Prispevek o Medijskem ogledalu na medijskem festivalu Naprej/Forward 2015. Pripravila Darja Pograjc.

Medijski festival Naprej/Forward je osvetlil številna vprašanja, s katerimi se dnevno srečujejo novinarji, ki se zavedajo odgovornosti, ki jo nalaga delo v medijih. Že četrto leto zapored festival prinaša dobre primere iz svetovne medijske prakse in najnovejša znanja, ki jih medijski ustvarjalci potrebujejo, da bi javnostim ponudili kakovostne, dostopne in verodostojne vsebine. Pogled naprej so organizatorji festivala uravnotežili s kritičnim pogledom v preteklost. Na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana so povabili strokovnjake z različnih področij, ki pogosto odgovarjajo na vprašanja novinarjev, in sedmi sili tako nastavili ogledalo.

Denar in politika vplivata na objektivnost

V stroki javnega zdravja je širjenje informacij in izobraževanje ljudi prek medijev nujno. Predstojnica Inštituta za medicino dela na UKC Ljubljana Metoda Dodič Fikfak o dolžnostih stroke javnega zdravja do javnosti: “Naša dolžnost je, da svoje probleme razložimo na človeku razumljiv jezik in tudi na novinarju razumljiv jezik, da lahko raziskuje. Dolžnost novinarja pa je, da to poskuša objektivno prenesti, kar je velikokrat izjemno težko. Naša stroka je odvisna namreč od industrije – od tega od kje denar prihaja. In vedno je objektivnost ena najhujših strani, ker je preprosto vplivana z denarjem.” Sogovornica je izpostavila tudi problem prekarnosti.

Jaz mislim, da je skrajni čas, da novinarji začnejo razmišljati tudi o tem, da kmalu ne bodo več stari 30 in 35 let, ampak da morajo razmišljati tudi o svojih srednjih letih. Tako profesionalno kot seveda tudi iz smisla plati varovanja svojega zdravja.

(Pre)hitro in površno

Problem, ki ga je v slovenskih medijih problematiziral glasbenik in kolumnist Miha Blažič – N’toko, je podoben: premalo ljudi v medijih je zaposlenih v normalnih pogojih. Zaradi tega in zaradi nižanja standardov novinarskega dela so aktualne vsebine obdelane hitro in površno.

Mislim, da so se mediji tukaj ujeli v en cikel nižanja svoje kvalitete na račun tega, da se špara, zaradi tega, ker je pač kriza, zaradi tega, ker je gledalcev manj. Posledično pač je seveda kvaliteta še slabša in gledalcev še manj. Mislim, da je to ena logika, ki bi jo počasi morali obrniti na glavo.

In hkrati pozabiti na ideal uravnoteženosti, saj “v resnici ne obstaja. Si ga ljudje predstavljajo tako, da imaš ekstremnega zagovornika ene strani, ekstremnega sogovornika druge strani in vmes novinarja, ki reče: resnica je pa nekje vmes.”

Stripi bi lahko časopise naredil bolj vizualno zanimive

Medijsko ogledalo so novinarski stroki na festivalu na uro in pol dolgem dogodku nastavili še Andrej Gnezda iz Umanotere, ambasadorka medkulturnega dialoga Faila Pašić Bišić ter doktor filozofije, stripar in ilustrator Izar Lunaček, ki je poudaril, da je preveč hitrih in vročih tem, premalo pa usmerjenih medijev. Kot stripar je izpostavil predvsem pomanjkljivosti tiska: “Če se ljudem ne da več toliko brati časopisov, ker so navajeni bolj vizualnih medijev, bi jih lahko ravno strip naredil majčkeno bolj zanimive. Povsod so pa dejansko odrezali striperje iz ekip v krogu teh zunanjih sodelavcev, ki se jih je najprej znebilo.” Kako torej bolj vizualno in komunikativno predstaviti novinarske teme?

Ena zadeva, ki je danes recimo v Italiji pa v nekih tujih medijih zelo “in” je, da se pravzaprav dela novinarske kritične reportaže, zlasti iz terena, ki so potem predstavljene skozi strip. V bistvu lahko da ravno to, da neko morda suhoparno temo blazno bolj približaš bralcu in mu res hitreje zlezeš pod kožo.

… kar je tudi glavni namen medijske gonje predvsem tistih medijev, ki željo po večji branosti, gledanosti, poslušanosti in klikanosti ne znajo uresničevati drugače kot s hitrimi in t.i. vročimi novicami.