Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Volilni štab ameriškega predsednika Obame je pred nekaj dnevi objavil 17- minutni dokumentarni film o predsedniku, volilna bitka se je očitno začela. Dolgo napovedovani film je brez dvoma obrtna mojstrovina o predsedniku Obami, ki ima pomenljiv naslovom “Pot, ki smo jo prehodili”.
Film, pri katerem sodelujejo najbolj znana hollywoodska imena, kot na primer Tom Hanks, ki je pripovedovalec, je prerez Obamovega prvega predsedniškega mandata, seveda z več kot jasnim predvolilnim sporočilom.
Gledalec filma dobi občutek, da je bil prvi mandat predsednika Obame seveda en sam velik niz težkih, usodnih, vendar seveda pravilnih ter modrih predsednikovih odločitev. Republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney je film že označil kot tako imenovani informativno komercialni film. Seveda je treba tudi to izjavo vzeti z zrnom soli, priznati je treba, da njegove besede morda sploh niso daleč od resnice. Volilna kampanja se je začela, nobena stvar ni več prepuščena naključju; v bitko se je odpravila tudi prva dama Michele Obama.
Začela je gostovati v najbolj popularnih televizijskih oddajah, tudi podpredsednik John Biden je na terenu; zaradi njegovega delavskega družinskega rodu je njegova vloga predvsem prepričevanje, nagovarjanje tako imenovanih »blue callor« volilcev, preprosteje povedano proizvodnih delavcev, delavskega razreda. Tudi tokratna predsedniška volilna bitka bo neusmiljena in bila bi naivna napaka, če Obamovi strategi ne bi izkoristili njegove znane medijske učinkovitosti. Vsi vemo, da je predsednik Obama s svojimi nastopi očaral, če hočete začaral Združene države Amerike.
V dobrih treh letih je sicer del te privlačnosti zbledel, a seveda ne podcenjujmo predsednika, za zdaj mu sploh ne kaže tako slabo. Pozna se, da je republikanska stranka razcepljena, da je njihov prvi kandidat Mitt Romney nekako lesen, neprepričljiv, skratka ne iz ravno pravega testa za predsednika. Poleg tega se gospodarstvo nekako pobira, čeprav ne tako hitro kot bi predsednik želel. Brezposelnost se zmanjšuje, in to je v bistvu tisti edini pravi recept za zmago na predsedniških volitvah. Ko že govoriva o filmu o Obami, to ni nobena velika volilna iznajdba. V novejši ameriški zgodovini ni bilo predsednika, ki bi se v bitki za Belo hišo odrekel čarobni moči gibljivih slik.
Spomnimo se na Ronalda Reagana, nekdanjega hollyoodskega zvezdnika, ki je bil mojster medijskega nastopanja, po mnenju številnih zgodovinarjev eden boljših, če hočete večjih ameriških predsednikov. V obdobju interneta je to še toliko bolj pomembno. Predsednikova volilna ekipa računa, da bo film postal hit svetovnega spleta in dosegel milijone, predvsem mlajših Američanov, ki naj bi na You tubu preživeli od 15 do 20 minut na dan, vsaj tako pravi statistika. Občutek je torej, da če sta bili socialni omrežji Facebook in še posebej Twiter pomembno orodje Obamove volilne kampanje pred slabimi štirimi leti, se zdi, da bodo tokrat poleg tega poskušali čim bolj uporabljati Youtube.
Tudi v Združenih državah Amerike rekordne cene bencina
Cene bencina dosegajo zgodovinski rekord. Od začetka leta so poskočile za 53 odstotkov. Cena za galono, ta ima slabe štiri evropske litre, ponekod, še posebej na newyorškem Manhattnu, že presega štiri dolarje. Če to prevedemo v evropske cene, je še vedno bistveno manj od evra za liter. V New Yorku ni nobena posebnost več, da lastniki avtomobilov iščejo cenejše bencinske servise zunaj mesta, v sosednjem New Jerseyu ali celo Pensilvaniji, nekaj podobnega, kot smo včasih videvali v bližini naših mejah z Italijo.
Torej se še da najti cenejši bencin. Seveda tu v Ameriki dizel uporabljajo samo za tovornjake, vendar je treba cenejšega plačati z gotovino. Tudi tu ima tako rekoč vsak voznik svojo teorijo o tem, zakaj je bencin tako drag, vsi pa se strinjajo le s tem, da cene goriva ob koncu zimske oziroma začetku poletne sezone vedno poskočijo, ker se povpraševanje po gorivu dvigne. Na prvem mestu je rožljanje z orožjem v Perzijskem zalivu. Med Američani, še posebej tistimi, ki se prebijajo iz dneva v dan, ni malo takšnih, ki so prepričani, da se bencin draži preprosto zaradi pohlepa naftnih družb in nesposobnosti njihovih voditeljev.
Še vedno prva sila sveta naj bi si preprosto vzela pravico do poceni energentov. Spomnimo se, da se predsednik Bush ni niti pretirano trudil prikriti tega, da je zasedel Irak. Drag bencin seveda zaradi volilne kampanje neizogibno prerašča v pomembno politično temo. Predsednik Obama, ki se zaveda pomena teme, je že nekajkrat opozoril, da izvršna oblast Združenih države Amerike v bistvu nima vzvodov, s katerimi bi lahko vplivala na ceno bencina. Ob tem se vedno znova odpira vprašanje izrabe domačih, torej ameriških naftnih rezerv, pa nafte, ki naj bi jo relativno poceni pridobivali v Kanadi iz ekstrakcijo iz peska.
Vse to se načelno seveda sliši preprosto in privlačno, toda predsednik Obama, ki, kot rečeno, ni izvršni direktor naftnih družb, na koncu priznava: Združene države Amerike letno porabijo približno dvajset odstotkov svetovne nafte, njihove zaloge pa znašajo približno dva odstotka svetovnih zalog. Kljub pospešenemu zmanjševanju ameriške odvisnosti od uvoza nafte med mandatom predsednika Obame so številke še vedno neizprosne: Združene države so in ostajajo največja ali ena največjih uvoznic nafte. Za razliko od desetletij nazaj pa so danes razmere na svetovnem naftnem trgu povsem drugačne. Kljub novim varčnejšim tehnologijam, pa vetru, soncu, elektriki in še čem, se povpraševanje po nafti ne zmanjšuje. Nekoč so se milijoni Kitajcev vozili s kolesi, milijoni Indijcev pa z rikšami, in to v globaliziranem svetu v svojih denarnicah čutijo tudi v Združenih državah Amerike.
Vrste čakajočih pred trgovinami za nakup novega Applovega Ipada. Apple prvič po šestnajstih letih svojim delničarjem izplačal dividende.
Vedno sem se spraševal, kaj se zgodi ljudem, da čakajo v dolgih vrstah pred trgovinami, največkrat pred razprodajami; no, vsak ima seveda svojo razlago, vsaj ko gre za drage newyorške trgovine s prestižnimi znamkami, lahko človek resnično prihrani zelo veliko denarja. Ko gre za Applov Ipad -novi Applov tablični računalnik, seveda ne gre za razprodajo, ampak preprosto za nov model, ki naj bi bil še boljši, še pametnejši, skratka vse naj naj …
793 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Volilni štab ameriškega predsednika Obame je pred nekaj dnevi objavil 17- minutni dokumentarni film o predsedniku, volilna bitka se je očitno začela. Dolgo napovedovani film je brez dvoma obrtna mojstrovina o predsedniku Obami, ki ima pomenljiv naslovom “Pot, ki smo jo prehodili”.
Film, pri katerem sodelujejo najbolj znana hollywoodska imena, kot na primer Tom Hanks, ki je pripovedovalec, je prerez Obamovega prvega predsedniškega mandata, seveda z več kot jasnim predvolilnim sporočilom.
Gledalec filma dobi občutek, da je bil prvi mandat predsednika Obame seveda en sam velik niz težkih, usodnih, vendar seveda pravilnih ter modrih predsednikovih odločitev. Republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney je film že označil kot tako imenovani informativno komercialni film. Seveda je treba tudi to izjavo vzeti z zrnom soli, priznati je treba, da njegove besede morda sploh niso daleč od resnice. Volilna kampanja se je začela, nobena stvar ni več prepuščena naključju; v bitko se je odpravila tudi prva dama Michele Obama.
Začela je gostovati v najbolj popularnih televizijskih oddajah, tudi podpredsednik John Biden je na terenu; zaradi njegovega delavskega družinskega rodu je njegova vloga predvsem prepričevanje, nagovarjanje tako imenovanih »blue callor« volilcev, preprosteje povedano proizvodnih delavcev, delavskega razreda. Tudi tokratna predsedniška volilna bitka bo neusmiljena in bila bi naivna napaka, če Obamovi strategi ne bi izkoristili njegove znane medijske učinkovitosti. Vsi vemo, da je predsednik Obama s svojimi nastopi očaral, če hočete začaral Združene države Amerike.
V dobrih treh letih je sicer del te privlačnosti zbledel, a seveda ne podcenjujmo predsednika, za zdaj mu sploh ne kaže tako slabo. Pozna se, da je republikanska stranka razcepljena, da je njihov prvi kandidat Mitt Romney nekako lesen, neprepričljiv, skratka ne iz ravno pravega testa za predsednika. Poleg tega se gospodarstvo nekako pobira, čeprav ne tako hitro kot bi predsednik želel. Brezposelnost se zmanjšuje, in to je v bistvu tisti edini pravi recept za zmago na predsedniških volitvah. Ko že govoriva o filmu o Obami, to ni nobena velika volilna iznajdba. V novejši ameriški zgodovini ni bilo predsednika, ki bi se v bitki za Belo hišo odrekel čarobni moči gibljivih slik.
Spomnimo se na Ronalda Reagana, nekdanjega hollyoodskega zvezdnika, ki je bil mojster medijskega nastopanja, po mnenju številnih zgodovinarjev eden boljših, če hočete večjih ameriških predsednikov. V obdobju interneta je to še toliko bolj pomembno. Predsednikova volilna ekipa računa, da bo film postal hit svetovnega spleta in dosegel milijone, predvsem mlajših Američanov, ki naj bi na You tubu preživeli od 15 do 20 minut na dan, vsaj tako pravi statistika. Občutek je torej, da če sta bili socialni omrežji Facebook in še posebej Twiter pomembno orodje Obamove volilne kampanje pred slabimi štirimi leti, se zdi, da bodo tokrat poleg tega poskušali čim bolj uporabljati Youtube.
Tudi v Združenih državah Amerike rekordne cene bencina
Cene bencina dosegajo zgodovinski rekord. Od začetka leta so poskočile za 53 odstotkov. Cena za galono, ta ima slabe štiri evropske litre, ponekod, še posebej na newyorškem Manhattnu, že presega štiri dolarje. Če to prevedemo v evropske cene, je še vedno bistveno manj od evra za liter. V New Yorku ni nobena posebnost več, da lastniki avtomobilov iščejo cenejše bencinske servise zunaj mesta, v sosednjem New Jerseyu ali celo Pensilvaniji, nekaj podobnega, kot smo včasih videvali v bližini naših mejah z Italijo.
Torej se še da najti cenejši bencin. Seveda tu v Ameriki dizel uporabljajo samo za tovornjake, vendar je treba cenejšega plačati z gotovino. Tudi tu ima tako rekoč vsak voznik svojo teorijo o tem, zakaj je bencin tako drag, vsi pa se strinjajo le s tem, da cene goriva ob koncu zimske oziroma začetku poletne sezone vedno poskočijo, ker se povpraševanje po gorivu dvigne. Na prvem mestu je rožljanje z orožjem v Perzijskem zalivu. Med Američani, še posebej tistimi, ki se prebijajo iz dneva v dan, ni malo takšnih, ki so prepričani, da se bencin draži preprosto zaradi pohlepa naftnih družb in nesposobnosti njihovih voditeljev.
Še vedno prva sila sveta naj bi si preprosto vzela pravico do poceni energentov. Spomnimo se, da se predsednik Bush ni niti pretirano trudil prikriti tega, da je zasedel Irak. Drag bencin seveda zaradi volilne kampanje neizogibno prerašča v pomembno politično temo. Predsednik Obama, ki se zaveda pomena teme, je že nekajkrat opozoril, da izvršna oblast Združenih države Amerike v bistvu nima vzvodov, s katerimi bi lahko vplivala na ceno bencina. Ob tem se vedno znova odpira vprašanje izrabe domačih, torej ameriških naftnih rezerv, pa nafte, ki naj bi jo relativno poceni pridobivali v Kanadi iz ekstrakcijo iz peska.
Vse to se načelno seveda sliši preprosto in privlačno, toda predsednik Obama, ki, kot rečeno, ni izvršni direktor naftnih družb, na koncu priznava: Združene države Amerike letno porabijo približno dvajset odstotkov svetovne nafte, njihove zaloge pa znašajo približno dva odstotka svetovnih zalog. Kljub pospešenemu zmanjševanju ameriške odvisnosti od uvoza nafte med mandatom predsednika Obame so številke še vedno neizprosne: Združene države so in ostajajo največja ali ena največjih uvoznic nafte. Za razliko od desetletij nazaj pa so danes razmere na svetovnem naftnem trgu povsem drugačne. Kljub novim varčnejšim tehnologijam, pa vetru, soncu, elektriki in še čem, se povpraševanje po nafti ne zmanjšuje. Nekoč so se milijoni Kitajcev vozili s kolesi, milijoni Indijcev pa z rikšami, in to v globaliziranem svetu v svojih denarnicah čutijo tudi v Združenih državah Amerike.
Vrste čakajočih pred trgovinami za nakup novega Applovega Ipada. Apple prvič po šestnajstih letih svojim delničarjem izplačal dividende.
Vedno sem se spraševal, kaj se zgodi ljudem, da čakajo v dolgih vrstah pred trgovinami, največkrat pred razprodajami; no, vsak ima seveda svojo razlago, vsaj ko gre za drage newyorške trgovine s prestižnimi znamkami, lahko človek resnično prihrani zelo veliko denarja. Ko gre za Applov Ipad -novi Applov tablični računalnik, seveda ne gre za razprodajo, ampak preprosto za nov model, ki naj bi bil še boljši, še pametnejši, skratka vse naj naj …
Oddaja 18. vzporednik je tokrat nekoliko drugačna. Če običajno zvezo z dopisniki vzpostavimo prek telefona, nas je danes Vlasta Jeseničnik obiskala v studiu.
S Polono Fijavž o realnosti ukrajinskih beguncev na Poljskem in v Nemčiji, graditvi zaklonišč in pojavu sodobnega fašizma.
V 18. vzporedniku z našim beograjskim dopisnikom Boštjanom Anžinom pod drobnogled vzamemo vedno dinamične odnose na Balkanu.
V 18. vzporedniku z rusko dopisnico Vlasto Jeseničnik pogledujemo proti Moskvi.
Tanja Borčić Bernard o začetku turistične sezone na Hrvaškem, zamiku odprtja Pelješkega mosta in o odzivih hrvaške politike na rezultate slovenskih volitev.
Z dopisnikom Andrejem Stoparjem razmišljamo o Muskovem prevzemu Twitterja, izvolitvi prve temnopolte vrhovne sodnice in grožnji z jedrsko vojno.
Z dopisnico Karmen Švegl razmišljamo o bojevanju na vzhodu Ukrajine in o obljubah zahodnih voditeljev.
V 18. vzporedniku se odpravljamo v Italijo, kamor bodo ta konec tedna uprte oči številnih kristjanov po vsem svetu.
O predvolilni kampanji v Franciji se pogovarjamo z našo dopisnico Mojco Širok.
V 18. vzporedniku se nam oglasi Gašper Andrinek, ki v teh dneh raziskuje družbeno in politično sliko v baltskih državah.
V 18. vzporedniku se odpravljamo h kolegu Janu Grilcu, ki se te dni mudi na Madžarskem.
Naša dopisnica iz Berlina Polona Fijavž o trenutnih razmerah na Poljskem, ki množično sprejema begunce iz Ukrajine.
Z Andrejem Stoparjem o najnovejših Putinovih potezah ob invaziji, vplivu komunikacije voditeljev na razplet vojne in odzivu ameriške administracije na dogajanje.
Vlasta Jeseničnik spremlja dogajanje na frontnih črtah v Ukrajini in poroča o razpoloženju na ulicah ruskega glavnega mesta.
Eden izmed največjih težav naše južne sosede je tudi delovanje pravne države poroča Tanja Borčič Bernard.
Amerika trenutno ni pripravljena poslati vojake na teren, recimo v Ukrajino, da bi se tam borili, sporoča dopisnik Andrej Stopar.
Dopisnica Polona Fijavž o vlogi Nemčije pri reševanju rusko-ukrajinskega spora, stiskah beguncev na belorusko-poljski meji in spremembah nove nemške vlade v koalicijski pogodbi.
Nedavno pridobljen naziv Evropske prestolnice kulture, rekordne razsežnosti epidemije in nadaljevanje sage Đoković. Vse to so bili razlogi, da smo tokrat v Srbijo poklicali dopisnika z Balkana Boštjana Anžina.
Francosko predsedovanje Svetu Evropske unije, prevzeli so ga od Slovenije, naj bi zaznamovala predvsem vprašanja evropske strateške suverenosti, upravljanja migracij, gospodarske rasti, usklajena s podnebnimi cilji z in seveda s covidom-19. S predstavitve francoskega predsedovanja iz Pariza se oglaša Igor Jurič.
Neveljaven email naslov