Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Volilni štab ameriškega predsednika Obame je pred nekaj dnevi objavil 17- minutni dokumentarni film o predsedniku, volilna bitka se je očitno začela. Dolgo napovedovani film je brez dvoma obrtna mojstrovina o predsedniku Obami, ki ima pomenljiv naslovom “Pot, ki smo jo prehodili”.
Film, pri katerem sodelujejo najbolj znana hollywoodska imena, kot na primer Tom Hanks, ki je pripovedovalec, je prerez Obamovega prvega predsedniškega mandata, seveda z več kot jasnim predvolilnim sporočilom.
Gledalec filma dobi občutek, da je bil prvi mandat predsednika Obame seveda en sam velik niz težkih, usodnih, vendar seveda pravilnih ter modrih predsednikovih odločitev. Republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney je film že označil kot tako imenovani informativno komercialni film. Seveda je treba tudi to izjavo vzeti z zrnom soli, priznati je treba, da njegove besede morda sploh niso daleč od resnice. Volilna kampanja se je začela, nobena stvar ni več prepuščena naključju; v bitko se je odpravila tudi prva dama Michele Obama.
Začela je gostovati v najbolj popularnih televizijskih oddajah, tudi podpredsednik John Biden je na terenu; zaradi njegovega delavskega družinskega rodu je njegova vloga predvsem prepričevanje, nagovarjanje tako imenovanih »blue callor« volilcev, preprosteje povedano proizvodnih delavcev, delavskega razreda. Tudi tokratna predsedniška volilna bitka bo neusmiljena in bila bi naivna napaka, če Obamovi strategi ne bi izkoristili njegove znane medijske učinkovitosti. Vsi vemo, da je predsednik Obama s svojimi nastopi očaral, če hočete začaral Združene države Amerike.
V dobrih treh letih je sicer del te privlačnosti zbledel, a seveda ne podcenjujmo predsednika, za zdaj mu sploh ne kaže tako slabo. Pozna se, da je republikanska stranka razcepljena, da je njihov prvi kandidat Mitt Romney nekako lesen, neprepričljiv, skratka ne iz ravno pravega testa za predsednika. Poleg tega se gospodarstvo nekako pobira, čeprav ne tako hitro kot bi predsednik želel. Brezposelnost se zmanjšuje, in to je v bistvu tisti edini pravi recept za zmago na predsedniških volitvah. Ko že govoriva o filmu o Obami, to ni nobena velika volilna iznajdba. V novejši ameriški zgodovini ni bilo predsednika, ki bi se v bitki za Belo hišo odrekel čarobni moči gibljivih slik.
Spomnimo se na Ronalda Reagana, nekdanjega hollyoodskega zvezdnika, ki je bil mojster medijskega nastopanja, po mnenju številnih zgodovinarjev eden boljših, če hočete večjih ameriških predsednikov. V obdobju interneta je to še toliko bolj pomembno. Predsednikova volilna ekipa računa, da bo film postal hit svetovnega spleta in dosegel milijone, predvsem mlajših Američanov, ki naj bi na You tubu preživeli od 15 do 20 minut na dan, vsaj tako pravi statistika. Občutek je torej, da če sta bili socialni omrežji Facebook in še posebej Twiter pomembno orodje Obamove volilne kampanje pred slabimi štirimi leti, se zdi, da bodo tokrat poleg tega poskušali čim bolj uporabljati Youtube.
Tudi v Združenih državah Amerike rekordne cene bencina
Cene bencina dosegajo zgodovinski rekord. Od začetka leta so poskočile za 53 odstotkov. Cena za galono, ta ima slabe štiri evropske litre, ponekod, še posebej na newyorškem Manhattnu, že presega štiri dolarje. Če to prevedemo v evropske cene, je še vedno bistveno manj od evra za liter. V New Yorku ni nobena posebnost več, da lastniki avtomobilov iščejo cenejše bencinske servise zunaj mesta, v sosednjem New Jerseyu ali celo Pensilvaniji, nekaj podobnega, kot smo včasih videvali v bližini naših mejah z Italijo.
Torej se še da najti cenejši bencin. Seveda tu v Ameriki dizel uporabljajo samo za tovornjake, vendar je treba cenejšega plačati z gotovino. Tudi tu ima tako rekoč vsak voznik svojo teorijo o tem, zakaj je bencin tako drag, vsi pa se strinjajo le s tem, da cene goriva ob koncu zimske oziroma začetku poletne sezone vedno poskočijo, ker se povpraševanje po gorivu dvigne. Na prvem mestu je rožljanje z orožjem v Perzijskem zalivu. Med Američani, še posebej tistimi, ki se prebijajo iz dneva v dan, ni malo takšnih, ki so prepričani, da se bencin draži preprosto zaradi pohlepa naftnih družb in nesposobnosti njihovih voditeljev.
Še vedno prva sila sveta naj bi si preprosto vzela pravico do poceni energentov. Spomnimo se, da se predsednik Bush ni niti pretirano trudil prikriti tega, da je zasedel Irak. Drag bencin seveda zaradi volilne kampanje neizogibno prerašča v pomembno politično temo. Predsednik Obama, ki se zaveda pomena teme, je že nekajkrat opozoril, da izvršna oblast Združenih države Amerike v bistvu nima vzvodov, s katerimi bi lahko vplivala na ceno bencina. Ob tem se vedno znova odpira vprašanje izrabe domačih, torej ameriških naftnih rezerv, pa nafte, ki naj bi jo relativno poceni pridobivali v Kanadi iz ekstrakcijo iz peska.
Vse to se načelno seveda sliši preprosto in privlačno, toda predsednik Obama, ki, kot rečeno, ni izvršni direktor naftnih družb, na koncu priznava: Združene države Amerike letno porabijo približno dvajset odstotkov svetovne nafte, njihove zaloge pa znašajo približno dva odstotka svetovnih zalog. Kljub pospešenemu zmanjševanju ameriške odvisnosti od uvoza nafte med mandatom predsednika Obame so številke še vedno neizprosne: Združene države so in ostajajo največja ali ena največjih uvoznic nafte. Za razliko od desetletij nazaj pa so danes razmere na svetovnem naftnem trgu povsem drugačne. Kljub novim varčnejšim tehnologijam, pa vetru, soncu, elektriki in še čem, se povpraševanje po nafti ne zmanjšuje. Nekoč so se milijoni Kitajcev vozili s kolesi, milijoni Indijcev pa z rikšami, in to v globaliziranem svetu v svojih denarnicah čutijo tudi v Združenih državah Amerike.
Vrste čakajočih pred trgovinami za nakup novega Applovega Ipada. Apple prvič po šestnajstih letih svojim delničarjem izplačal dividende.
Vedno sem se spraševal, kaj se zgodi ljudem, da čakajo v dolgih vrstah pred trgovinami, največkrat pred razprodajami; no, vsak ima seveda svojo razlago, vsaj ko gre za drage newyorške trgovine s prestižnimi znamkami, lahko človek resnično prihrani zelo veliko denarja. Ko gre za Applov Ipad -novi Applov tablični računalnik, seveda ne gre za razprodajo, ampak preprosto za nov model, ki naj bi bil še boljši, še pametnejši, skratka vse naj naj …
788 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Volilni štab ameriškega predsednika Obame je pred nekaj dnevi objavil 17- minutni dokumentarni film o predsedniku, volilna bitka se je očitno začela. Dolgo napovedovani film je brez dvoma obrtna mojstrovina o predsedniku Obami, ki ima pomenljiv naslovom “Pot, ki smo jo prehodili”.
Film, pri katerem sodelujejo najbolj znana hollywoodska imena, kot na primer Tom Hanks, ki je pripovedovalec, je prerez Obamovega prvega predsedniškega mandata, seveda z več kot jasnim predvolilnim sporočilom.
Gledalec filma dobi občutek, da je bil prvi mandat predsednika Obame seveda en sam velik niz težkih, usodnih, vendar seveda pravilnih ter modrih predsednikovih odločitev. Republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney je film že označil kot tako imenovani informativno komercialni film. Seveda je treba tudi to izjavo vzeti z zrnom soli, priznati je treba, da njegove besede morda sploh niso daleč od resnice. Volilna kampanja se je začela, nobena stvar ni več prepuščena naključju; v bitko se je odpravila tudi prva dama Michele Obama.
Začela je gostovati v najbolj popularnih televizijskih oddajah, tudi podpredsednik John Biden je na terenu; zaradi njegovega delavskega družinskega rodu je njegova vloga predvsem prepričevanje, nagovarjanje tako imenovanih »blue callor« volilcev, preprosteje povedano proizvodnih delavcev, delavskega razreda. Tudi tokratna predsedniška volilna bitka bo neusmiljena in bila bi naivna napaka, če Obamovi strategi ne bi izkoristili njegove znane medijske učinkovitosti. Vsi vemo, da je predsednik Obama s svojimi nastopi očaral, če hočete začaral Združene države Amerike.
V dobrih treh letih je sicer del te privlačnosti zbledel, a seveda ne podcenjujmo predsednika, za zdaj mu sploh ne kaže tako slabo. Pozna se, da je republikanska stranka razcepljena, da je njihov prvi kandidat Mitt Romney nekako lesen, neprepričljiv, skratka ne iz ravno pravega testa za predsednika. Poleg tega se gospodarstvo nekako pobira, čeprav ne tako hitro kot bi predsednik želel. Brezposelnost se zmanjšuje, in to je v bistvu tisti edini pravi recept za zmago na predsedniških volitvah. Ko že govoriva o filmu o Obami, to ni nobena velika volilna iznajdba. V novejši ameriški zgodovini ni bilo predsednika, ki bi se v bitki za Belo hišo odrekel čarobni moči gibljivih slik.
Spomnimo se na Ronalda Reagana, nekdanjega hollyoodskega zvezdnika, ki je bil mojster medijskega nastopanja, po mnenju številnih zgodovinarjev eden boljših, če hočete večjih ameriških predsednikov. V obdobju interneta je to še toliko bolj pomembno. Predsednikova volilna ekipa računa, da bo film postal hit svetovnega spleta in dosegel milijone, predvsem mlajših Američanov, ki naj bi na You tubu preživeli od 15 do 20 minut na dan, vsaj tako pravi statistika. Občutek je torej, da če sta bili socialni omrežji Facebook in še posebej Twiter pomembno orodje Obamove volilne kampanje pred slabimi štirimi leti, se zdi, da bodo tokrat poleg tega poskušali čim bolj uporabljati Youtube.
Tudi v Združenih državah Amerike rekordne cene bencina
Cene bencina dosegajo zgodovinski rekord. Od začetka leta so poskočile za 53 odstotkov. Cena za galono, ta ima slabe štiri evropske litre, ponekod, še posebej na newyorškem Manhattnu, že presega štiri dolarje. Če to prevedemo v evropske cene, je še vedno bistveno manj od evra za liter. V New Yorku ni nobena posebnost več, da lastniki avtomobilov iščejo cenejše bencinske servise zunaj mesta, v sosednjem New Jerseyu ali celo Pensilvaniji, nekaj podobnega, kot smo včasih videvali v bližini naših mejah z Italijo.
Torej se še da najti cenejši bencin. Seveda tu v Ameriki dizel uporabljajo samo za tovornjake, vendar je treba cenejšega plačati z gotovino. Tudi tu ima tako rekoč vsak voznik svojo teorijo o tem, zakaj je bencin tako drag, vsi pa se strinjajo le s tem, da cene goriva ob koncu zimske oziroma začetku poletne sezone vedno poskočijo, ker se povpraševanje po gorivu dvigne. Na prvem mestu je rožljanje z orožjem v Perzijskem zalivu. Med Američani, še posebej tistimi, ki se prebijajo iz dneva v dan, ni malo takšnih, ki so prepričani, da se bencin draži preprosto zaradi pohlepa naftnih družb in nesposobnosti njihovih voditeljev.
Še vedno prva sila sveta naj bi si preprosto vzela pravico do poceni energentov. Spomnimo se, da se predsednik Bush ni niti pretirano trudil prikriti tega, da je zasedel Irak. Drag bencin seveda zaradi volilne kampanje neizogibno prerašča v pomembno politično temo. Predsednik Obama, ki se zaveda pomena teme, je že nekajkrat opozoril, da izvršna oblast Združenih države Amerike v bistvu nima vzvodov, s katerimi bi lahko vplivala na ceno bencina. Ob tem se vedno znova odpira vprašanje izrabe domačih, torej ameriških naftnih rezerv, pa nafte, ki naj bi jo relativno poceni pridobivali v Kanadi iz ekstrakcijo iz peska.
Vse to se načelno seveda sliši preprosto in privlačno, toda predsednik Obama, ki, kot rečeno, ni izvršni direktor naftnih družb, na koncu priznava: Združene države Amerike letno porabijo približno dvajset odstotkov svetovne nafte, njihove zaloge pa znašajo približno dva odstotka svetovnih zalog. Kljub pospešenemu zmanjševanju ameriške odvisnosti od uvoza nafte med mandatom predsednika Obame so številke še vedno neizprosne: Združene države so in ostajajo največja ali ena največjih uvoznic nafte. Za razliko od desetletij nazaj pa so danes razmere na svetovnem naftnem trgu povsem drugačne. Kljub novim varčnejšim tehnologijam, pa vetru, soncu, elektriki in še čem, se povpraševanje po nafti ne zmanjšuje. Nekoč so se milijoni Kitajcev vozili s kolesi, milijoni Indijcev pa z rikšami, in to v globaliziranem svetu v svojih denarnicah čutijo tudi v Združenih državah Amerike.
Vrste čakajočih pred trgovinami za nakup novega Applovega Ipada. Apple prvič po šestnajstih letih svojim delničarjem izplačal dividende.
Vedno sem se spraševal, kaj se zgodi ljudem, da čakajo v dolgih vrstah pred trgovinami, največkrat pred razprodajami; no, vsak ima seveda svojo razlago, vsaj ko gre za drage newyorške trgovine s prestižnimi znamkami, lahko človek resnično prihrani zelo veliko denarja. Ko gre za Applov Ipad -novi Applov tablični računalnik, seveda ne gre za razprodajo, ampak preprosto za nov model, ki naj bi bil še boljši, še pametnejši, skratka vse naj naj …
Z dopisnico Karmen Švegl o stanju po eksploziji, prostovoljni pomoči mladih Libanoncev, o obljubljeni finančni in materialni pomoči mednarodne skupnosti ter protivladnih protestih.
Berlinska dopisnica Polona Fijavž o pisani zasedbi protestnikov in teorijah zarote, gospodarskih kazalcih v predsedujoči članici Evropske unije in napovedanem umiku dela ameriških vojakov iz Nemčije.
Tanja Borčić Bernard o odzivu zagrebških mestnih oblasti na naravne nesreče, rezultatih nedavnih parlamentarnih volitev in letošnji turistični sezoni na Hrvaškem.
Z Andrejem Stoparjem, našim dopisnikom iz ZDA, o hitri rasti števila okuženih in umrlih za koronavirusno boleznijo, Trumpovemu spreminjanju stališč v zvezi z nošenjem mask, njegovi novi podobi in o zapuščini Johna Lewisa.
Z bližnjevzhodno dopisnico Karmen Švegl o preobrazbi Hagije Sofije v mošejo, izraelskih načrtih za priključitev ozemelj in pomenu dopisnikov v tujini.
O aktualnih razmerah na področju koronavirusa, kako je s turizmom pri naših severnih sosedih in kako potekajo priprave na 100. obletnico koroškega plebiscita.
Hitro povečevanje števila okuženih s koronavirusom v balkanskih državah napoveduje slabo poletje za turizem, že v Srbiji, ki je od vseh držav najbolj odprta, je zdajšnji upad števila turistov več kot devetdesetodstoten.
V 18. vzporedniku se tako kot številni Slovenci v teh dneh odpravljamo na hrvaško obalo.
Z našo dopisnico Vlasto Jeseničnik potujemo v Moskvo, kjer epidemija koronavirusne bolezni še zdaleč ni končana, a Rusi kljub temu ne umikajo svojih velikih načrtov.
Opustele ulice mest med epidemijo so pokazale, da so tudi v prometnih ureditvah mogoče hitre spremembe in ker se skoraj vsako mesto sooča s takšnim ali drugačnim prometnim problemom, so mnoga skušala izkoristiti zadnje mesece za načrtovanje drugačnih prometnih ureditev. Nekatera so na tem področju bolj aktivna kot druga, zato smo poklicali naše dopisnike, ki so epidemijo preživeli v mestih, od koder poročajo, da nam opišejo stanje prometa in spremembe, ki jih mesta načrtujejo. Nastopajo mesta Bruselj, Beograd, Moskva, Berlin, Rim, Washington, Zagreb in Dunaj.
Naša dopisnica iz Dunaja Petra Kos Gnamuš o ponovnem odprtju meje, ki je v preteklih tednih za mnoge predstavljala neprehodno oviro do svojcev ali službe.
Združene države so ta teden presegle žalostni mejnik in postale prve z več kot 100.000 mrtvimi zaradi koronavirusa, v ospredje pa že silijo teme, povezane z novembrskimi predsedniškimi volitvami.
Glede letošnjega poletja je še veliko neznank, sploh v državah, ki so močno odvisne od poletne turistične sezone. V Grčiji, kjer turizem zagotavlja kar petino bruto družbenega proizvoda, so pripravili pravila za delovanje plaž in turističnih namestitev, a turističnih delavcev ukrepi niso popolnoma pomirili.
V Srbiji so prejšnji konec tedna ljudje lahko preživeli zunaj. Velika sprememba po mesecu in pol izrednega stanja, ko med petkom in ponedeljkom ljudje sploh niso smeli zapuščati domov. Ukrepi srbske vlade so bili, vsaj v primerjavi s temi, ki so veljali v Sloveniji, zelo ostri. Več kot mesec in pol je bilo razglašeno izredno stanje. Skupaj z ukrepi proti širjenju virusa pa je prišlo tudi veliko sprememb, ki so vplivale na stanje demokracije v državi.
Janko Petrovec se nam oglaša tokrat iz Rima, kjer je preveril stanje na terenu, ob tem pa spregovoril še o pripravi novega vladnega paketa pomoči, s katerim premier Giuseppe Conte in njegovi zamujajo že skoraj mesec. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je zaradi pojava pandemije zelo prizadeta turistična panoga, ki sicer zaleže za 13 odstotkov bruto domačega proizvoda. In za konec še o tistih, ki so zaradi krize “na boljšem” – italijanski vinarji v zadnjih štirih mesecih beležijo 8-odstotno rast prometa.
18. vzporednik gre na praznik v mesto, ki se ponaša z bogato zgodovino zborovanj ob 1. maju. Ne zaznamujejo jih le sindikalni shodi, poceni pivo in nemške klobasice, v Berlinu so bila zborovanja v preteklih letih tudi burna in nasilna, posamezne mestne četrti so vsako leto postala prizorišče spopadov med protestniki in policijo. Kako Nemci obeležujejo praznik dela v letošnjih kriznih razmerah nam opiše naša berlinska dopisnica Polona Fijavž, s katero razmišljamo tudi o gospodarskih kazalcih, prihajajočem predsedovanju EU in zakulisnem spopadu za naslednika kanclerke Angele Merkel.
Tokrat gremo z 18. vzporednikom v Bruselj, kjer se v teh dneh odloča o usodi trenutno zaprte, samoosamljene in gospodarsko pretresene celine. V osrčju Evropske unije bi se v kakšni drugačni krizi najbrž na veliko sestankovali in zasedalo, a ob tokratnih izrednih razmerah je do kakršnegakoli dogovora še težje priti, saj morajo politiki vse konference izpeljati prek videoklicev. Dogovori, ki jih bodo na tak način sprejeli, pa bi lahko še desetletja vplivali na prihodnost unije. Z našo bruseljsko dopisnico Mojco Širok razmišljamo, kako povezana je Evropska unija v času zaprtih meja, kako se bo odzvala na avtoritarne težnje v nekaterih državah članicah in kakšne politične ideje stojijo za različnimi predlogi reševanja gospodarske krize.
V 18. vzporedniku pogledujemo čez južno mejo, na Hrvaško, kjer po potresih in virusnih pretresih zdaj vse intenzivneje razmišljajo o posledicah možne izgube poletne turistične sezone. Gospodarske posledice bi lahko bile zelo resne, Mednarodni denarni sklad napoveduje, da bi se hrvaško gospodarstvo letos lahko skrčilo skoraj za desetino. Z zagrebško dopisnico Tanjo Borčić Bernard razmišljamo, kako odvisno je hrvaško gospodarstvo od turizma, kakšni bodo ukrepi vlade in koga bo izguba turistov najbolj prizadela. Pogovorimo se tudi o futurističnemu geslu hrvaškega predsedovanja Svetu EU: “Močna Evropa v svetu izzivov”.
V 18. vzporedniku gremo danes v državo z največ obolelimi za koronavirusno boleznijo na svetu, epidemija pa tam še ni dosegla vrhunca. Pred tem tednom je zato Jerome Adams, vodja ameriške službe za javno zdravje, napovedal, da bo to najtežji in najbolj žalosten teden v življenju večine Američanov. Z našim dopisnikom Andrejem Stoparjem razmišljamo, kakšni so bili odzivi Trumpove administracije v prvem mesecu širjenja virusa, zakaj Američani množično kupujejo orožje, kako se na epidemijo odzivajo velike metropole in zakaj je nesorazmerno število obolelih temnopoltih. Pa tudi o poskakovanju in padanju borznih indeksov in Trumpovi priljubljenosti v volilnem letu.
V Nemčiji, ki je peta država na svetu po številu potrjenih okužb s koronavirusom, se vlada z množico ukrepov bori proti epidemiji, več kot 80 milijonov prebivalcev mora povečini ostajati doma. A medtem ko večina vlad po svetu uvaja prisilen nadzor nad lokacijami telefonov in druge oblike nadzora gibanja državljanov, so se v Nemčiji odločili za poskus, ki bi vzpodbudil prostovoljno sodelovanje državljanov pri gradnji podatkovnih zbirk. Z našo berlinsko dopisnico Polono Fijavž razmišljamo o nemškem pristopu k informacijski bitki proti virusu, o nadzoru omejitev gibanja in o moči udarca, ki ga bo zaradi epidemije utrpelo nemško gospodarstvo. Pa tudi o koronazabavah v Berlinu.
Neveljaven email naslov