Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Združene države Amerike so v znamenju strankarskih volitev republikancev v Iowi, danes v New Hampshiru in čez nekaj dni v Karolini … Gre šele za strankarske volitve s katerimi naj bi dobili republikanskega predsedniškega kandidata, ki naj bi se soočil s predsednikom Obamo, a že zdaj se zdi, da za Ameriko in Američane ne obstaja nič drugega. Predsedniške volitve bodo šele jeseni, natančneje novembra, do takrat, ko naj bi dobili novega predsednika je torej še skoraj leto dni in ameriški mediji so že zdaj s tem popolnoma obsedeni.
Mitt Romney je na republikanskih strankarskih volitvah v New Hampshiru zanesljivo osvojil prvo mesto in postaja najresnejši kandidat za republikanskega tekmeca predsednika Baracka Obame.
Mitt Romney velja za najresnejšega kandidata, ki naj bi se novembra letos na predsedniških volitvah pomeril z zdajšnjim predsednikom ZDA Barackom Obamo (Foto: BeckyF, Flickr).
Volitve v republikanski stranki v državi New Hampshire so bile kar nekaj dni, torej od strankarskih volitev v Iowi pred tednom, tako rekoč edina prava stvar, s katero se ukvarjajo mediji v ZDA. Ameriške predsedniške volitve bodo sicer šele jeseni, natančneje novembra, do takrat, ko naj bi dobili novega predsednika je torej še skoraj leto dni in ameriški mediji so že zdaj s tem popolnoma obsedeni.
V celotni stvari igra izjemno vlogo televizija. Včasih je težko dojeti, da so televizijske mreže, predvsem v večernih urah, ko ljudje gledajo televizijo, sposobne proizvesti toliko programov, tudi povsem resnih, izjemno analitičnih, skratka obrtno novinarsko relevantnih, pa seveda tudi slabih oddaj, katerih podlaga so relativno majhni dogodki, ki objektivno nimajo velike politične teže.
”A konkurenca med televizijskimi mrežami, bitka za gledalstvo in oglaševalski denar je neusmiljena in seveda človek, ki pride v Ameriko iz relativno idiličnega in medijsko nerazvitega okolja, kot je Slovenija uvidi, da imajo konkurenca, neusmiljene tržne zakonitosti, ko gre za medije včasih lahko tudi negativne stranske posledice. Z drugimi besedami, če nas čaka nekoč to, vsaj ko gre za medije, bi veljalo dvakrat premisliti … ”
Stoletna zgodovina ameriških predsedniških volitev uči, da so tako rekoč vsi predsedniki predhodno zmagali v New Hampshiru, kar naj bi povečevalo domnevno njegov usodni pomen, čeprav brez racionalne razlage. A na drugi strani je prav tako res, da so bili po letu 1992 kar trije ameriški predsedniki Clinton, Bush in Obama, ki so kljub porazu v New Hampshiru na koncu prišli v Belo hišo. Torej še en dokaz, da se da s statistiko dokazati tudi najbolj kosmate laži.
Je pa dejstvo, da te prve države kandidatom, morda bolje pretendentom, uradni kandidati še niso, za predsedniške volitve lahko zaprejo ali odprejo vrata za naprej. Gre za prvi preizkus, koliko podpore imajo kandidati pri volivcih – do zdaj so bili virtualne osebnosti, ki so obstajale v medijih in na spletu, zdaj pa lahko prvič vidijo, kakšna je njihova dejanska teža in tudi potenca za prihodnost pri ljudeh, volivcih. Ne le zdaj ampak tudi pozneje, ko naj bi se spoprijeli s samim predsednikom Barackom Obamo.
Kot je v pogovoru povedal Edvard Žitnik, so strankarske volitve za kandidate priložnost, ”da dobijo ali izgubijo tako imenovane tri MMM-je, okrog katerih se vse skupaj vrti: to so money – denar, media – medijska pozornost in momentum – pobuda v kampanji. Torej New Hampshire naj bi dal zmagovalcu, idealno popotnico za prihodnost, ostalim, ki ne bodo uspeli, pa bo to odvzel.”
Za številne, ne le republikanske pretendente za predsedniške volitve nismo nikoli več slišali, ker niso prišli skozi sito strankarskih volitev, pa so za to porabili milijone dolarjev. Zaradi kraljice televizije, brez katere kljub internetu ni zmage na volitvah, so postale tudi v Ameriki volilne tekme izjemno drage; če se je nekoč govorilo o milijonih dolarjev za televizijske oglase za nekaj mesečno obdobje kampanje, gredo zdaj številke v stotine milijonov dolarjev. In za potencialne darovalce denarja za kampanjo so rezultati v teh prvih državah zelo dobro znamenje, kam, ali če hočete, v katerega kandidata velja investirati.
Gabrielle Giffords – prava zgodba ameriškega sna
V nedeljo je minilo natančno leto dni od strelskega napada na nakupovalce v Arizoni. Napadalec je prišel na srečanje 40-letne demokratske kongresnice Gabrielle Giffords z volivci pred veleblagovnico v Tucsonu in začel streljati. Ubil je šest ljudi, med njimi devetletno deklico, zveznega sodnika Johna Rolla in moža, ki je s telesom pred kroglami zaščitil svojo ženo. Med 14 ranjenci je bila tudi Giffordsova, ki je med žrtvami prva utrpela strelne rane in je s prestreljenimi možgani čudežno preživela.
Šlo je za veliko zgodbo, še posebej, ker se je sprva ugibalo, da naj bi bil napad politično motiviran. To je bil čas vzpona gibanja čajank, torej skrajnega desničarskega gibanja. Spomnimo se Sare Palin, ki je z demokratko Giffordsovo vse prej kot delila politična stališča. Napadalec je bil med tem razglašen za neprištevnega, Gabrielle Giffords pa je leto dni kasneje, torej v nedeljo, nastopila pred nekaj tisočglavo množico navdušenih ljudi. Njeno preživetje, vrnitev v življenje, optimizem, neizmerna volja do življenja, trud, da začne govoriti, skratka, da se vrne v normalno življenje, je postal inspiracija za številne Američane.
Seveda pa se tako ona kot mož Mark Kelly, ki ji ves čas stoji ob strani, zavedata, da njuno življenje ne bo nikoli več tako, kot je bilo pred napadom; posledice strela so preprosto prehude, pravi čudež je, da je sploh preživela. Giffordova, do pred leta dni mlada atraktivna ženska, ambiciozna, inteligentna, obetavna članica kongresa, ima zdaj težave z ravnotežjem, morala se je naučiti govoriti, slišati je, da naj bi imela tudi hude krize, da pa se na drugi strani vedno znova vrne nazaj, se bori, seveda tudi zaradi pomoči najboljših strokovnjakov, ki so si zadali nalogo, da Giffordsovi pomagajo po najboljših močeh, in da sploh ne gre za vprašanje denarja, kar je sicer v Združenih državah Amerike, ko gre za zdravje, še kako pomembna stvar.
Slišati je bilo, da Gabrielle Giffords razmišlja celo o vrnitvi v politiko, čeprav seveda bo pot vse prej kot lahka. Giffordsova je še vedno močno prizadeta, o tem ni dvoma. V nedeljo ji je ob prisegi moral pomagati položiti roko na srce mož. Ima pa seveda njena zgodba v sebi nekaj tipično ameriškega: gre za tragično zgodbo, ki pa se je, tako kot holivudski filmi končala optimistično, z upanjem, potjo naprej, in je seveda še en dokaz, da življenje piše najboljše zgodbe.
”Prav nič ne bi bil presenečen, če bi se razkrilo, da je morda avtorske pravice za njeno zgodbo že odkupil Steven Spielberg; njen mož Mark Kelly je že napisal knjigo, Giffordova se je ob izzidu smejala z vseh naslovnic ženskih, pa ne samo ženskih revij, skratka tudi to je Amerika. Gabrielle Gifford pa je zaradi svoje nesrečne usode danes celo večja medijska zvezda kot pred napadom.”
780 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Združene države Amerike so v znamenju strankarskih volitev republikancev v Iowi, danes v New Hampshiru in čez nekaj dni v Karolini … Gre šele za strankarske volitve s katerimi naj bi dobili republikanskega predsedniškega kandidata, ki naj bi se soočil s predsednikom Obamo, a že zdaj se zdi, da za Ameriko in Američane ne obstaja nič drugega. Predsedniške volitve bodo šele jeseni, natančneje novembra, do takrat, ko naj bi dobili novega predsednika je torej še skoraj leto dni in ameriški mediji so že zdaj s tem popolnoma obsedeni.
Mitt Romney je na republikanskih strankarskih volitvah v New Hampshiru zanesljivo osvojil prvo mesto in postaja najresnejši kandidat za republikanskega tekmeca predsednika Baracka Obame.
Mitt Romney velja za najresnejšega kandidata, ki naj bi se novembra letos na predsedniških volitvah pomeril z zdajšnjim predsednikom ZDA Barackom Obamo (Foto: BeckyF, Flickr).
Volitve v republikanski stranki v državi New Hampshire so bile kar nekaj dni, torej od strankarskih volitev v Iowi pred tednom, tako rekoč edina prava stvar, s katero se ukvarjajo mediji v ZDA. Ameriške predsedniške volitve bodo sicer šele jeseni, natančneje novembra, do takrat, ko naj bi dobili novega predsednika je torej še skoraj leto dni in ameriški mediji so že zdaj s tem popolnoma obsedeni.
V celotni stvari igra izjemno vlogo televizija. Včasih je težko dojeti, da so televizijske mreže, predvsem v večernih urah, ko ljudje gledajo televizijo, sposobne proizvesti toliko programov, tudi povsem resnih, izjemno analitičnih, skratka obrtno novinarsko relevantnih, pa seveda tudi slabih oddaj, katerih podlaga so relativno majhni dogodki, ki objektivno nimajo velike politične teže.
”A konkurenca med televizijskimi mrežami, bitka za gledalstvo in oglaševalski denar je neusmiljena in seveda človek, ki pride v Ameriko iz relativno idiličnega in medijsko nerazvitega okolja, kot je Slovenija uvidi, da imajo konkurenca, neusmiljene tržne zakonitosti, ko gre za medije včasih lahko tudi negativne stranske posledice. Z drugimi besedami, če nas čaka nekoč to, vsaj ko gre za medije, bi veljalo dvakrat premisliti … ”
Stoletna zgodovina ameriških predsedniških volitev uči, da so tako rekoč vsi predsedniki predhodno zmagali v New Hampshiru, kar naj bi povečevalo domnevno njegov usodni pomen, čeprav brez racionalne razlage. A na drugi strani je prav tako res, da so bili po letu 1992 kar trije ameriški predsedniki Clinton, Bush in Obama, ki so kljub porazu v New Hampshiru na koncu prišli v Belo hišo. Torej še en dokaz, da se da s statistiko dokazati tudi najbolj kosmate laži.
Je pa dejstvo, da te prve države kandidatom, morda bolje pretendentom, uradni kandidati še niso, za predsedniške volitve lahko zaprejo ali odprejo vrata za naprej. Gre za prvi preizkus, koliko podpore imajo kandidati pri volivcih – do zdaj so bili virtualne osebnosti, ki so obstajale v medijih in na spletu, zdaj pa lahko prvič vidijo, kakšna je njihova dejanska teža in tudi potenca za prihodnost pri ljudeh, volivcih. Ne le zdaj ampak tudi pozneje, ko naj bi se spoprijeli s samim predsednikom Barackom Obamo.
Kot je v pogovoru povedal Edvard Žitnik, so strankarske volitve za kandidate priložnost, ”da dobijo ali izgubijo tako imenovane tri MMM-je, okrog katerih se vse skupaj vrti: to so money – denar, media – medijska pozornost in momentum – pobuda v kampanji. Torej New Hampshire naj bi dal zmagovalcu, idealno popotnico za prihodnost, ostalim, ki ne bodo uspeli, pa bo to odvzel.”
Za številne, ne le republikanske pretendente za predsedniške volitve nismo nikoli več slišali, ker niso prišli skozi sito strankarskih volitev, pa so za to porabili milijone dolarjev. Zaradi kraljice televizije, brez katere kljub internetu ni zmage na volitvah, so postale tudi v Ameriki volilne tekme izjemno drage; če se je nekoč govorilo o milijonih dolarjev za televizijske oglase za nekaj mesečno obdobje kampanje, gredo zdaj številke v stotine milijonov dolarjev. In za potencialne darovalce denarja za kampanjo so rezultati v teh prvih državah zelo dobro znamenje, kam, ali če hočete, v katerega kandidata velja investirati.
Gabrielle Giffords – prava zgodba ameriškega sna
V nedeljo je minilo natančno leto dni od strelskega napada na nakupovalce v Arizoni. Napadalec je prišel na srečanje 40-letne demokratske kongresnice Gabrielle Giffords z volivci pred veleblagovnico v Tucsonu in začel streljati. Ubil je šest ljudi, med njimi devetletno deklico, zveznega sodnika Johna Rolla in moža, ki je s telesom pred kroglami zaščitil svojo ženo. Med 14 ranjenci je bila tudi Giffordsova, ki je med žrtvami prva utrpela strelne rane in je s prestreljenimi možgani čudežno preživela.
Šlo je za veliko zgodbo, še posebej, ker se je sprva ugibalo, da naj bi bil napad politično motiviran. To je bil čas vzpona gibanja čajank, torej skrajnega desničarskega gibanja. Spomnimo se Sare Palin, ki je z demokratko Giffordsovo vse prej kot delila politična stališča. Napadalec je bil med tem razglašen za neprištevnega, Gabrielle Giffords pa je leto dni kasneje, torej v nedeljo, nastopila pred nekaj tisočglavo množico navdušenih ljudi. Njeno preživetje, vrnitev v življenje, optimizem, neizmerna volja do življenja, trud, da začne govoriti, skratka, da se vrne v normalno življenje, je postal inspiracija za številne Američane.
Seveda pa se tako ona kot mož Mark Kelly, ki ji ves čas stoji ob strani, zavedata, da njuno življenje ne bo nikoli več tako, kot je bilo pred napadom; posledice strela so preprosto prehude, pravi čudež je, da je sploh preživela. Giffordova, do pred leta dni mlada atraktivna ženska, ambiciozna, inteligentna, obetavna članica kongresa, ima zdaj težave z ravnotežjem, morala se je naučiti govoriti, slišati je, da naj bi imela tudi hude krize, da pa se na drugi strani vedno znova vrne nazaj, se bori, seveda tudi zaradi pomoči najboljših strokovnjakov, ki so si zadali nalogo, da Giffordsovi pomagajo po najboljših močeh, in da sploh ne gre za vprašanje denarja, kar je sicer v Združenih državah Amerike, ko gre za zdravje, še kako pomembna stvar.
Slišati je bilo, da Gabrielle Giffords razmišlja celo o vrnitvi v politiko, čeprav seveda bo pot vse prej kot lahka. Giffordsova je še vedno močno prizadeta, o tem ni dvoma. V nedeljo ji je ob prisegi moral pomagati položiti roko na srce mož. Ima pa seveda njena zgodba v sebi nekaj tipično ameriškega: gre za tragično zgodbo, ki pa se je, tako kot holivudski filmi končala optimistično, z upanjem, potjo naprej, in je seveda še en dokaz, da življenje piše najboljše zgodbe.
”Prav nič ne bi bil presenečen, če bi se razkrilo, da je morda avtorske pravice za njeno zgodbo že odkupil Steven Spielberg; njen mož Mark Kelly je že napisal knjigo, Giffordova se je ob izzidu smejala z vseh naslovnic ženskih, pa ne samo ženskih revij, skratka tudi to je Amerika. Gabrielle Gifford pa je zaradi svoje nesrečne usode danes celo večja medijska zvezda kot pred napadom.”
Dan po enem največjih ameriških praznikov, dnevu neodvisnosti, ki ga Američani praznujejo 4. julija, se v 18. vzporednik oglaša dopisnik iz Washingtona Andrej Stopar in nam v kontekst postavil sedanje predvolilno ozračje, ko se predvsem na demokratski stranki preizprašujejo o svojem kandidatu. Časa pa zmanjkuje.
Slovenska predsednica se mudi v Kijevu, pred časom pa se je udeležila tudi mednarodne konference v Švici na temo vojne v Ukrajini. Tam je poudarila, da lahko samo Ukrajina določa, kakšen mirovni sporazum je zanjo sprejemljiv. Koliko je ta konferenca res spremenila oziroma vplivala na potek dogajanja na bojišču? Kaj za vojno v Ukrajini pomenijo obiski Vladimirja Putina v Severni Koreji in Vietnamu? Kakšne posledice bodo sledile novim korakom ukrajinskega in moldavskega približevanja Evropski uniji? In kaj ima sojenje ameriškemu novinarju Evanu Gershkovichu opraviti s Slovenijo? O vsem tem v 18. vzporedniku moskovska dopisnica Vlasta Jeseničnik.
Natanko teden dni po začetku evropskega nogometnega prvenstva v Nemčiji v Berlin kličemo našo dopisnico Majo Derčar, ki v Munchnu v teh dneh ni spremljala le nogometne evforije, ampak tudi slovensko-nemški poslovno-investicijski kongres, ki se ga je udeležil tudi naš premier. Kaj si lahko od kongresa obeta tako naše kot nemško gospodarstvo, ki mu za prihodnje leto napovedujejo recesijo? Govorimo tudi o krizi zvezne vlade, ki ji podporo odreka predvsem vzhod Nemčije, in o letnem poročilu o grožnjah demokraciji v Nemčiji, v katerem so zaznali dramatično povečanje skrajnežev vseh vrst.
V Avstriji je na evropskih volitvah prvo mesto dosegla avstrijska svobodnjaška stranka, kako močen zasuk v desno to pomeni? Ampak avstrijsko volilno telo ne bo dolgo počivalo, saj jih kmalu čakajo zvezne parlamentarne volitve. Na teh bo verjetno kandidirala tudi Stranka Piva, ki si celo obeta vstop v parlament. Tudi o zaostreni varnostni politiki na Dunaju, kjer so se v zadnjih mesecih vrstili napadi z noži in drugo nasilje.
Ker so pred nami evropske volitve, se z našo bruseljsko dopisnico najprej odpravimo na Nizozemsko, kjer so se na volišča odpravili prvi. Preverimo še zadnje javnomnenjske ankete in opozorimo na vodilne kandidate političnih skupin, ki se bodo v nedeljo takoj po 23.00 skupaj znašli v evropski kadrovski kuhinji.
Z našim dopisnikom se sprehodimo po Balkanu in spomnimo na razloge za ponavljanje lokalnih volitev to nedeljo v Beogradu. Opozorimo tudi na stavko, ki poteka na javni radioteleviziji BHRT v Bosni in Hercegovini, kjer zaposleni ostajajo brez plač, ter preverimo potenciale slovensko-albanskega sodelovanja, ki z odprtjem novih prostorov slovenskega veleposlaništva v Tirani odpirajo nova poglavja.
Z našo hrvaško dopisnico med drugim tudi o odzivih ribičev na odločitev evropskega sodišča za človekove pravice, o sestavi sabora, ki je izglasoval zaupnico vladi, v kateri bo poleg HDZ še Domovinsko gibanje, o novi zvezdi hrvaške glasbe, ki ji v nekaj minutah uspe razprodati tri koncerte, pa tudi o trajektu Oliver, ki pluje pod imenom Oliverja Dragojevića.
V zadnjih tednih ameriške medije polnijo vesti o študentskih protestih v podporo Palestini, ki so zajeli več deset ameriških univerz. V volilnem letu, ki letos čaka ameriške državljane, bo, kot kaže, odziv na dogajanje v Gazi ena tistih tem, ki bo pri volivcih prevesila tehtnico. O odmevnosti izjave svetovalca za nacionalno varnost, v kateri je zanikal genocid v Gazi, ter o pomoči Ukrajini, sojenju nekdanjemu predsedniku Trumpu in priseljenski zakonodaji z našim dopisnikom Andrejem Stoparjem.
Kaj se skriva za nedavnim obiskom kitajskega predsednika v Franciji, koliko evropski poslanci zaslužijo poleg svoje redne službe, zakaj je Evropska komisija predlagala ustavitev postopka v skladu 7. členom proti Poljski? Tokrat gremo tja, kamor si želi veliko politikov v tem času – v Bruselj.
Z našo dopisnico iz Berlina o vohunih, s katerimi se zadnje čase precej ukvarjajo nemški preiskovalci, pa tudi o tem, koliko jim tam pomeni mednarodni praznik delavstva 1. maj. Dotaknemo se še komunikacijske strategije vlade Olafa Scholza, ki potencialne mlade volivce nagovarja kar prek družbenega omrežja TikTok. Ob mednarodnem dnevu svobode medijev spregovorimo tudi o odnosu do novinarjev v Nemčiji, na Poljskem in na Slovaškem.
Tako kot po celi Evropi se seveda politične stranke tudi v Italiji intenzivno pripravljajo na Evropske volitve in predstavljajo liste kandidatov. Na teh listah so tudi vidna imena, ki se brez iskrene želje potegujejo za stolček v Evropskem parlamentu. Zadnje tedne se zaostrujejo odnosi med italijansko desno vlado in mediji in na RAI so težnje vlade, da cenzurira vsebine, še najbolj očitne. Tudi o dogajanju v Benetkah in kam v Italijo se splača oditi v času praznikov z našim rimskim dopisnikom Jankom Petrovcem.
Z našo azijsko dopisnico o največji slovenski gospodarski delegaciji na Kitajskem, ki poleg trgovinskih odnosov tam krepi tudi kulturno diplomacijo. Dotaknemo se še razgretih razmer na Bližnjem vzhodu in tehtamo možnosti širjenja konflikta na celotno regijo.
Še štirje dnevi so do konca predvolilne kampanje za parlamentarne volitve, ki bodo v sredo, 17. aprila, ko bo tudi dela prost dan. Kampanja se je začela burno, z Milanovićevo napovedjo kandidature, ustavno sodišče mu je sodelovanje odsvetovalo, pa vendarle s svojimi nastopi še vedno "posredno" sodeluje v kampanji.
Z našo bruseljsko dopisnico o tem, kako resno se v Bruslju ukvarjajo s pozivom k odstopu podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove, kako resne so domnevne kršitve njene šefinje v primeru Pfizergate ter kako daleč je preiskava o domnevnem ruskem vplivanju na evropske poslance.
Teden dni po drugem najhujšem terorističnem napadu v zgodovini Rusije se z našo moskovsko dopisnico posvetimo tudi vnovičnemu ruskemu napadu na glavno mesto Ukrajine v zadnjih tednih, poteku petletne pogodba o tranzitu ruskega plina čez ukrajinsko ozemlje v Evropo in LGBT gibanju, ki so ga v Rusiji uvrstili na seznam skrajnih in terorističnih organizacij.
O pripravah naše severne sosede na evropske volitve, o svežnju pomoči za gradbeno panogo, ki je zaradi ohlajanja gospodarstva v vse večjih težavah in sredi stavkovnega vala, pa tudi o pripravah na tradicionalne velikonočne sejme s praznično kulinarično ponudbo. Oglaša se naša avstrijska dopisnica Petra Kos Gnamuš.
Novembrske volitve, v katerih se bosta kljub starosti in prtljagi dosedanjih karier in zasebnih življenj kot kaže znova pomerila demokratski kandidat Biden in Trump na republikanski strani, so ena pomembnejših tem ameriškega vsakdana. Kako je mogoče, da celotna ameriška politika za najvišjo funkcijo nima mlajših in s preteklostjo manj obremenjenih kandidatov in da zasebni škandali in sodni procesi bolj ne škodujejo Trumpovemu ugledu, kakšne so glavne predvolilne teme in zakaj meni, da je vsemu navkljub Joe Biden vendarle morda eden najboljših predsednikov vseh časov.
Kako dopisnik doživlja svet med razdaljami svojih novinarskih poti? Skupaj se peljemo v Bukarešto, obiščemo Kosovo. V Srbiji nekatere preseneča, da dolgoletna premierka Ana Brnabić ni v igri za ta položaj. Od tam odmeva tudi zgodba Politica, da naj bi se predsednik vojnega sindikata Novica Antić, ki je tudi ustanovitelj ene izmed ruskih revij in sodelavec ruskih obveščevalnih služb, uspešno infiltriral celo v Bruselj in se tudi pogovarjal z več evropskimi politiki. Ne pozabimo pa niti na srbsko pesem za izbor Evrovizije.
Na podelitvi nagrad na filmskem festivalu Berlinale je odličje za najboljši dokumentarni film osvojil No Other Land, ki opisuje sistematičen izbris palestinskih vasi na Zahodnem bregu. Nagrado sta na odru skupaj prevzela oba režiserja, izraelski novinar Juval Abraham in palestinski filmski ustvarjalec Basel Adra. Adra je na odru poudaril, da "težko proslavlja, medtem ko ljudi v Gazi koljejo in masakrirajo ". Na podelitvi je bila tudi nemška ministrica za kulturo Claudia Roth. Po dogodku je ministrstvo za kulturo podalo uradno stališče, da je pri prej omenjeni nagradi aplavz namenila samo izraelskemu ustvarjalcu. Nemčija ima zgodovinski refleks, ko gre za vprašanje odnosa do Judov. Takoj se postavi na stran pravice do obstoja Izraela. Kako se to kaže v tamkajšnji politiki, medijih in družbi? Zakaj Nemčija umetnike in kulturnike, ki so kadar koli izrazili kakršno koli podporo Palestincem, izloča iz družbe?
Z našim rimskim dopisnikom se pogovorimo o novih polemikah, ki jih sprožajo v Salvinijevi Ligi, o prihajajočem vrhu pod italijanskim predsedstvom skupine G7 na daljavo, pa tudi o novih podrobnostih pričevanj nekdanjih redovnic o domnevnih zlorabah nekdanjega jezuita Marka Rupnika ter novih kaznih za podnebne protestnike, ki se vse pogosteje znašajo nad umetniškimi deli v Italiji.
Neveljaven email naslov