Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Volilni štab ameriškega predsednika Obame je pred nekaj dnevi objavil 17- minutni dokumentarni film o predsedniku, volilna bitka se je očitno začela. Dolgo napovedovani film je brez dvoma obrtna mojstrovina o predsedniku Obami, ki ima pomenljiv naslovom “Pot, ki smo jo prehodili”.
Film, pri katerem sodelujejo najbolj znana hollywoodska imena, kot na primer Tom Hanks, ki je pripovedovalec, je prerez Obamovega prvega predsedniškega mandata, seveda z več kot jasnim predvolilnim sporočilom.
Gledalec filma dobi občutek, da je bil prvi mandat predsednika Obame seveda en sam velik niz težkih, usodnih, vendar seveda pravilnih ter modrih predsednikovih odločitev. Republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney je film že označil kot tako imenovani informativno komercialni film. Seveda je treba tudi to izjavo vzeti z zrnom soli, priznati je treba, da njegove besede morda sploh niso daleč od resnice. Volilna kampanja se je začela, nobena stvar ni več prepuščena naključju; v bitko se je odpravila tudi prva dama Michele Obama.
Začela je gostovati v najbolj popularnih televizijskih oddajah, tudi podpredsednik John Biden je na terenu; zaradi njegovega delavskega družinskega rodu je njegova vloga predvsem prepričevanje, nagovarjanje tako imenovanih »blue callor« volilcev, preprosteje povedano proizvodnih delavcev, delavskega razreda. Tudi tokratna predsedniška volilna bitka bo neusmiljena in bila bi naivna napaka, če Obamovi strategi ne bi izkoristili njegove znane medijske učinkovitosti. Vsi vemo, da je predsednik Obama s svojimi nastopi očaral, če hočete začaral Združene države Amerike.
V dobrih treh letih je sicer del te privlačnosti zbledel, a seveda ne podcenjujmo predsednika, za zdaj mu sploh ne kaže tako slabo. Pozna se, da je republikanska stranka razcepljena, da je njihov prvi kandidat Mitt Romney nekako lesen, neprepričljiv, skratka ne iz ravno pravega testa za predsednika. Poleg tega se gospodarstvo nekako pobira, čeprav ne tako hitro kot bi predsednik želel. Brezposelnost se zmanjšuje, in to je v bistvu tisti edini pravi recept za zmago na predsedniških volitvah. Ko že govoriva o filmu o Obami, to ni nobena velika volilna iznajdba. V novejši ameriški zgodovini ni bilo predsednika, ki bi se v bitki za Belo hišo odrekel čarobni moči gibljivih slik.
Spomnimo se na Ronalda Reagana, nekdanjega hollyoodskega zvezdnika, ki je bil mojster medijskega nastopanja, po mnenju številnih zgodovinarjev eden boljših, če hočete večjih ameriških predsednikov. V obdobju interneta je to še toliko bolj pomembno. Predsednikova volilna ekipa računa, da bo film postal hit svetovnega spleta in dosegel milijone, predvsem mlajših Američanov, ki naj bi na You tubu preživeli od 15 do 20 minut na dan, vsaj tako pravi statistika. Občutek je torej, da če sta bili socialni omrežji Facebook in še posebej Twiter pomembno orodje Obamove volilne kampanje pred slabimi štirimi leti, se zdi, da bodo tokrat poleg tega poskušali čim bolj uporabljati Youtube.
Tudi v Združenih državah Amerike rekordne cene bencina
Cene bencina dosegajo zgodovinski rekord. Od začetka leta so poskočile za 53 odstotkov. Cena za galono, ta ima slabe štiri evropske litre, ponekod, še posebej na newyorškem Manhattnu, že presega štiri dolarje. Če to prevedemo v evropske cene, je še vedno bistveno manj od evra za liter. V New Yorku ni nobena posebnost več, da lastniki avtomobilov iščejo cenejše bencinske servise zunaj mesta, v sosednjem New Jerseyu ali celo Pensilvaniji, nekaj podobnega, kot smo včasih videvali v bližini naših mejah z Italijo.
Torej se še da najti cenejši bencin. Seveda tu v Ameriki dizel uporabljajo samo za tovornjake, vendar je treba cenejšega plačati z gotovino. Tudi tu ima tako rekoč vsak voznik svojo teorijo o tem, zakaj je bencin tako drag, vsi pa se strinjajo le s tem, da cene goriva ob koncu zimske oziroma začetku poletne sezone vedno poskočijo, ker se povpraševanje po gorivu dvigne. Na prvem mestu je rožljanje z orožjem v Perzijskem zalivu. Med Američani, še posebej tistimi, ki se prebijajo iz dneva v dan, ni malo takšnih, ki so prepričani, da se bencin draži preprosto zaradi pohlepa naftnih družb in nesposobnosti njihovih voditeljev.
Še vedno prva sila sveta naj bi si preprosto vzela pravico do poceni energentov. Spomnimo se, da se predsednik Bush ni niti pretirano trudil prikriti tega, da je zasedel Irak. Drag bencin seveda zaradi volilne kampanje neizogibno prerašča v pomembno politično temo. Predsednik Obama, ki se zaveda pomena teme, je že nekajkrat opozoril, da izvršna oblast Združenih države Amerike v bistvu nima vzvodov, s katerimi bi lahko vplivala na ceno bencina. Ob tem se vedno znova odpira vprašanje izrabe domačih, torej ameriških naftnih rezerv, pa nafte, ki naj bi jo relativno poceni pridobivali v Kanadi iz ekstrakcijo iz peska.
Vse to se načelno seveda sliši preprosto in privlačno, toda predsednik Obama, ki, kot rečeno, ni izvršni direktor naftnih družb, na koncu priznava: Združene države Amerike letno porabijo približno dvajset odstotkov svetovne nafte, njihove zaloge pa znašajo približno dva odstotka svetovnih zalog. Kljub pospešenemu zmanjševanju ameriške odvisnosti od uvoza nafte med mandatom predsednika Obame so številke še vedno neizprosne: Združene države so in ostajajo največja ali ena največjih uvoznic nafte. Za razliko od desetletij nazaj pa so danes razmere na svetovnem naftnem trgu povsem drugačne. Kljub novim varčnejšim tehnologijam, pa vetru, soncu, elektriki in še čem, se povpraševanje po nafti ne zmanjšuje. Nekoč so se milijoni Kitajcev vozili s kolesi, milijoni Indijcev pa z rikšami, in to v globaliziranem svetu v svojih denarnicah čutijo tudi v Združenih državah Amerike.
Vrste čakajočih pred trgovinami za nakup novega Applovega Ipada. Apple prvič po šestnajstih letih svojim delničarjem izplačal dividende.
Vedno sem se spraševal, kaj se zgodi ljudem, da čakajo v dolgih vrstah pred trgovinami, največkrat pred razprodajami; no, vsak ima seveda svojo razlago, vsaj ko gre za drage newyorške trgovine s prestižnimi znamkami, lahko človek resnično prihrani zelo veliko denarja. Ko gre za Applov Ipad -novi Applov tablični računalnik, seveda ne gre za razprodajo, ampak preprosto za nov model, ki naj bi bil še boljši, še pametnejši, skratka vse naj naj …
783 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Volilni štab ameriškega predsednika Obame je pred nekaj dnevi objavil 17- minutni dokumentarni film o predsedniku, volilna bitka se je očitno začela. Dolgo napovedovani film je brez dvoma obrtna mojstrovina o predsedniku Obami, ki ima pomenljiv naslovom “Pot, ki smo jo prehodili”.
Film, pri katerem sodelujejo najbolj znana hollywoodska imena, kot na primer Tom Hanks, ki je pripovedovalec, je prerez Obamovega prvega predsedniškega mandata, seveda z več kot jasnim predvolilnim sporočilom.
Gledalec filma dobi občutek, da je bil prvi mandat predsednika Obame seveda en sam velik niz težkih, usodnih, vendar seveda pravilnih ter modrih predsednikovih odločitev. Republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney je film že označil kot tako imenovani informativno komercialni film. Seveda je treba tudi to izjavo vzeti z zrnom soli, priznati je treba, da njegove besede morda sploh niso daleč od resnice. Volilna kampanja se je začela, nobena stvar ni več prepuščena naključju; v bitko se je odpravila tudi prva dama Michele Obama.
Začela je gostovati v najbolj popularnih televizijskih oddajah, tudi podpredsednik John Biden je na terenu; zaradi njegovega delavskega družinskega rodu je njegova vloga predvsem prepričevanje, nagovarjanje tako imenovanih »blue callor« volilcev, preprosteje povedano proizvodnih delavcev, delavskega razreda. Tudi tokratna predsedniška volilna bitka bo neusmiljena in bila bi naivna napaka, če Obamovi strategi ne bi izkoristili njegove znane medijske učinkovitosti. Vsi vemo, da je predsednik Obama s svojimi nastopi očaral, če hočete začaral Združene države Amerike.
V dobrih treh letih je sicer del te privlačnosti zbledel, a seveda ne podcenjujmo predsednika, za zdaj mu sploh ne kaže tako slabo. Pozna se, da je republikanska stranka razcepljena, da je njihov prvi kandidat Mitt Romney nekako lesen, neprepričljiv, skratka ne iz ravno pravega testa za predsednika. Poleg tega se gospodarstvo nekako pobira, čeprav ne tako hitro kot bi predsednik želel. Brezposelnost se zmanjšuje, in to je v bistvu tisti edini pravi recept za zmago na predsedniških volitvah. Ko že govoriva o filmu o Obami, to ni nobena velika volilna iznajdba. V novejši ameriški zgodovini ni bilo predsednika, ki bi se v bitki za Belo hišo odrekel čarobni moči gibljivih slik.
Spomnimo se na Ronalda Reagana, nekdanjega hollyoodskega zvezdnika, ki je bil mojster medijskega nastopanja, po mnenju številnih zgodovinarjev eden boljših, če hočete večjih ameriških predsednikov. V obdobju interneta je to še toliko bolj pomembno. Predsednikova volilna ekipa računa, da bo film postal hit svetovnega spleta in dosegel milijone, predvsem mlajših Američanov, ki naj bi na You tubu preživeli od 15 do 20 minut na dan, vsaj tako pravi statistika. Občutek je torej, da če sta bili socialni omrežji Facebook in še posebej Twiter pomembno orodje Obamove volilne kampanje pred slabimi štirimi leti, se zdi, da bodo tokrat poleg tega poskušali čim bolj uporabljati Youtube.
Tudi v Združenih državah Amerike rekordne cene bencina
Cene bencina dosegajo zgodovinski rekord. Od začetka leta so poskočile za 53 odstotkov. Cena za galono, ta ima slabe štiri evropske litre, ponekod, še posebej na newyorškem Manhattnu, že presega štiri dolarje. Če to prevedemo v evropske cene, je še vedno bistveno manj od evra za liter. V New Yorku ni nobena posebnost več, da lastniki avtomobilov iščejo cenejše bencinske servise zunaj mesta, v sosednjem New Jerseyu ali celo Pensilvaniji, nekaj podobnega, kot smo včasih videvali v bližini naših mejah z Italijo.
Torej se še da najti cenejši bencin. Seveda tu v Ameriki dizel uporabljajo samo za tovornjake, vendar je treba cenejšega plačati z gotovino. Tudi tu ima tako rekoč vsak voznik svojo teorijo o tem, zakaj je bencin tako drag, vsi pa se strinjajo le s tem, da cene goriva ob koncu zimske oziroma začetku poletne sezone vedno poskočijo, ker se povpraševanje po gorivu dvigne. Na prvem mestu je rožljanje z orožjem v Perzijskem zalivu. Med Američani, še posebej tistimi, ki se prebijajo iz dneva v dan, ni malo takšnih, ki so prepričani, da se bencin draži preprosto zaradi pohlepa naftnih družb in nesposobnosti njihovih voditeljev.
Še vedno prva sila sveta naj bi si preprosto vzela pravico do poceni energentov. Spomnimo se, da se predsednik Bush ni niti pretirano trudil prikriti tega, da je zasedel Irak. Drag bencin seveda zaradi volilne kampanje neizogibno prerašča v pomembno politično temo. Predsednik Obama, ki se zaveda pomena teme, je že nekajkrat opozoril, da izvršna oblast Združenih države Amerike v bistvu nima vzvodov, s katerimi bi lahko vplivala na ceno bencina. Ob tem se vedno znova odpira vprašanje izrabe domačih, torej ameriških naftnih rezerv, pa nafte, ki naj bi jo relativno poceni pridobivali v Kanadi iz ekstrakcijo iz peska.
Vse to se načelno seveda sliši preprosto in privlačno, toda predsednik Obama, ki, kot rečeno, ni izvršni direktor naftnih družb, na koncu priznava: Združene države Amerike letno porabijo približno dvajset odstotkov svetovne nafte, njihove zaloge pa znašajo približno dva odstotka svetovnih zalog. Kljub pospešenemu zmanjševanju ameriške odvisnosti od uvoza nafte med mandatom predsednika Obame so številke še vedno neizprosne: Združene države so in ostajajo največja ali ena največjih uvoznic nafte. Za razliko od desetletij nazaj pa so danes razmere na svetovnem naftnem trgu povsem drugačne. Kljub novim varčnejšim tehnologijam, pa vetru, soncu, elektriki in še čem, se povpraševanje po nafti ne zmanjšuje. Nekoč so se milijoni Kitajcev vozili s kolesi, milijoni Indijcev pa z rikšami, in to v globaliziranem svetu v svojih denarnicah čutijo tudi v Združenih državah Amerike.
Vrste čakajočih pred trgovinami za nakup novega Applovega Ipada. Apple prvič po šestnajstih letih svojim delničarjem izplačal dividende.
Vedno sem se spraševal, kaj se zgodi ljudem, da čakajo v dolgih vrstah pred trgovinami, največkrat pred razprodajami; no, vsak ima seveda svojo razlago, vsaj ko gre za drage newyorške trgovine s prestižnimi znamkami, lahko človek resnično prihrani zelo veliko denarja. Ko gre za Applov Ipad -novi Applov tablični računalnik, seveda ne gre za razprodajo, ampak preprosto za nov model, ki naj bi bil še boljši, še pametnejši, skratka vse naj naj …
Poklicali smo Vlasto Jeseničnik, dopisnico v Moskvi Nesreča ruskega letala na moskovskem letališču Šeremetjevo, od katere je minilo 48 ur, je še vedno v ospredju ruskega medijskega prostora. Slabe vremenske razmere in možnost tehnične napake sta kot kaže že ovrženi teoriji, saj naj bi bila za nesrečo kriva neizkušenost pilota, ki v danih razmerah ni znal pravilno odreagirati.
Včeraj so na Kitajskem po več kot šestih letih priprav odprli največjo hortikulturno razstavo v zgodovini, ki se razsteza na površini petstotih nogometnih stadionov. Na Japonskem pa so dobili novega cesarja.
Lastniki pod pretvezo obnove ljudi mečejo iz stanovanj, nato pa ceno dvignejo za 20 odstotkov, česar si večina Berlinčanov ne more privoščiti.
Kitajci ponujajo gradnjo železnice od Rijeke do Zagreba, kasneje pa tudi do Budimpešte, kar bi luko Rijeka postavilo na zemljevid. Hrvaška sicer še bolj krčevito išče ladjedelniške partnerje, ni pa znano, kaj je v celotni zadevi agenda Kitajcev.
Naš sodelavec Adrijan Bakič prej kot drugi izve, česa Britanci še ne vedo. Kaj bi jih in nas še utegnilo presenetiti in zakaj še kar čakamo na maj; na Thereso May?
Demokratskih kandidatov in kandidatk za predsednika je že dobrih dvajset, med njimi pa se že razvnema boj. "Trump je pri svojih nasprotnikih zbudil občutek, da je treba nekaj storiti. Tudi volivci so se na vmesnih volitvah v veliko večjem številu odzvali in glasovali."
Čeprav je teroristična organizacija Islamska država uradno poražena, kot v zadnjih dneh poročajo z Bližnjega vzhoda, naša dopisnica Karmen Švegl pravi, da bo njihovo ideologijo težko poraziti. V prispevku še o Golanski planoti, ki je znova po nekaj letih prišla v medije, Turčiji ter beguncih, ki bežijo iz Kitajske.
V 18. vzporednik smo poklicali Boštjana Anžina, ki se mudi v protestnem vrvežu sredi Beograda.
Uroš Lipušček o prizemljitvi letal Boeing 737: "Ta letala so prizemljena v Singapurju, Avstraliji, Indiji ... tudi na Kitajskem, kjer pravijo, da gre za začasen ukrep. Tem letalom bodo spet dovolili leteti, ko bodo jasni vzroki obeh letalskih nesreč." Uroš Lipušček je spregovoril še o Huaweju - Američani naj bi podjetje obtožili, da ta v nove telefone vgrajuje vohunsko opremo.
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic. Tokrat je Damjan Zorc poklical v Rim Janka Petrovca.
Novice in sveže zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. Tokrat smo v prestolnico Moskve poklicali Vlasto Jeseničnik, ki poroča o tem, da se je v zadnjih mesecih priljubljenost ruskega predsednika Vladimirja Putina precej zmanjšala. Ljudje so nezadovoljni predvsem zaradi povišanja upokojitvene starosti.
Truplo v zmrzovalniku, žigosanje z vžigalnikom in blokada jadranske magistrale. V 18. vzporednik se je iz Zagreba oglasila Tanja Borčić Bernard.
Iz Avstrije se je oglasila dopisnica Petra Kos Gnamuš, ki spremlja tudi avstrijsko zimsko turistično sezono: "Veliko turistov se je zaradi obilnih snežnih padavin ustrašilo zaprtih cest, zato avstrijski turizem pozimi najbrž ne bo dosegel pričakovanih rekordnih številk."
Adrijan Bakič iz Londona o neodločnem odločanju o morebitni odločitvi o izhodu Velike Britanije iz Evropske unije.
Pomembne in zanimive zgodbe, ki so ta teden odmevale v Nemčiji, pa še niso utegnile priti do naših ušes. Polona Fijavž o nemškem srednjem razredu, priseljevanju in omejitvah hitrosti na nemških avtocestah.
Karmen Švegl o volitvah v Turčiji in Izraelu, položaju žensk v Savdski Arabiji, homofobiji v Egiptu ter strahu sirskih Kurdov.
Naš dopisnik Edvard Žitnik poroča o aktualnih zgodbah, ki so pretekli teden odmevale v ZDA in posledično po vsem svetu:
Janko Petrovec iz Italije o socialnih ukrepih italijanske vlade, Salviniju in Evropi, Bannonovi politični šoli in kaosu s smetmi ter avtobusi v Rimu.
Dopisnik Boštjan Anžin iz Beograda je poročal o novoletnem rajanju, protestih, eksodusu, grožnji Velike Albanije in onesnaženosti zraka.
Sredi božičnega razpoloženja v večkrat nagrajeni adventni hrvaški prestolnici se je oglasila dopisnica Tanja Borčič Bernard in opozorila na neizogibno vohunsko afero, ki tare politični vrh, in zgražanje navadnih državljanov nad nesposobnostjo oziroma neopravilnostjo sodstva, tudi ko gre za vnebovpijoče primere zločinov, ki jih posnamejo varnostne kamere.
Neveljaven email naslov