Ko si skušate predstavljati zemeljsko površje, se vam v misli najverjetneje naslika podoba zemljevida, ki smo ga vajeni iz šolskih učilnic in atlasov.

Splošno uveljavljeni zemljevid sveta sprejemamo kot nekaj, kar odslikava resničnost, in ga kot uradno sprejet dokument navadno ne preizprašujemo. A je podoba zemeljskega površja, kot jo prikazujejo klasični zemljevidi, v resnici močno popačena. Vzrok je v prvi vrsti matematičen, tridimenzionalne objekte je namreč nemogoče prikazati na ravni ploskvi, ne da bi pri tem sprejemali takšne ali drugačne kompromise.

Kaj to pomeni v praksi? Če na zgornjem zemljevidu pogledate Grenlandijo, ogromno poledenelo površino vzhodno od Kanade, boste ugotovili, da je po svoji kopenski masi popolnoma primerljiva z Afriko. Marsikoga zato preseneti to, da je v resnici Grenlandija kar 14-krat manjša od afriške celine. Bolj kot je kopenska masa oddaljena od ekvatorja proti severnemu oziroma južnemu polu, bolj povečan je njen prikaz na zemljevidu. Tako je tudi Severna Amerika na zemljevidu relativno povečana, Južna pa pomanjšana. V primerjavi z afriškimi so povečane tudi evropske države.

Popačeno razmerje velikosti na najbolj razširjenih svetovnih zemljevidih je posledica Mercatorjeve projekcije. Leta 1569 jo je ustvaril flamski kartograf Gerardus Mercator in s tem pozneje sprožil revolucijo v morjeplovstvu. Zemljevid je namreč narisal tako, da se zemljepisne širine in dolžine sekajo pod pravim kotom in s tem omogočajo preprosto določanje smeri plovbe. Na ta način projekcija ohranja tudi oblike celin in drugih zemeljskih površin, zaplete pa se pri razmerju med velikostjo kopenskih mas na različnih delih Zemlje.

Zakaj je Mercatorjeva zamisel dominantna tudi po skoraj pol tisočletja

Ker so zemljevidi, predvsem tisti, ki se uporabljajo v šolah, namenjeni predvsem spoznavanju sveta in ustvarjanju objektivnih predstav o Zemlji kot celoti, mornarji pa se pri plovbi že dolgo zanašajo na bolj sodobne pripomočke, se ob naštetih pomanjkljivostih pojavi vprašanje, kako to, da se je kljub širokemu naboru različnih projekcij tako usidrala in uveljavila ravno Mercatorjeva in kako to vpliva na naše dojemanje sveta.

"Zakaj se je prijela? Verjetno splet okoliščin, predvsem je Mercator svojo idejo razvil v pravem času. Živel je takoj po velikih odkritjih, ko so se pojavile potrebe po natančnih zemljevidih. Vsi so pluli na podlagi te projekcije, tako se je razširila na vse dele sveta in je zaradi svoje kakovosti preživela test časa," o projekciji pove Blaž Repe, profesor na oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete. Ob tem profesor dodaja, da ima projekcija sicer cel kup pomanjkljivosti, a poudarja, da noben zemljevid ni točen. "Če želi nekdo imeti natančen prikaz Zemljinega površja, je edini način globus. Pa še ta ima veliko pomanjkljivost – zelo težko ga okoli nosiš," je dejal.

Da je Mercatorjeva projekcija kot dominantna preživela že skoraj pol tisočletja, je tudi po mnenju Primoža Gašperiča, ki na geografskem inštitutu vodi zemljepisni muzej, pogojeno predvsem z njeno uporabnostjo. "V navigaciji se še vedno pogosto uporablja sistem ravne linije, tudi Google Maps je osnovan na isti projekciji," je pojasnil.

Evropi ukrojen zemljevid sveta

Ob tem se v nekaterih državah, predvsem v kulturno bolj heterogenih ZDA, pojavlja tudi kritika, po kateri je izkrivljeno razmerje med velikostmi različnih delov sveta na zemljevidih pomagalo ohranjati imperialistično držo evropske prevlade nad južno poloblo – evropske države so namreč zaradi svoje lege prikazane večje, države, ki ležijo bližje ekvatorju, pa manjše. Da je k trdoživosti Mercatorjeve projekcije vsaj deloma gotovo botrovalo tudi to, da Zemljo prikazuje takšno, kot je to ustrezalo Evropi oziroma njenim najvplivnejšim državam, se strinjata tudi Repe in Gašperič. Ob tem nekoliko bolj analitično razmišljanje o zemljevidu sveta razkrije še številne druge lastnosti, ki kažejo na njegovo evropocentrično naravnanost.

Zemljevidi, kot jih imamo danes, so nastali v času evropskega kolonialnega osvajanja sveta. To je tudi eden od razlogov, da je na veliki večini zemljevidov, s katerimi se srečujemo, v sredino postavljena Evropa. Ob tem ni naključje, da gre ničti poldnevnik, ki je splošno uveljavljen za cel svet, skozi Britanski kraljevi observatorij v Greenwichu. Leta 1884, ko je bila sprejeta ta odločitev, je bila Velika Britanija pomorska velesila, ki je do takrat zagotovila, da se je je skoraj tri četrtine ladijskega prometa že ravnalo po kartah z izhodiščem na greenwiškem poldnevniku.

Čeprav se zdi takšna postavitev morda samoumevna, je tudi odločitev o tem, da je sever na vrhu, jug pa spodaj, stvar proste odločitve. "Skozi zgodovino je bil dolgo časa na vrhu vzhod, ki je kazal proti Jeruzalemu, proti Kristusovim deželam," ob tem pojasnjuje Repe. "Pozneje so se evropski snovalci zemljevidov odločili, da bo sever na vrhu navzgor. To verjetno je pogojeno z evropocentričnostjo, spodaj nekaj manj pomembnega, pomembno pa zgoraj," meni profesor geografije. Ob tem ni zanemarljivo to, da je večina zemeljske mase skoncentrirana na severni polobli, kar ustvarja vtis, da je sever mnogo večji, kot je v resnici.

Na Evropo osrediščeno pojmovanje svetovne geografije se kaže tudi v zemljepisnih imenih. Splošno uveljavljena imena, kot so Bližnji in Daljni vzhod, Zahodna in Vzhodna Antarktika, namreč izhajajo iz evropskega gledišča, a se uporabljajo tudi v večini preostalega sveta. "Kaj bo Kitajec rekel, da je zanj bližnji Vzhod," se v tem kontekstu retorično sprašuje Gašperič.

Ne zarota, temveč normalizacija, o kateri ne podvomimo

"Vsak zemljevid zacementira določen pogled sveta, ki je v resnici partikularen, kot univerzalen," ob tem pojasnjuje antropolog in doktor pedagoške znanosti Rene Suša, ki je v sklopu svojega dela veliko časa preživel med staroselci v amazonskem pragozdu, trenutno pa kot neodvisni raziskovalec deluje v Kanadi. "Nekakšen pogled iz preteklega obdobja, iz kolonializma, je ostal do danes. Je naš normalizirani pogled na svet," je pojasnil.

"Ne bi rekel, da je v ozadju politična zarota ali kaj takega, sploh ne," ob tem poudarja Suša. "Gre preprosto za to, da se je neki pogled na svet tako normaliziral, da nikoli ni postal predmet preizpraševanja. In to se mi zdi najbolj skrb vzbujajoče. To je eden največjih problemov pri rekonstrukciji starih načinov mišljenja in videnja – da se sploh ne zavedamo, da jih imamo," je dejal.

Svetovni zemljevid je zgolj eden od primerov, ki nam ponudijo nekaj uvida v to, kako je posameznikov pogled na družbo in svet pogojen z globoko ukoreninjenimi zgodovinskimi predstavami, ki se jih ne zaveda. V zadnjih letih je v Severni Ameriki veliko govora o tem, kako naj se predstavlja zahvalni dan (Thanksgiving, ang.), ki so ga v ZDA praznovali nedavno. "Ta praznik, se je v ZDA in Kanadi dolga leta slavil kot zelo romantičen dogodek, na katerem so staroselci velikodušno sprejeli prišleke iz Evrope, jim ponudili hrano, se skupaj usedli, naredili fešto in vse je bilo krasno," splošno razširjeno razumevanje praznika opisuje Suša. To zgodbo obujajo tudi običaji ob praznovanju zahvalnega dne.

Če o tem vprašate staroselce, ki so ravno toliko, če ne še bolj vpeti v dogodke okoli dneva zahvalnosti, boste od njih dobili precej drugačen pogled. "Predvsem je to nekaj, kar marsikdo od njih obžaluje, da se je sploh kdaj zgodilo. Ljudstvo, ki je prvo prišlo v stik s priseljenci, pravi, da je bilo to, zgodovinsko gledano, njihova največja napaka. In pravijo, da se njihovo takratno vodstvo ni odločilo za dobrodošlico prišlekom iz gostoljubja, ampak zato, ker je bila to zanje preživitvena nujnost – prišleki so prišli s puškami. Bolje biti z njimi prijatelj, kot jih imeti za nasprotnika," je razložil antropolog, ki ob tem dodaja, da je takšnih zgodovinskih dogodkov izredno veliko. "Gre za projekcije iz preteklosti, ki služijo legitimiranju nekega določenega načina razmišljanja ali političnih kategorij, ki postavljajo ene višje na račun drugih," pojasnjuje.

Alternativa v 'razvlečeni' projekciji, ki odslikava velikost celin

V različnih kontekstih, različnih državah, so poskusi dekoloniziranja mišljenja šli različno daleč. "To je odvisno tudi od tega, koliko se neka posamezna družba ali država zaveda svoje lastne kolonialne zgodovine in koliko je vpeta v to zgodbo razvoja modernosti," razloži Suša.

Kot ustrezna alternativa Mercatorjevi se tako v nekaterih zahodnih državah pogosto omenja Gall-Petersova projekcija, ki na prvo mesto postavlja dejansko velikost celin. Pri tem se zato popačijo oblike kopenskih površin. Zemljevide, ki temeljijo na tej projekciji, sicer promovira tudi Unesco, uporabljajo jih mnoge britanske šole, od marca 2017 pa jo kot osnovno uporabljajo tudi javne šole v zvezni državi Massachusetts.

"Meni se Gall-Petersova projekcija zdi, kot da bi Zemljo obesili na kljukico in bi se nato razvlekla," je v šali dejal geograf Blaž Repe, ki je ob tem poudaril, da je projekcij toliko, da si lahko danes vsak zbere takšno, ki mu ustreza. "Pomembno se mi zdi, da tisti, ki se učijo prvih spoznavanj v naši okolici – otroci in mladostniki – dobijo več vrst zemljevidov v različnih projekcijah. Učitelji pa naj jim pokažejo prednosti in slabosti vsake ter jih postavijo v širši kontekst," meni Repe.

Kot najboljše orodje za grajenje predstave o Zemljinem površju – poleg globusa – sicer sam vidi v poljubnih projekcijah, ki niso točne ne v površinah ne v kotih in ne v razdaljah, a se na podlagi lovljenja ravnotežja med pomanjkljivostmi končni videz najbolj približa dejanskemu stanju. "Oblike so malo popačene, a ne toliko, da bi motile, tudi razdalje in razmerja niso točna, a niso popačene toliko, da bi motile," je pojasnil.

Spletni zemljevidi: premično stojišče, a tudi premične meje

Tako Repe kot Gašperšič sicer najverjetnejšo rešitev za grajenje boljših predstav o svetovni geografiji vidita v spletnih zemljevidih. "Googlovi zemljevidi so naredili posebno revolucijo, ki je bila do nedavnega nepredstavljiva – center zemljevida si vedno ti. Izhajaš od tam, kjer se nahajaš. Premično stojišče je velika revolucija," pojasnjuje Repe.

A se tudi tu že nakazujejo nove težave glede izkrivljanja predstav o svetu. "Googlovi zemljevidi izrisujejo drugačne meje, glede na to, iz katere države prihajaš oziroma od kod brskaš," opozarja Repe. Kašmir je tako za pakistanske uporabnike prikazan kot del Pakistana, za indijske pa spada pod Indijo. Podobno velja za številna druga ozemlja po svetu, denimo polotok Krim v primeru Rusije in Ukrajine.

Prej ko se zavemo, da je celoten planet naš dom, lažje bo

Kar se tiče izobraževanja otrok, Rene Suša ugotavlja, da so pred 30 leti na stenah geografskih učilnic viseli isti zemljevidi, kot so danes. "Šolski sistem se v tem kontekstu ne posodablja, čeprav imamo različne projekcije na voljo več kot 50 let," je dejal Na to po mnenju Suše vpliva tudi zgodovinski kontekst Slovenije, ki nikoli ni bila kolonialna velesila, zato so problemi izkrivljenih globalnih predstav o svetu potisnjeni v ozadje.

"Občutek imamo, da se nas to ne tiče, da na to nimamo vpliva, ker smo majhna država. Prej ko se zavedamo, da je naš celoten planet naš dom, katerega neločljivo del smo, lažje bo," poudarja antropolog, ki v takšnem miselnem okviru vidi tudi ključ za spopadanje s svetovnimi izzivi, ki se tičejo celotnega človeštva – od reševanja okoljske krize do zmanjševanja neenakosti in revščine v svetu.