Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Do leta 2055 naj bi se število prebivalcev na Japonskem znižalo s 127 milijonov na 89 milijonov. Takrat naj bi bilo kar štirideset odstotkov prebivalstva starega, zaskrbljujoč podatek, če si ob tem polovica mladih Japoncev danes ne želi skupne zveze. ”Maščuje se jim hud ritem življenja, ki so ga narekovale povojne generacije” je v 18. vzporedniku komentiral stanje novinar Vala 202 Luka Hvalc, ki je trenutno v Hirošimi. A Japonci že kujejo rešitev – robote, ki bodo delali za ljudi in očitno tudi namesto ljudi.
”Govoril sem s kar nekaj mladimi ljudmi in vsi so potrdili stereotip, ki ga imamo o Japoncih – ženske po rojstvu nekaj let skrbijo za otroka, torej, ostanejo doma in ne hodijo v službo, možje pa so v službah do poznega večera, potem pa sledi še neformalno druženje s sodelavci in šefi,” je opisal življenjski stil otočanov Luka Hvalc in dodal, da Japonci v družbi sicer zelo zaskrbljeno razpravljajo, kako bodo v prihodnjih letih poskrbeli za stare ljudi. In kdo bo v prihodnosti delal?
”Japonci veliko upanja vlagajo v robote, ki naj bi pomagali starejšim in jim omogočili daljše samostojno življenje. Pripravili so tudi že bolniško posteljo, ki se lahko avtomatično spremeni v električni invalidski voziček. Neko podjetje pa je že predstavilo robota, ki lahko starostniku umije lase in mu pomaga pri osebni higieni. Tudi sam sem v Tokiju videl prototip robotske kuhinje, pri kateri se s pritiskom na gumb zajtrk pripravi kar sam. Predstavljajo tudi že koncepte humanoidnih robotov, ki bi lahko nadomestili medicinske sestre in strežnice,” je pojasnil Hvalc.
Plamen miru bodo ugasnili, ko bo z Zemeljske oble izginilo zadnje jedrsko orožje
Hirošima je sicer moderno mesto, ki ima z več kot milijonom prebivalcev mladostno vzdušje. ”Hirošima velja za kar bogato mesto, tudi na račun avtomobilskega proizvajalca Mazde, ki ima tukaj sedež in svoj kampus, kjer je več kot dvajset tisoč ljudi. Sem pa se sprehodil tudi skozi spominski park, kjer se človek počuti vse prej kot prijetno. Predvsem s pogledom na edino ohranjeno ruševino – kupolo, vzbuja srh. V parku so številni spomeniki in simbolični plamen miru, ki naj bi ga ugasnili, ko bo uničeno še zadnje jedrsko orožje na Zemlji. Zelo pretresljive zgodbe so predstavljene tudi v muzeju, zgodbe mesta, kjer je avgusta 1945 ob 08.15 zjutraj v nekaj sekundah umrlo kar 140.000 ljudi. Posledice pa nekateri preživeli občutijo tudi danes.”
”Delavci v Fukušimi o tveganjih in nevarnostih niso seznanjeni”
Japonska ima danes 52 jedrskih elektrarn in nesreča v Fukušimi je še kako kočljiva tema. ”Še vedno vsak dan v javnost pride kakšna majhna neprijetna podrobnost. Zadnja je ta, da je bil v prahu za dojenčke odkrili povečan delež cezija. Ponovno pa naj bi bili iz Fukušime v morje prisiljeni spustiti nevarne vode. Seveda, debate so, a imam občutek, da ljudje pravzaprav ne vedo, kaj se je zgodilo. Informacije dozirajo predvsem upravljavci in vlada. Ravno danes sem prebral v angleški različici tukajšnjega časopisa zanimiv podatek o delavcih, ki so aktivni v Fukušimi. Gre za pogodbene delavce, kar 88 odstotkov jih je na pogodbah in nimajo nikakršnih bonitet za razliko od redno zaposlenih. Te delavce angažirajo predvsem prek njihovih zavodov za zaposlovanje, zato so ti nekako prisiljeni, da vzamejo te službe, saj nimajo redne zaposlitve, o tveganjih in nevarnostih pa sploh niso informirani,” je v posebnem javljanju za 18. vzporednik povedal Luka Hvalc.
Z Mijo Škrabec Arbanas je Luka Hvalc med drugim spregovoril tudi o edini manjšini na Japonskem – korejski manjšini, pa o odnosu Japoncev do tujcev (znano je, da vsa težja fizična dela opravljajo kar Japonci sami), ter o življenju Japoncev po eksploziji v jedrski elektrarni Fukušimi. Vabljeni k poslušanju!
Zapiskom Luke Hvalca z Japonske lahko sledite tudi na njegovem blogu. Spodaj pa si lahko v fotogaleriji ogledate nekaj utrinkov s Hirošime, ki jih je Luka ujel v svoj objektiv:
[slickr-flickr search=”sets” set=”72157628416007093″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
788 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Do leta 2055 naj bi se število prebivalcev na Japonskem znižalo s 127 milijonov na 89 milijonov. Takrat naj bi bilo kar štirideset odstotkov prebivalstva starega, zaskrbljujoč podatek, če si ob tem polovica mladih Japoncev danes ne želi skupne zveze. ”Maščuje se jim hud ritem življenja, ki so ga narekovale povojne generacije” je v 18. vzporedniku komentiral stanje novinar Vala 202 Luka Hvalc, ki je trenutno v Hirošimi. A Japonci že kujejo rešitev – robote, ki bodo delali za ljudi in očitno tudi namesto ljudi.
”Govoril sem s kar nekaj mladimi ljudmi in vsi so potrdili stereotip, ki ga imamo o Japoncih – ženske po rojstvu nekaj let skrbijo za otroka, torej, ostanejo doma in ne hodijo v službo, možje pa so v službah do poznega večera, potem pa sledi še neformalno druženje s sodelavci in šefi,” je opisal življenjski stil otočanov Luka Hvalc in dodal, da Japonci v družbi sicer zelo zaskrbljeno razpravljajo, kako bodo v prihodnjih letih poskrbeli za stare ljudi. In kdo bo v prihodnosti delal?
”Japonci veliko upanja vlagajo v robote, ki naj bi pomagali starejšim in jim omogočili daljše samostojno življenje. Pripravili so tudi že bolniško posteljo, ki se lahko avtomatično spremeni v električni invalidski voziček. Neko podjetje pa je že predstavilo robota, ki lahko starostniku umije lase in mu pomaga pri osebni higieni. Tudi sam sem v Tokiju videl prototip robotske kuhinje, pri kateri se s pritiskom na gumb zajtrk pripravi kar sam. Predstavljajo tudi že koncepte humanoidnih robotov, ki bi lahko nadomestili medicinske sestre in strežnice,” je pojasnil Hvalc.
Plamen miru bodo ugasnili, ko bo z Zemeljske oble izginilo zadnje jedrsko orožje
Hirošima je sicer moderno mesto, ki ima z več kot milijonom prebivalcev mladostno vzdušje. ”Hirošima velja za kar bogato mesto, tudi na račun avtomobilskega proizvajalca Mazde, ki ima tukaj sedež in svoj kampus, kjer je več kot dvajset tisoč ljudi. Sem pa se sprehodil tudi skozi spominski park, kjer se človek počuti vse prej kot prijetno. Predvsem s pogledom na edino ohranjeno ruševino – kupolo, vzbuja srh. V parku so številni spomeniki in simbolični plamen miru, ki naj bi ga ugasnili, ko bo uničeno še zadnje jedrsko orožje na Zemlji. Zelo pretresljive zgodbe so predstavljene tudi v muzeju, zgodbe mesta, kjer je avgusta 1945 ob 08.15 zjutraj v nekaj sekundah umrlo kar 140.000 ljudi. Posledice pa nekateri preživeli občutijo tudi danes.”
”Delavci v Fukušimi o tveganjih in nevarnostih niso seznanjeni”
Japonska ima danes 52 jedrskih elektrarn in nesreča v Fukušimi je še kako kočljiva tema. ”Še vedno vsak dan v javnost pride kakšna majhna neprijetna podrobnost. Zadnja je ta, da je bil v prahu za dojenčke odkrili povečan delež cezija. Ponovno pa naj bi bili iz Fukušime v morje prisiljeni spustiti nevarne vode. Seveda, debate so, a imam občutek, da ljudje pravzaprav ne vedo, kaj se je zgodilo. Informacije dozirajo predvsem upravljavci in vlada. Ravno danes sem prebral v angleški različici tukajšnjega časopisa zanimiv podatek o delavcih, ki so aktivni v Fukušimi. Gre za pogodbene delavce, kar 88 odstotkov jih je na pogodbah in nimajo nikakršnih bonitet za razliko od redno zaposlenih. Te delavce angažirajo predvsem prek njihovih zavodov za zaposlovanje, zato so ti nekako prisiljeni, da vzamejo te službe, saj nimajo redne zaposlitve, o tveganjih in nevarnostih pa sploh niso informirani,” je v posebnem javljanju za 18. vzporednik povedal Luka Hvalc.
Z Mijo Škrabec Arbanas je Luka Hvalc med drugim spregovoril tudi o edini manjšini na Japonskem – korejski manjšini, pa o odnosu Japoncev do tujcev (znano je, da vsa težja fizična dela opravljajo kar Japonci sami), ter o življenju Japoncev po eksploziji v jedrski elektrarni Fukušimi. Vabljeni k poslušanju!
Zapiskom Luke Hvalca z Japonske lahko sledite tudi na njegovem blogu. Spodaj pa si lahko v fotogaleriji ogledate nekaj utrinkov s Hirošime, ki jih je Luka ujel v svoj objektiv:
[slickr-flickr search=”sets” set=”72157628416007093″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
Z dopisnico Karmen Švegl o stanju po eksploziji, prostovoljni pomoči mladih Libanoncev, o obljubljeni finančni in materialni pomoči mednarodne skupnosti ter protivladnih protestih.
Berlinska dopisnica Polona Fijavž o pisani zasedbi protestnikov in teorijah zarote, gospodarskih kazalcih v predsedujoči članici Evropske unije in napovedanem umiku dela ameriških vojakov iz Nemčije.
Tanja Borčić Bernard o odzivu zagrebških mestnih oblasti na naravne nesreče, rezultatih nedavnih parlamentarnih volitev in letošnji turistični sezoni na Hrvaškem.
Z Andrejem Stoparjem, našim dopisnikom iz ZDA, o hitri rasti števila okuženih in umrlih za koronavirusno boleznijo, Trumpovemu spreminjanju stališč v zvezi z nošenjem mask, njegovi novi podobi in o zapuščini Johna Lewisa.
Z bližnjevzhodno dopisnico Karmen Švegl o preobrazbi Hagije Sofije v mošejo, izraelskih načrtih za priključitev ozemelj in pomenu dopisnikov v tujini.
O aktualnih razmerah na področju koronavirusa, kako je s turizmom pri naših severnih sosedih in kako potekajo priprave na 100. obletnico koroškega plebiscita.
Hitro povečevanje števila okuženih s koronavirusom v balkanskih državah napoveduje slabo poletje za turizem, že v Srbiji, ki je od vseh držav najbolj odprta, je zdajšnji upad števila turistov več kot devetdesetodstoten.
V 18. vzporedniku se tako kot številni Slovenci v teh dneh odpravljamo na hrvaško obalo.
Z našo dopisnico Vlasto Jeseničnik potujemo v Moskvo, kjer epidemija koronavirusne bolezni še zdaleč ni končana, a Rusi kljub temu ne umikajo svojih velikih načrtov.
Opustele ulice mest med epidemijo so pokazale, da so tudi v prometnih ureditvah mogoče hitre spremembe in ker se skoraj vsako mesto sooča s takšnim ali drugačnim prometnim problemom, so mnoga skušala izkoristiti zadnje mesece za načrtovanje drugačnih prometnih ureditev. Nekatera so na tem področju bolj aktivna kot druga, zato smo poklicali naše dopisnike, ki so epidemijo preživeli v mestih, od koder poročajo, da nam opišejo stanje prometa in spremembe, ki jih mesta načrtujejo. Nastopajo mesta Bruselj, Beograd, Moskva, Berlin, Rim, Washington, Zagreb in Dunaj.
Naša dopisnica iz Dunaja Petra Kos Gnamuš o ponovnem odprtju meje, ki je v preteklih tednih za mnoge predstavljala neprehodno oviro do svojcev ali službe.
Združene države so ta teden presegle žalostni mejnik in postale prve z več kot 100.000 mrtvimi zaradi koronavirusa, v ospredje pa že silijo teme, povezane z novembrskimi predsedniškimi volitvami.
Glede letošnjega poletja je še veliko neznank, sploh v državah, ki so močno odvisne od poletne turistične sezone. V Grčiji, kjer turizem zagotavlja kar petino bruto družbenega proizvoda, so pripravili pravila za delovanje plaž in turističnih namestitev, a turističnih delavcev ukrepi niso popolnoma pomirili.
V Srbiji so prejšnji konec tedna ljudje lahko preživeli zunaj. Velika sprememba po mesecu in pol izrednega stanja, ko med petkom in ponedeljkom ljudje sploh niso smeli zapuščati domov. Ukrepi srbske vlade so bili, vsaj v primerjavi s temi, ki so veljali v Sloveniji, zelo ostri. Več kot mesec in pol je bilo razglašeno izredno stanje. Skupaj z ukrepi proti širjenju virusa pa je prišlo tudi veliko sprememb, ki so vplivale na stanje demokracije v državi.
Janko Petrovec se nam oglaša tokrat iz Rima, kjer je preveril stanje na terenu, ob tem pa spregovoril še o pripravi novega vladnega paketa pomoči, s katerim premier Giuseppe Conte in njegovi zamujajo že skoraj mesec. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je zaradi pojava pandemije zelo prizadeta turistična panoga, ki sicer zaleže za 13 odstotkov bruto domačega proizvoda. In za konec še o tistih, ki so zaradi krize “na boljšem” – italijanski vinarji v zadnjih štirih mesecih beležijo 8-odstotno rast prometa.
18. vzporednik gre na praznik v mesto, ki se ponaša z bogato zgodovino zborovanj ob 1. maju. Ne zaznamujejo jih le sindikalni shodi, poceni pivo in nemške klobasice, v Berlinu so bila zborovanja v preteklih letih tudi burna in nasilna, posamezne mestne četrti so vsako leto postala prizorišče spopadov med protestniki in policijo. Kako Nemci obeležujejo praznik dela v letošnjih kriznih razmerah nam opiše naša berlinska dopisnica Polona Fijavž, s katero razmišljamo tudi o gospodarskih kazalcih, prihajajočem predsedovanju EU in zakulisnem spopadu za naslednika kanclerke Angele Merkel.
Tokrat gremo z 18. vzporednikom v Bruselj, kjer se v teh dneh odloča o usodi trenutno zaprte, samoosamljene in gospodarsko pretresene celine. V osrčju Evropske unije bi se v kakšni drugačni krizi najbrž na veliko sestankovali in zasedalo, a ob tokratnih izrednih razmerah je do kakršnegakoli dogovora še težje priti, saj morajo politiki vse konference izpeljati prek videoklicev. Dogovori, ki jih bodo na tak način sprejeli, pa bi lahko še desetletja vplivali na prihodnost unije. Z našo bruseljsko dopisnico Mojco Širok razmišljamo, kako povezana je Evropska unija v času zaprtih meja, kako se bo odzvala na avtoritarne težnje v nekaterih državah članicah in kakšne politične ideje stojijo za različnimi predlogi reševanja gospodarske krize.
V 18. vzporedniku pogledujemo čez južno mejo, na Hrvaško, kjer po potresih in virusnih pretresih zdaj vse intenzivneje razmišljajo o posledicah možne izgube poletne turistične sezone. Gospodarske posledice bi lahko bile zelo resne, Mednarodni denarni sklad napoveduje, da bi se hrvaško gospodarstvo letos lahko skrčilo skoraj za desetino. Z zagrebško dopisnico Tanjo Borčić Bernard razmišljamo, kako odvisno je hrvaško gospodarstvo od turizma, kakšni bodo ukrepi vlade in koga bo izguba turistov najbolj prizadela. Pogovorimo se tudi o futurističnemu geslu hrvaškega predsedovanja Svetu EU: “Močna Evropa v svetu izzivov”.
V 18. vzporedniku gremo danes v državo z največ obolelimi za koronavirusno boleznijo na svetu, epidemija pa tam še ni dosegla vrhunca. Pred tem tednom je zato Jerome Adams, vodja ameriške službe za javno zdravje, napovedal, da bo to najtežji in najbolj žalosten teden v življenju večine Američanov. Z našim dopisnikom Andrejem Stoparjem razmišljamo, kakšni so bili odzivi Trumpove administracije v prvem mesecu širjenja virusa, zakaj Američani množično kupujejo orožje, kako se na epidemijo odzivajo velike metropole in zakaj je nesorazmerno število obolelih temnopoltih. Pa tudi o poskakovanju in padanju borznih indeksov in Trumpovi priljubljenosti v volilnem letu.
V Nemčiji, ki je peta država na svetu po številu potrjenih okužb s koronavirusom, se vlada z množico ukrepov bori proti epidemiji, več kot 80 milijonov prebivalcev mora povečini ostajati doma. A medtem ko večina vlad po svetu uvaja prisilen nadzor nad lokacijami telefonov in druge oblike nadzora gibanja državljanov, so se v Nemčiji odločili za poskus, ki bi vzpodbudil prostovoljno sodelovanje državljanov pri gradnji podatkovnih zbirk. Z našo berlinsko dopisnico Polono Fijavž razmišljamo o nemškem pristopu k informacijski bitki proti virusu, o nadzoru omejitev gibanja in o moči udarca, ki ga bo zaradi epidemije utrpelo nemško gospodarstvo. Pa tudi o koronazabavah v Berlinu.
Neveljaven email naslov