Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Volilni štab ameriškega predsednika Obame je pred nekaj dnevi objavil 17- minutni dokumentarni film o predsedniku, volilna bitka se je očitno začela. Dolgo napovedovani film je brez dvoma obrtna mojstrovina o predsedniku Obami, ki ima pomenljiv naslovom “Pot, ki smo jo prehodili”.
Film, pri katerem sodelujejo najbolj znana hollywoodska imena, kot na primer Tom Hanks, ki je pripovedovalec, je prerez Obamovega prvega predsedniškega mandata, seveda z več kot jasnim predvolilnim sporočilom.
Gledalec filma dobi občutek, da je bil prvi mandat predsednika Obame seveda en sam velik niz težkih, usodnih, vendar seveda pravilnih ter modrih predsednikovih odločitev. Republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney je film že označil kot tako imenovani informativno komercialni film. Seveda je treba tudi to izjavo vzeti z zrnom soli, priznati je treba, da njegove besede morda sploh niso daleč od resnice. Volilna kampanja se je začela, nobena stvar ni več prepuščena naključju; v bitko se je odpravila tudi prva dama Michele Obama.
Začela je gostovati v najbolj popularnih televizijskih oddajah, tudi podpredsednik John Biden je na terenu; zaradi njegovega delavskega družinskega rodu je njegova vloga predvsem prepričevanje, nagovarjanje tako imenovanih »blue callor« volilcev, preprosteje povedano proizvodnih delavcev, delavskega razreda. Tudi tokratna predsedniška volilna bitka bo neusmiljena in bila bi naivna napaka, če Obamovi strategi ne bi izkoristili njegove znane medijske učinkovitosti. Vsi vemo, da je predsednik Obama s svojimi nastopi očaral, če hočete začaral Združene države Amerike.
V dobrih treh letih je sicer del te privlačnosti zbledel, a seveda ne podcenjujmo predsednika, za zdaj mu sploh ne kaže tako slabo. Pozna se, da je republikanska stranka razcepljena, da je njihov prvi kandidat Mitt Romney nekako lesen, neprepričljiv, skratka ne iz ravno pravega testa za predsednika. Poleg tega se gospodarstvo nekako pobira, čeprav ne tako hitro kot bi predsednik želel. Brezposelnost se zmanjšuje, in to je v bistvu tisti edini pravi recept za zmago na predsedniških volitvah. Ko že govoriva o filmu o Obami, to ni nobena velika volilna iznajdba. V novejši ameriški zgodovini ni bilo predsednika, ki bi se v bitki za Belo hišo odrekel čarobni moči gibljivih slik.
Spomnimo se na Ronalda Reagana, nekdanjega hollyoodskega zvezdnika, ki je bil mojster medijskega nastopanja, po mnenju številnih zgodovinarjev eden boljših, če hočete večjih ameriških predsednikov. V obdobju interneta je to še toliko bolj pomembno. Predsednikova volilna ekipa računa, da bo film postal hit svetovnega spleta in dosegel milijone, predvsem mlajših Američanov, ki naj bi na You tubu preživeli od 15 do 20 minut na dan, vsaj tako pravi statistika. Občutek je torej, da če sta bili socialni omrežji Facebook in še posebej Twiter pomembno orodje Obamove volilne kampanje pred slabimi štirimi leti, se zdi, da bodo tokrat poleg tega poskušali čim bolj uporabljati Youtube.
Tudi v Združenih državah Amerike rekordne cene bencina
Cene bencina dosegajo zgodovinski rekord. Od začetka leta so poskočile za 53 odstotkov. Cena za galono, ta ima slabe štiri evropske litre, ponekod, še posebej na newyorškem Manhattnu, že presega štiri dolarje. Če to prevedemo v evropske cene, je še vedno bistveno manj od evra za liter. V New Yorku ni nobena posebnost več, da lastniki avtomobilov iščejo cenejše bencinske servise zunaj mesta, v sosednjem New Jerseyu ali celo Pensilvaniji, nekaj podobnega, kot smo včasih videvali v bližini naših mejah z Italijo.
Torej se še da najti cenejši bencin. Seveda tu v Ameriki dizel uporabljajo samo za tovornjake, vendar je treba cenejšega plačati z gotovino. Tudi tu ima tako rekoč vsak voznik svojo teorijo o tem, zakaj je bencin tako drag, vsi pa se strinjajo le s tem, da cene goriva ob koncu zimske oziroma začetku poletne sezone vedno poskočijo, ker se povpraševanje po gorivu dvigne. Na prvem mestu je rožljanje z orožjem v Perzijskem zalivu. Med Američani, še posebej tistimi, ki se prebijajo iz dneva v dan, ni malo takšnih, ki so prepričani, da se bencin draži preprosto zaradi pohlepa naftnih družb in nesposobnosti njihovih voditeljev.
Še vedno prva sila sveta naj bi si preprosto vzela pravico do poceni energentov. Spomnimo se, da se predsednik Bush ni niti pretirano trudil prikriti tega, da je zasedel Irak. Drag bencin seveda zaradi volilne kampanje neizogibno prerašča v pomembno politično temo. Predsednik Obama, ki se zaveda pomena teme, je že nekajkrat opozoril, da izvršna oblast Združenih države Amerike v bistvu nima vzvodov, s katerimi bi lahko vplivala na ceno bencina. Ob tem se vedno znova odpira vprašanje izrabe domačih, torej ameriških naftnih rezerv, pa nafte, ki naj bi jo relativno poceni pridobivali v Kanadi iz ekstrakcijo iz peska.
Vse to se načelno seveda sliši preprosto in privlačno, toda predsednik Obama, ki, kot rečeno, ni izvršni direktor naftnih družb, na koncu priznava: Združene države Amerike letno porabijo približno dvajset odstotkov svetovne nafte, njihove zaloge pa znašajo približno dva odstotka svetovnih zalog. Kljub pospešenemu zmanjševanju ameriške odvisnosti od uvoza nafte med mandatom predsednika Obame so številke še vedno neizprosne: Združene države so in ostajajo največja ali ena največjih uvoznic nafte. Za razliko od desetletij nazaj pa so danes razmere na svetovnem naftnem trgu povsem drugačne. Kljub novim varčnejšim tehnologijam, pa vetru, soncu, elektriki in še čem, se povpraševanje po nafti ne zmanjšuje. Nekoč so se milijoni Kitajcev vozili s kolesi, milijoni Indijcev pa z rikšami, in to v globaliziranem svetu v svojih denarnicah čutijo tudi v Združenih državah Amerike.
Vrste čakajočih pred trgovinami za nakup novega Applovega Ipada. Apple prvič po šestnajstih letih svojim delničarjem izplačal dividende.
Vedno sem se spraševal, kaj se zgodi ljudem, da čakajo v dolgih vrstah pred trgovinami, največkrat pred razprodajami; no, vsak ima seveda svojo razlago, vsaj ko gre za drage newyorške trgovine s prestižnimi znamkami, lahko človek resnično prihrani zelo veliko denarja. Ko gre za Applov Ipad -novi Applov tablični računalnik, seveda ne gre za razprodajo, ampak preprosto za nov model, ki naj bi bil še boljši, še pametnejši, skratka vse naj naj …
793 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Volilni štab ameriškega predsednika Obame je pred nekaj dnevi objavil 17- minutni dokumentarni film o predsedniku, volilna bitka se je očitno začela. Dolgo napovedovani film je brez dvoma obrtna mojstrovina o predsedniku Obami, ki ima pomenljiv naslovom “Pot, ki smo jo prehodili”.
Film, pri katerem sodelujejo najbolj znana hollywoodska imena, kot na primer Tom Hanks, ki je pripovedovalec, je prerez Obamovega prvega predsedniškega mandata, seveda z več kot jasnim predvolilnim sporočilom.
Gledalec filma dobi občutek, da je bil prvi mandat predsednika Obame seveda en sam velik niz težkih, usodnih, vendar seveda pravilnih ter modrih predsednikovih odločitev. Republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney je film že označil kot tako imenovani informativno komercialni film. Seveda je treba tudi to izjavo vzeti z zrnom soli, priznati je treba, da njegove besede morda sploh niso daleč od resnice. Volilna kampanja se je začela, nobena stvar ni več prepuščena naključju; v bitko se je odpravila tudi prva dama Michele Obama.
Začela je gostovati v najbolj popularnih televizijskih oddajah, tudi podpredsednik John Biden je na terenu; zaradi njegovega delavskega družinskega rodu je njegova vloga predvsem prepričevanje, nagovarjanje tako imenovanih »blue callor« volilcev, preprosteje povedano proizvodnih delavcev, delavskega razreda. Tudi tokratna predsedniška volilna bitka bo neusmiljena in bila bi naivna napaka, če Obamovi strategi ne bi izkoristili njegove znane medijske učinkovitosti. Vsi vemo, da je predsednik Obama s svojimi nastopi očaral, če hočete začaral Združene države Amerike.
V dobrih treh letih je sicer del te privlačnosti zbledel, a seveda ne podcenjujmo predsednika, za zdaj mu sploh ne kaže tako slabo. Pozna se, da je republikanska stranka razcepljena, da je njihov prvi kandidat Mitt Romney nekako lesen, neprepričljiv, skratka ne iz ravno pravega testa za predsednika. Poleg tega se gospodarstvo nekako pobira, čeprav ne tako hitro kot bi predsednik želel. Brezposelnost se zmanjšuje, in to je v bistvu tisti edini pravi recept za zmago na predsedniških volitvah. Ko že govoriva o filmu o Obami, to ni nobena velika volilna iznajdba. V novejši ameriški zgodovini ni bilo predsednika, ki bi se v bitki za Belo hišo odrekel čarobni moči gibljivih slik.
Spomnimo se na Ronalda Reagana, nekdanjega hollyoodskega zvezdnika, ki je bil mojster medijskega nastopanja, po mnenju številnih zgodovinarjev eden boljših, če hočete večjih ameriških predsednikov. V obdobju interneta je to še toliko bolj pomembno. Predsednikova volilna ekipa računa, da bo film postal hit svetovnega spleta in dosegel milijone, predvsem mlajših Američanov, ki naj bi na You tubu preživeli od 15 do 20 minut na dan, vsaj tako pravi statistika. Občutek je torej, da če sta bili socialni omrežji Facebook in še posebej Twiter pomembno orodje Obamove volilne kampanje pred slabimi štirimi leti, se zdi, da bodo tokrat poleg tega poskušali čim bolj uporabljati Youtube.
Tudi v Združenih državah Amerike rekordne cene bencina
Cene bencina dosegajo zgodovinski rekord. Od začetka leta so poskočile za 53 odstotkov. Cena za galono, ta ima slabe štiri evropske litre, ponekod, še posebej na newyorškem Manhattnu, že presega štiri dolarje. Če to prevedemo v evropske cene, je še vedno bistveno manj od evra za liter. V New Yorku ni nobena posebnost več, da lastniki avtomobilov iščejo cenejše bencinske servise zunaj mesta, v sosednjem New Jerseyu ali celo Pensilvaniji, nekaj podobnega, kot smo včasih videvali v bližini naših mejah z Italijo.
Torej se še da najti cenejši bencin. Seveda tu v Ameriki dizel uporabljajo samo za tovornjake, vendar je treba cenejšega plačati z gotovino. Tudi tu ima tako rekoč vsak voznik svojo teorijo o tem, zakaj je bencin tako drag, vsi pa se strinjajo le s tem, da cene goriva ob koncu zimske oziroma začetku poletne sezone vedno poskočijo, ker se povpraševanje po gorivu dvigne. Na prvem mestu je rožljanje z orožjem v Perzijskem zalivu. Med Američani, še posebej tistimi, ki se prebijajo iz dneva v dan, ni malo takšnih, ki so prepričani, da se bencin draži preprosto zaradi pohlepa naftnih družb in nesposobnosti njihovih voditeljev.
Še vedno prva sila sveta naj bi si preprosto vzela pravico do poceni energentov. Spomnimo se, da se predsednik Bush ni niti pretirano trudil prikriti tega, da je zasedel Irak. Drag bencin seveda zaradi volilne kampanje neizogibno prerašča v pomembno politično temo. Predsednik Obama, ki se zaveda pomena teme, je že nekajkrat opozoril, da izvršna oblast Združenih države Amerike v bistvu nima vzvodov, s katerimi bi lahko vplivala na ceno bencina. Ob tem se vedno znova odpira vprašanje izrabe domačih, torej ameriških naftnih rezerv, pa nafte, ki naj bi jo relativno poceni pridobivali v Kanadi iz ekstrakcijo iz peska.
Vse to se načelno seveda sliši preprosto in privlačno, toda predsednik Obama, ki, kot rečeno, ni izvršni direktor naftnih družb, na koncu priznava: Združene države Amerike letno porabijo približno dvajset odstotkov svetovne nafte, njihove zaloge pa znašajo približno dva odstotka svetovnih zalog. Kljub pospešenemu zmanjševanju ameriške odvisnosti od uvoza nafte med mandatom predsednika Obame so številke še vedno neizprosne: Združene države so in ostajajo največja ali ena največjih uvoznic nafte. Za razliko od desetletij nazaj pa so danes razmere na svetovnem naftnem trgu povsem drugačne. Kljub novim varčnejšim tehnologijam, pa vetru, soncu, elektriki in še čem, se povpraševanje po nafti ne zmanjšuje. Nekoč so se milijoni Kitajcev vozili s kolesi, milijoni Indijcev pa z rikšami, in to v globaliziranem svetu v svojih denarnicah čutijo tudi v Združenih državah Amerike.
Vrste čakajočih pred trgovinami za nakup novega Applovega Ipada. Apple prvič po šestnajstih letih svojim delničarjem izplačal dividende.
Vedno sem se spraševal, kaj se zgodi ljudem, da čakajo v dolgih vrstah pred trgovinami, največkrat pred razprodajami; no, vsak ima seveda svojo razlago, vsaj ko gre za drage newyorške trgovine s prestižnimi znamkami, lahko človek resnično prihrani zelo veliko denarja. Ko gre za Applov Ipad -novi Applov tablični računalnik, seveda ne gre za razprodajo, ampak preprosto za nov model, ki naj bi bil še boljši, še pametnejši, skratka vse naj naj …
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Ruska vlada je razburila ljudi z novo pokojninsko reformo, o tem in še več aktualnih novicah iz Rusije smo poklicali v Moskvo.
V 18. vzporednik se je oglasil dopisnik iz Beograda Boštjan Anžin, ki pozorno spremlja dogajanje na relaciji Beograd - Priština.
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Dopisnica z Dunaja Petra Kos Gnamuš o tem, zakaj je Dunaj najboljše mesto za bivanje na svetu in o tem, da avstrijska vlada sprejema nepriljubljene ukrepe.
Erika Štular je naša dopisnica iz Bruslja. Z Damjanom Zorcem sta spregovorila o Grexitu, ki se ni zgodil, in o Brexitu, ki naj bi se zgodil kmalu. Iz bruseljskih postajališč nameravajo po dveh letih umakniti oborožene vojake, županja Amsterdama pa je uvedla kazen 140 evrov za uriniranje na javnih prostorih.
Ukradena letala, knjiga bivše sodelavke predsednika Trumpa in upokojitev Roberta Redforda:
Tanja Borčič Bernard se je tokrat oglasila s Hvara. V začetku avgusta je na Hrvaškem najbolj aktualna tema že tradicionalno obletnica operacije Nevihta, na katero imata hrvaška in srbska stran zelo različne poglede.
Iz vroče Italije se je v 18. vzporednik oglasil naš rimski dopisnik Janko Petrovec.
Beograjski dopisnik Boštjan Anžin je poročal o srbskem prometnem kaosu, katastrofalnem požaru v Grčiji, šahovski partiji med Srbijo in Kosovom ter o razmerah v Črni gori.
Predsedniški sistem v Turčiji. Erdogana kritiki tudi po tihem nočejo več kritizirati. V Turčijo prihaja več Slovencev. Obisk se je povečal po zlatu košarkarske reprezentance in morda tudi zaradi televizijskih zvezdnikov. V Iranu preganjajo dekle, ki je objavljalo posnetke plesa.
Matjaž Trošt se je oglasil iz Bruslja in poročal o nogometni evforiji in o dilemi, kdo bo sploh imel čas sprejeti ameriškega predsednika Donalda Trumpa.
Nemčija je šokirana in pretresena, sporoča Polona Fijavž, ki je v zadnjih dneh spremljala maratonska politična pogajanja med kanclerko Angelo Merkel in notranjim ministrom Horstom Seehoferjem.
V 18. vzporednik je poklicala Vlasta Jeseničnik iz Moskve.
Avstrija, od koder se javlja dopisnica Petra Kos Gnamuš, s prvim julijem prevzema predsedovanje Evropski uniji.
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Našega dopisnika je v Peking poklical Damjan Zorc. Pogovarjala sta se o zapletih med Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Medtem ko so vse oči sveta osredotočene zgolj na to, ali se bo ameriški predsednik Donald Trump srečal s severnokorejskim voditeljem Kim Jong Unom, se med ZDA in Kitajsko zapleta na trgovinskem področju.
V 18. vzporednik se je oglasila dopisnica Erika Štular iz Bruslja
Neveljaven email naslov