hkrati pa tudi koncept tega, kaj je osebnost, da obstajam tudi kot jaz, sebstvo, da imam svoj um in čustva, pri tem pa je treba upoštevati tudi našo povezanost z družino, s skupnostjo, s kulturo, državo in predniki. Vse to so različne domene sebstva, ki jih je treba upoštevati. In zunaj tega diagrama so družbene determinante, kulturne determinante in zgodovinske determinante, ker je tudi to del naše realnosti. Veliko okrevanja je potrebnega po travmatizaciji kolonizacije. Zdaj zahtevamo svojo kulturo in se k njej vračamo, kar se mora zgoditi. Kar pomeni, da so vsi staroselski ljudje na svetu v procesu okrevanja.

Staroselska psihologija je marsikaj in ni izključno samo za staroselske ljudi. Poznam staroselskega psihologa, ki uporablja model socialno-čustvenega zdravja tudi za neaboriginske skupine in njegovo stališče je, da smo vsi povezani z državo in Zemljo, ne glede na to, od kod smo. Torej ta model velja za vse. Menim, da so te nove paradigme in novi pristopi – čeprav so absolutna nuja za staroselske prebivalce, ker bomo sicer še naprej zatirani, za nas torej so bistveni – tudi nekaj, kar prispeva k blagostanju celotnega človeštva. Zato mislim, da je naša naloga, zlasti v 21. stoletju, gledati in izpodbijati zahodne paradigme ter biti zelo kritični do uporabe teh paradigem pri nas, ker nam pogosto niso naklonjene in niso kulturno primerne. Uporabljali bomo tudi zahodne pristope, vendar smo zelo kritični do tega, kaj je primerno in kaj ne. Razvijamo lastne paradigme o sebi.

Zdi se, da staroselske kulture vsebujejo veliko tistega, kar v zahodni kulturi kronično manjka. Biti del skupnosti, recimo.
Menim, da imajo vse staroselske kulture, ne samo avstralska, ampak tudi iz drugih držav, veliko za ponuditi. Že sam pogled na svet in povezanost z Zemljo ter živimi bitji na njej. O načinih ravnanja z ljudmi in odnosih v skupnosti. Verjetno je to tisto, po čemer hrepeni zahodna družba ali deli zahodne družbe. Verjamem, da se bo kaj od naštetega znova rodilo tudi v zahodnih kulturah, ne samo staroselskih. Zato mislim, da bomo videli veliko bogatejši in bolj zapleten svet, ki bo zaradi tega boljši. Nikoli si nisem mislila, da bom doživela spreminjanja imen krajev, rek in gora nazaj v avtohtona imena naših kulturnih skupin. Za nas je to podobnega pomena kot podiranje kipov kolonizatorjev. Da pridobivamo nazaj lastništvo nad svetišči. Tak primer je recimo vsem znana gora Uluru. Zdaj se turisti in nestaroselski ljudje nanjo ne morejo več kar tako povzpeti. Tamkajšnji množični turizem je bil za nas velika, velika težava.

Tradicionalni lastniki takšnega množičnega turizma niso podpirali, ker je bilo to njihovo svetišče, turisti in drugi ljudje pa se počutijo, kot da so s tem nekaj izgubili. Veste, to ni vožnja ‘McDonald's drive-in’. Ne morete kar priti, približati ali oddaljiti zuma na fotoaparatu, šklocniti in verjeti, da ste doživeli izkušnjo. Staroselci menimo, da je mogoča boljša izkušnja naših krajev in kultur. Vse te spremembe smo nekoč videli kot nedosegljive, zdaj pa se dogajajo še v času našega življenja. In ker so spremembe vedno strašljive, ljudi še nekoliko vznemirjajo, vendar tega ne moremo zadržati. Vem, da se zdi utopija, a tudi ženske so bile nekoč prikazane samo kot šibke, kričeče in v čakanju, da jih reši moški v filmu, danes pa vidimo močne ženske voditeljice. Torej prihaja še več sprememb in tudi te bodo dobre. Naša življenja bodo zaradi tega prijetnejša.

Dekolonizacija je najbrž najpomembnejše gibanje na svetu, ki se dogaja ta hip in se širi vzporedno s spreminjanjem svetovnega sistema.

In pomemben del našega dela je dekolonizacija našega ljudstva. Ko odrasteš v takšni družbi in okolju, ponotranjiš vse. Kako ponotranjamo rasizem, je odlično raziskal Frantz Fanon, temnopolti francoski psihiater v 20. stoletju. To je tudi del našega poslanstva, da izzivamo lastna prepričanja in se vedno znova preizprašujemo, ali svojih ravnanj in vrednot nismo pomešali s kolonizatorjevimi. Tudi naše skupine povzročajo nasilje druga drugi. Spominjam se časa, ko smo odraščali, kako lahkotno smo se naučili komentirati, katera je hiša temnopolte družine. Tista, ki je najbolj neurejena. Pogosto smo naše ljudi slišali govoriti slabšalno o njih samih, celo nasilno.

Ob brutalno nasilni asimilaciji si človek težko zamisli, da tega ne bi ponotranjili.
Tudi naša družina je verjela, da je boljša od staroselcev, ki živijo v divjini. In potem bila pretresena v dno duše, ko so jih odpeljali na oddaljeno živinorejsko postajo kot žival. To je bil velik udarec zanje. So se seveda umeščali v boj proti belskemu sistemu, vendar so se videli tudi, kot da so mu bližje in so zato bolj civilizirani. Torej gre za torbo, polno različnih zmesi. In to se je dogajalo tudi v času 2. svetovne vojne. Takrat pod nobenim pogojem nikjer ni plapolala rdeče-črno-rumena zastava (barve aboriginske zastave). Torej ja, takrat je bila ta bitka zanje drugačna. Živeli so s ponotranjenim rasizmom, ki je deloval tako pretkano, da so mešane družine izdajale staroselske družine in podobno. In sprašujem se, ali se je to zgodilo, ker so se bojevale proti sistemu ali zaradi ponotranjenega rasizma.

Kot kažejo zahodne raziskave, vsaka prevlada in družbena hierarhija povzročata duševno neravnovesje.

O, ja, dobro jutro. Eksperiment Jane Elliot Rjave oči, modre oči, je pokazal, kako se ta dinamika moči hitro vzpostavi. Ampak najbolj me prevzame to, kako hitro se lahko to razmerje moči obrne. Potrebujete samo eno ali dve generaciji. Veliko je odvisno od tega, kdo je prevladujoča skupina, in kaj se zgodi, če vse strukture igrajo vštric s to skupino.

Veliko sem razmišljala tudi o vprašanju vloge aboriginskih žensk pred kolonizacijo. Ali smo bile enakovredne ali ne? Sporočila, ki smo jih prejeli, so bila, da so bile aboriginske ženske kot sužnje in premičnina aboriginskim moškim. Toda vsi ljudje, ki so izvajali antropološke študije, so bili večinoma belopolti moški iz srednjega razreda, ki so naredili le nekaj študij žensk. Ko je prišla Diane Bell, ki je raziskovala v osrednji puščavi, je rekla, da imajo aboriginske ženske svoje obrede, svoje svete prostore. Mislim, da je to res, vendar to ni tisto, kar so nam povedali, ko smo odraščali. Pripovedovali so nam, kakšno srečo imamo, da živimo zdaj, ne v tradicionalnih časih, saj bi nam bilo mnogo slabše. Ti belopolti moški antropologi, ki so na prelomu stoletja hodili preučevat aboriginske moške, so se osredotočali izključno na ceremonije, ne pa na vsakdanje življenje. Res so bili obsedeni z iniciacijskimi ceremonijami in so jih napačno razumeli.

Antropologinja Catherine Burns se je udeležila ceremonije, ki je iniciacija za mlade fante. Med obredom starejši moški na svoja ramena dvignejo mlade fante, kar je za mladeniče velika potrditev. Nato preganjajo ženske v skupnosti, one pa pred njimi bežijo in kričijo. Burns je to opisala kot performans, moški antropolog, ki je to prvi opisal, pa je to interpretiral, kot da se ženske moških v tej kulturi bojijo, ker jih preganjajo. Catherine Burns je na srečo to prepričanje ovrgla, saj je med raziskovanjem ugotovila, da gre samo za nastop, da v tem vsi uživajo in se imajo lepo. Tako je bila skozi te starejše raziskave tudi vloga žensk v naši kulturi zelo napačno razložena. Zdaj vemo, da zato, ker so raziskovalci gledali skozi svoja belska moška paternalistična očala in videli samo znotraj tega okvira. Zato je zadnji del sestavljanke našega poslanstva tudi dekolonizacija aboriginskih žensk, da bodo svojo matriarhalno družbeno moč pridobile nazaj.

_{Tjaša Kosar je koordinatorica projektov v društvu Humanitas – Center za globalno učenje in sodelovanje.}