Poslanci, voljeni v to institucijo EU-ja, so edini neposredno izvoljeni predstavniki ljudi na ravni povezave, pri čemer se poslanci volijo po državah, vsaka država pa ima na voljo določeno kvoto. Slovenija jih ima do zdaj sedem, z reformno pogodbo pa bo ta številka višja - imeli jih bomo osem.

Ampak, kaj to pomeni? Da Slovenci nimamo prav nobene moči, češ nas je 7 oz. 8, Nemcev pa čez 80? Na ravni zdajšnjega razvoja Unije in naprednosti miselnosti povprečnega Janeza ali pa Hansa, k čemur spada tudi velikokrat demagoško razlaganje politikov, so poslanci vedno »le« predstavniki posameznih nacionalnosti. Samo to in nič drugega, kar pa je seveda v veliki meri napačno razumevanje. Naj obračamo še tako naokoli, vidimo, da je evroparlament razdeljen na politične skupine, ki so nekako podobna odslikava stanj v matični državi. Torej desno in levo, konservativci in socialisti, za nameček pa še druge po številu poslancev šibkejše skupine, ki poskrbijo za bolj specifične interese ali pa zgolj za zabavo.

Kakšno je oziroma naj bo povezovanje?
Težava Evropskega parlamenta je v tem, da niti sami poslanci ne razumejo, predstavniki česa so. Tudi sami se velikokrat vežejo na nacionalnost. Denimo, poljski poslanci (pustimo upravičenost ali neupravičenost) so ob glasovanju zdaj že pokopane ustavne pogodbe stopili skupaj in glasovali proti. Socialisti, ekstremisti, kdor koli.

Pa si tega državljani EU-ja res želijo? Težko bi rekli. Evropski volivci človeka ne volijo zato, ker bo predstavljal njihove nacionalne interese, saj od njihovega glasu ni odvisno število poslancev v parlamentu. Verjetno si prej želijo, da bi se politična integracija okrepila tudi na ravni Evropskega parlamenta, torej, da bi dobili močnejše politične stranke na ravni Unije, kar bi pomenilo tudi doslednejšo strankarsko disciplino na ravni evropskega parlamenta.

Lažje z Nizozemcem kot »bratom Slovencem«
S tem bi dejansko vedeli, da volijo za svoja ideološka prepričanja, ki naj se odrazijo na evropski ravni. Slovenski ideološko levi volivec bo prej našel skupen jezik z nizozemskim ideološko levim volivcem glede splava, kot pa na primer s slovenskim ideološko desnim volivcem. In to je vsa umetnost. Zelo preprosta, a jo politiki na dnevni bazi kvarijo.

Dnevna politična demagogija kvari ugled te institucije, zmanjšuje njen dejanski pomen in odganja ljudi od volišč. Tudi sicer ima Evropski parlament v primerjavi s Svetom EU-ja, drugim zakonodajnim telesom v povezavi, malo moči, s takšnim odnosom pa mu tudi ne gre napovedovati lepe prihodnosti.

Preslikava domačega v dobro vseh in stran od glav v torbah
Na koncu je najboljši sporazum. Mogoče ga je na kratko najbolje izrazila poslanka Romana Jordan Cizelj, sicer članica SDS-a v Sloveniji, v EP-ju pa članica skupine EPP - ljudske stranke, torej po domače »ta desnih«. Na vprašanje MMC-ja, koga torej predstavlja, državljane EU-ja ali Slovence, je rekla: »Oboje. Zavedam se, da sedim v Evropskem parlamentu, ker sem bila izvoljena v Sloveniji. Ni naključje, da imamo volitve evropskih poslancev v vsaki državi posebej /.../, vsak državljan Slovenije pa je tudi državljan EU-ja, zato moram upoštevati specifiko doma in jo preslikati v evropski prostor in oblikovati politike, ki so pozitivne za celotno Evropsko unijo.« Gre za odgovor daleč stran od debat, ki smo jih slišali, denimo, v predsedniško-predvolilnem času: »Hja, naš je pa veliko naredil za Slovenijo kot poslanec v EP-ja, kje je bil pa vaš?« Torej, te debate so daleč stran od raznih nošenj glav v katerih koli torbah.

Moč se krepi, ampak ali dovolj hitro?
Ta članek, bi lahko rekli, nekako celo potrjuje pesimizem glede te institucije, pa ga malce uravnotežimo, kot je dandanes priljubljen izraz v novinarstvu. Dejstvo je, da je evropski parlament pridobil moč. Ko je šlo za nekatere ključne odločitve v Uniji, je zavrnil sklep Sveta EU-ja in pokazal, da se zna postaviti za ljudi, ki so ga izvolili. Nazadnje se je to pokazalo pri zadnji finančni perspektivi. Tu je v najboljši mogoči obliki izrazil svojo moč nad oblikovanjem proračunske malhe.

Tudi možnost političnih pobud je dobra, saj ima možnost, da na politični dnevni red postavi teme, ki jih države, igralci na prvih kitarah v EU-ju, namerno ali pa manj verjetno nenamerno postavijo na stran. Izvajajo tudi nadzor nad komisijo in Svetom EU-ja ter lahko ustanavljajo preiskovalne komisije. Ministri predsedujočih držav morajo nenehno zagovarjati in predstavljati svoje poteze parlamentu, glede preiskovalnih komisij pa podalpskemu človeku niti ni veliko za razlagati, saj je zaupanje vanje izgubil že na domačem parketu.

Dejstvo je torej, da Evropski parlament pridobiva moč, toda ali dovolj hitro? Kaj hitro se lahko zgodi, da bodo morale politične elite od oštevanja svojih državljanov zaradi nizke volilne udeležbe preiti na prepričevanje, da sploh pridejo na volišča.

Mitja Kandare