Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4527 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


26.07.2019

Tipičen tok turistov: od doline Soče do Bleda, Ljubljane, Postojnske jame proti obali in hrvaški Istri

Pred nami je konec tedna in če ga boste izkoristili za pobeg na izlet znotraj države, kam se boste odpravili? So to najbolj prepoznavne turistične ikone, ko je to obisk Postojnske jame, sprehod ob Blejskem jezeru in obvezen postanek na kremni rezini na Bledu ali vam je všeč skok do morja? Ni naključje, da smo vam našteli destinacije iz zgolj zahodne polovice države, saj je ta v primerjavi z vzhodom turistično bolj razvita in prepoznavna. Pogledali pa smo tudi v hrvaško Istro, ki jo je v prvih šestih mesecih obiskalo za štiri odstotke več gostov kot lani.


26.07.2019

Novosti na področju socialnih pravic

Že veste, kdaj in kako oddati vlogo za oddajo državne štipendije, otroškega dodatka, subvencija vrtca, malice in kosila? O teh pravicah iz javnih sredstev odločajo Centri za socialno delo. Avgust in september sta za tamkaj zaposlene najbolj obremenjujoča, saj bodo odločali o okoli 113.000 vlogah oziroma 180.000 pravicah iz javnih sredstev. Na Ministrstvu za delo so pripravili ukrepe s katerimi želijo preprečiti ponovitev lanske jeseni, ko so nastali veliki zaostanki pri izdaji odločb.


26.07.2019

Največ nesreč na morju se zgodi zaradi malomarnosti 

V morju pri Vrsarju se je zgodila nesreča, v kateri je slovenski državljan padel z vodnega skuterja. O varni plovbi s skuterji smo se pogovarjali z Robertom Škrokovom, koordinatorjem iskanja in reševanja na morju pri Upravi RS za pomorstvo.


26.07.2019

Komentar Tomaža Celestine: Majhnost slovenske politike

Slovenski kandidat za evropskega komisarja Janez Lenarčič je premagal vse domače ovire, pred njim je zdaj zahtevnejša evropska pot. Najprej mora prepričati svojo prihodnjo šefinjo, predsednico Evropske komisije, potem se mora dobro odrezati na zaslišanju, oktobra pa ga čaka še glasovanje v Evropskem parlamentu. Domači del poti je bil sicer precej krajši, trajal je le dober teden, a dinamika tega dela je znova razkrila majhnost slovenske politike.


26.07.2019

Petnajstič s kolesom iz Ožbolta ob Dravi do Kopra

Do Kopra danes kolesari rekreativna skupina 45-ih kolesarjev, ki je včeraj svojo že tradicionalno etapo začela v Ožbaltu ob Dravi, se zvečer ustavila in prenočila v Ljubljani, danes pa že okoli 6-ih nadaljevala pot proti Obali. Boštjan Golob, eden izmed začetnikov zdaj že 15. etape se je v eter oglasil že pred startom.


25.07.2019

Poročanje o embalaži trn v peti obrtnikom, odlagališča so marsikje spet polna

Predlog nove uredbe prinaša obveznost ravnanja z odpadno embalažo po novem tudi za vseh 100.000 obrtnikov in podjetnikov, ki dajejo embalažo prvič na trg. Ti odločno nasprotujejo novim administrativnim ukrepom okoljskega ministrstva, ki posledično prinašajo obveznost poročanja o embalaži kar štirikrat na leto. O embalaži bodo morala poročati vsa podjetja, prav tako mali obrtniki in podjetniki. Pripravili: Erna Strniša in Simeona Rogelj.


25.07.2019

Lastniki Telekoma razočarani nad letošnjimi nizkimi dividendami

Skupina Telekom bo na skupščini, sklicani za konec avgusta, razdelila občutno nižje dividende kot lani. Če so delničarji še lani na račune prejeli kar 14 evrov bruto za delnico, bodo letos zgolj 4 evre in pol. Naša največja telekomunikacijska družba pa se ne sooča zgolj z upadom tržne kapitalizacije, ampak tudi z vse večjo konkurenco v panogi ter kritikami na račun domnevnega pranja denarja in suma davčnih utaj v hčerinskih podjetjih na Balkanu. Urška Jereb.


24.07.2019

Žrtve o zlorabi težko spregovorijo, če pa že, mine več let, celo desetletij

Vedno več odraslih, ki so bili v otroštvu žrtve spolne zlorabe, išče pomoč, ker želijo prepoznati vzroke za težave v svojem življenju in jih tudi razrešiti. Posledice spolne zlorabe se kažejo v različnih oblikah, kot so na primer težave v partnerskem odnosu, poškodbeno vedenje, zloraba alkohola in drog. Žrtvam pomagajo združenja in civilne iniciative, na katere se lahko obrnejo. Te pa opažajo, da je zastaranje pomanjkljivost pri pregonu storilcev spolnih zlorab. Stranka Nova Slovenija je nedavno vložila predlog sprememb kazenskega zakonika.


24.07.2019

Zakaj so nekatere osnovne šole bolj zaželene kot druge?

Zakon o osnovni šoli določa, da morajo starši vpisati otroka v osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva. Razlogi za prepise otrok v določen okoliš so različni – nekateri so logistični, drugi se navezujejo na vsebino obšolskih dejavnosti. Na MOL opažajo, da v Ljubljani narašča število začasnih prijav prebivališča otrok v okolišu v katerem stoji neka točno določena osnovna šola. Nekateri starši prepišejo otroka zaradi dejanskih začasnih prebivališč, nekateri se preselijo iz tujine ali drugih občin.


23.07.2019

Johnson - najslabši predsednik britanske vlade v zgodovini?

Komentar Mateja Šurca ob izvolitvi Borisa Johnsona za premiera Združenega kraljestva


23.07.2019

»Če ličila in videz niso takšni, kot si jih je dekle zamislilo, lahko tisti dan tudi ne gre v šolo«

Čeprav pogosto pravimo, da smo zasvojeni z nečim, moramo biti pri uporabi te besede previdni. Terapevt in vodja ambulante za zdravljenje nekemične zasvojenosti v zdravstvenem domu v Novi Gorici Miha Kramli pojasni razliko: »Od tehnologije bomo vse bolj odvisni – ta nam na primer omogoča plačevanje položnic prek telefona, kadar pa človek začne opuščati stvari, ki jih je prej rad počel, zato da več časa preživi na, recimo, družabnih omrežjih, takrat je čas za alarm.«


23.07.2019

V vročini zmanjšana produktivnost, kako lahko prilagodimo poslovna oblačila?

Za vsako stopinjo nad 27 °C se produktivnost zmanjša do 9% in pomeni manjšo dodano vrednost, kljub temu si težko predstavljamo, da bi se držali strogih pravil poslovnega oblačenja.


23.07.2019

Prve blagajne so nastale na Divjem zahodu

Ivan Kompan, nekoč finomehanik, danes pa upokojenec ter strasten zbiratelj pisalnih strojev in register blagajn, ima v svoji bogati zbirki okoli 180 strojev. Gre za stroje, ki so jih uporabljali v bankah, pisarnah, trgovinah pa tudi v salonih na Divjem Zahodu! Najstarejša register blagajna, ki jo ima, je stara kar 134 let. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.


23.07.2019

Prve blagajne so nastale na Divjem zahodu

Ivan Kompan, nekoč finomehanik, danes pa upokojenec ter strasten zbiratelj pisalnih strojev in register blagajn, ima v svoji bogati zbirki okoli 180 strojev. Gre za stroje, ki so jih uporabljali v bankah, pisarnah, trgovinah pa tudi v salonih na Divjem Zahodu! Najstarejša register blagajna, ki jo ima, je stara kar 134 let. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.


22.07.2019

Vojska na meji: militarizacija ali dobrodošla pomoč pri nadzoru?

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


22.07.2019

»Nekoč sem delal 49 dni zapored, nisem vedel ne, kdaj je noč, kdaj dan«

Delavci v turizmu in gostinstvu so za Prvi spregovorili o razmerah v tej panogi.


22.07.2019

Kljub prepričljivi zmagi Zelenski potrebuje zaveznike

Na predčasnih parlamentarnih volitvah v Ukrajini v nedeljo je glede na skoraj tretjino preštetih glasov slavila stranka Služabnik naroda predsednika države Volodimirja Zelenskega, ki je prejela skoraj 42 odstotkov glasov. Vstop v parlament je uspel še štirim drugim strankam, med njimi novinki Glas.


22.07.2019

Kljub prepričljivi zmagi Zelenski potrebuje zaveznike

Na predčasnih parlamentarnih volitvah v Ukrajini v nedeljo je glede na skoraj tretjino preštetih glasov slavila stranka Služabnik naroda predsednika države Volodimirja Zelenskega, ki je prejela skoraj 42 odstotkov glasov. Vstop v parlament je uspel še štirim drugim strankam, med njimi novinki Glas.


22.07.2019

"Življenje novinarja v Turčiji je naporno"

Jutranji pogovor z dopisnivo Karmen Švegl.


21.07.2019

Registrske tablice

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


Stran 151 od 227
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov