Se je prihoda vojakov na Bohinjsko ob odprtju soške fronte spominjala Marija Pekovec iz vasi Studor, ki se prav dobro spomni tudi tega, da so bili odrasli na otroke zaradi "stikanja" okoli vojakov jezni, a otroška radovednost je bila neustavljiva.

Knjigo, v kateri so zbrani spomini Bohinjcev na 1. svetovno vojno, Hude so res vojské je avtorica Marija Cvetek posvetila svoji mami Ivani Cvetek, roj. Sodja (1914-2009), ki se je rodila zgolj en mesec po začetku velike vojne, 27. avgusta 1914, le dan pred tem pa so na ruski fronti že padli prvi bohinjski vojaki. "Tako rekoč je naša mama najnežnejša otroška leta preživljala ob grmenju topov s krnskega pogorja, ki ga je bilo menda mogoče slišati vse do Novega mesta," je na predstavitvi v Muzeju novejše zgodovine dejala Cvetkova, ki je skupaj zbrala pisane spomine Bohinjcev na veliko vojno. Sama rada piše v narečju, ker je knjižni jezik "pretesna uniforma" za pristna občutja in ljudsko pripoved, ki so jih izražali pripovedovalci.
Dokler so odhajali nekam daleč se borit za tujo zemljo, je bilo vse skupaj še nekako oddaljeno, čeprav so težko odhajali od doma. A kmalu je bila vojna tudi za Bohinjce pred vrati, in sicer z vstopom Italije v vojno in nastankom soške fronte maja 1915, ki jih je zadrževala. "Pri nas so ljudje trepetali, ali bodo ali ne ohranili svojo bohinjsko deželico, saj je ob začetku bojev na soški fronti kazalo, da se bo fronta premaknila v Bohinj, župniki in župani pa so po vaseh pripravljali ljudi za primer evakuacije, malo je manjkalo, da se to ni res zgodilo," je opisala razmere na bohinjskem in dodala, da so po vaseh preventivno kopali "šicngrabne" (strelske jarke).

Braniteljem bohinjske doline so bili domačini po njenih besedah neizmerno hvaležni, o tem priča tudi napis na avstro-ogrskem vojaškem pokopališču v Ukancu, kjer je zapisano: "Junakom Krna, braniteljem Bohinja."
.

.
"Bohpomagej, čez vso cesto so bli!"
Prvega prihoda vojske na Bohinjsko se je odlično spominjala domačinka Frančiščka Žagar iz Stare Fužine: "Prvič sem videla vojake, ko smo pleli koruzo na Boštkovi njivi, kar naenkrat so prikorakali izza ovinka, bohpomagej, čez vso cesto so bli! Sama pri sebi sem gruntala kuga je sploh to, starejši so nam razložili, da so to vojaki, in z ostalimi otroki smo tekli do ceste, da bi jih lahko od blizu opazovali."

Vojaki so bili otrokom izredno zanimivi in pogosto so jih hodili gledat, ko so imeli vaje. "Links um, rechts um, je kričal madžarski oficir, če je pa kdo od soldatov kaj zagrešil, so ga takoj obesili za roke na Černetovo češpljo, pa za noge so ga privezali k deblu," se je spominjala kazni za neposlušne vojake. Spomni pa se tudi, kako je po maši pred cerkvijo v vasi Bajtnjekov Martin bral s seznama mobiliziranih, saj je bila razglašena splošna mobilizacija: "Ježešmarija, kako so vpile ženske! Naš bo šel, naša dva bosta šla, vso pot od cerkve navzdol so jokale!"

Vojaštvo je bilo morda res velika zanimivost za otroke, a z njim so prišle tudi številne nadloge. Večje hiše in hleve so tako zasedli vojaki, na domačiji Cvetkovih jih je bilo nastanjenih kar 55, mama Marije Cvetko je tako vedno govorila, kako so bile velike hiše 'nesrečne', ker so morale nastaniti vojake. Marija Arh iz Srednje vasi se spomni, kako so jim vojaki ukradli klobase: "Vse klobase so nam snedli iz 'rajfkamre', ostale so samo tiste, ki so popadale po tleh. Toliko časa so bezali s palico čez mrežo, da so vse ven potegnili." Vse večja težava pa je postajala tudi krma za živino, saj so vse popasli vojaški konji. "Ljudje so bili jezni, ker so jim vse popasli, kot uši, vse so pojedli," je dodala.

Prve ljubezni in hrana za cigarete
Med veliko vojno, ki je na Bohinjsko z vseh koncev in krajev monarhije pripeljala na tisoče vojakov, so se zgodile tudi prve ljubezni. Svoje prve simpatije se je spominjala Justina Voje z Ribčevega Laza: "Kakšnih štirinajst let sem bila stara, to je bilo bolj po otroško, nič resnega. K nam v gostilno je hodil podoficir Tonček Zupančič iz Kočevja, všeč mi je bil, ampak enkrat, ko je prišel, so mu pa gledali pankeljci od dolgih gat ven, takrat je bilo pa konec, mi ni bilo več mar zanj."

"Med prvo vojno nisem nič vedel, za kaj gre, ko smo gor rasli, smo bili Avstrijci," je obujal spomine Alojz Rožič iz Nomenja, ki je že kot šestletnik prosjačil za hrano, da je prišel do cigaret: "Zaradi vojne sem začel že pred šolo kaditi, že od šestega leta naprej smo 'ravhal'. Bil sem čisto zakajen, navadil pa sem se, ker so nam vojaki dajali cigarete. Eni so jim jih kradli, ti si se pa matrali in prosjačil za Avstrijce. Trdo skorjo kruha sem dal vojaku iz žepa, da se je že drobila, pa repo smo kradli po njivah, krompir ali pa si šel v klet, ko te mati ni videla in si si zatlačil za srajco."
Rožič je še povedal, da je v starih časih veljalo, da je grdo, če ženska kadi: "Tobak je zelena travca, samo za moški stan, tud ženske ga kadijo, katere nič ni sram."
.

.
"Fajmoštri tudi malo dohtarji"
Eno bolj pretresljivih zgodb je povedala prav avtoričina mama Ivana Cvetek, in sicer o bratu Francu, ki je bil prav tako vpoklican v vojsko, tam pa je zbolel za špansko gripo in umrl pred dopolnjenim 20. letom. "Takšno vročino je imel, da je hotel izgoreti, zato je šla mama Golfa vprašat, kaj je storiti, ker so bili včasih fajmoštri tudi malo kot doktorji in so ljudem svetovali glede bolezni. Rekel je, naj ga zavijejo v mrzle rjuhe, a bilo je prepozno, ker se mu je kri že 'zažgala'," je slikovito opisala Ivana.

Začelo se mu je blesti, z rokami je mahal po zraku in hotel vstati kričoč: "Zdaj gremo na fronto nad Italijana!" Ko je prišel župnik, da bo podelil poslednji zakrament, je Franc dejal: "V imenu Jezusa Križanega gremo ležat, naj nas varuje vsega hudega, amen." Z drugim bratom Tonetom sta vse skupaj opazovala s kmečke peči. "Jaz sem bila še otročja, Tone pa je bil že večji in je jokal, je rekel, da se mu ga je tako škoda zdelo, tako mlad pa umrl, tako dober, čeden in lepega obnašanja!" je pripovedovala.
"Že po 1. vojni samostojni"
Simon Sodja, ki je umrl v 103. letu starosti kot zadnji Maistrov borec - iz Blejske dobrave je bil kot avstro-ogrski vojak zajet v bližini Bolcana, a ko so ga izpustili in si je že mislil, da mu bo uspelo priti domov, sta ga na Jesenicah na železniški postaji obstopila dva borca Rudolfa Maistra. "Pregovorila sta me, da sem se jima pridružil. Z vlakom smo se odpeljali proti Podrožci, v tunelu pa se je vlak za trenutek ustavil in poskakali smo ven ter nadaljevali peš. Od tu so Maistrove borce pošiljali na položaje ob meji – slovenska Koroška," se je spominjal.

Na Koroškem je srečal Avstrijca, s katerim sta se borila z ramo ob rami v istem "šturmbataljonu" v Italiji, zdaj sta se znašla vsak v svoji vojski kot sovražnika. "K meni je pritekel in vprašal, kdo bo koga ubil, jaz pa sem mu odvrnil, da če sva bila prej prijatelja, bo tako tudi ostalo," je dejal.
"Vseskozi me grabi jeza, da smo izgubili večji del Koroške. Če pomislim na vse grozote v vojski, pa kakšna je politika, lahko rečem samo, da je politika ena velika lumparija. Škoda, da že po 1. vojni nismo bili samostojni, in škoda, da Maistru ni ratalo rešit vse Koroške. Bil je fejst in predrzen možakar, srečo je imel, da ga niso ubili. Generala Maistra včasih niso tako častili, kot bi si zaslužil, vsi so ga potiskali bolj na stran, tudi z nami je bilo tako, saj so šele leta 1966 ustanovili Zvezo borcev prostovoljcev za severno mejo," je sklenil.