Z našim rimskim dopisnikom Jankom Petrovcem smo se kljub omejitvam gibanja odpravili v kar dve državi, v Vatikan in Italijo. Kako bodo v središču Rimskokatoliške cerkve praznovali veliko noč v razmerah pandemije?

Kot pravi naš rimski dopisnik Janko Petrovec, razpoloženje ni ravno praznično, ampak bolj spokojno, zaskrbljeno, celo nekoliko pusto – tako v Rimu kot tudi v Vatikanu: "Če razmišljamo s stališča vernika, je veliki petek resnično tesnoben dan – dan podoživljanja tega arhetipskega Jezusovega trpljenja, ki se ga v krščanskem kulturnem svetu že stoletja spominjamo na najrazličnejše načine, da bi tudi v njem našli odgovore lastnih stisk in trpljenj."

Ne približuje pa se le velika noč, ampak tudi 80-letnica začetka druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Šesti april je tisti datum, ko so nacistična letala napadla Beograd. Skoraj polovico naše države je za dobri dve leti takrat zasedla fašistična Italija. Na vprašanje, kako bodo pri sosedih zaznamovali to okroglo obletnico, naš dopisnik odgovarja, da, kot kaže, je sploh ne bodo: "Oziroma, natančneje: ne bo je zaznamovalo državno vodstvo. In to je problem."

"V Italiji gre pri temi fašističnih zločinov za dva ločena tira: na eni strani so zgodovinarji, ki imajo morda eni bolj levičarske in drugi bolj konservativne poglede, vendar pa se strinjajo glede zgodovinskih dejstev. Problem je zlasti v tem, da zgodovinska dejstva ne privrejo v javni prostor. In za to je kriva zlasti politika. Politika nerada odpira vprašanja fašizma in njegovih zločinov, saj to po navadi sproži burne odzive na desnici. Pri tem igrajo veliko vlogo nekatere izseljenske organizacije, ki imajo v tukajšnjem prostoru veliko moč. Njihova naracija zgodovinskih dogodkov je v veliki meri drugačna od znanstvenih dosežkov in je zgrajena na pojmu 'dobrega Italijana', ki je vedno znova žrtev. In takšen nezgodovinski pogled ima v javnem prostoru veliko uspeha, do te mere, da v šolskih učbenikih za zgodovino skoraj ni omembe italijanske invazije in okupacije Jugoslavije leta 1941, kaj šele, da bi ob tem pisali tudi o fašističnih zločinih na našem območju."

Z Jankom Petrovcem smo govorili tudi o tem, s kakšnimi demografskimi problemi se spopada Italija med epidemijo. Ta je imela prejšnje leto največ smrti v enem letu po koncu vojne in najmanj rojstev od ustanovitve skupne države: "Lani je umrlo 700.000 ljudi, kar se ni zgodilo od vojnega leta 1944. Po drugi strani se jih je rodilo samo dobrih 400.000, kar je najmanj od združenja Italije pred 160 leti. Letni saldo je torej minus 300.000 prebivalcev, pri čemer Italiji ne pomagajo več niti priseljenci, ki jih je med epidemijo prišlo občutno manj."

"Problem pa je še bolj zavraten. Prejšnje leto se je v Italiji poročilo pol manj ljudi kot v letu pred tem. In ker se dve tretjini italijanskih otrok rodi v zakonu, se demografi bojijo, da bo padec števila rojstev letos in prihodnje leto še občutno globlji. Prve znake so na statističnem uradu opazili že pri rojenih novembra in decembra lani, z drugimi besedami – Italijani so po izbruhu epidemije prenehali načrtovati rojstva otrok."