Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Kaj v mesto pritegne ljudi? Gotovo je to prostor, namenjen njim, ne pločevini, kot se vedno znova izkaže v mestih, kjer si upajo. In dobre vsebine, možnosti druženja. Kadar sta pola harmonična, je zadovoljstvo neizbežno. Kako živahno je slovenjgraško mestno jedro, je preverila Karin Potočnik.
Delavska svetovalnica odkriva vedno nove primere izsiljevanj tujih delavcev s strani slovenskih delodajalcev. Začelo se je z majhnimi podjetji, zdaj je opaziti, da se v luči pomanjkanja delavcev ustavno spornih praks poslužujejo tudi večja podjetja. Kot je Simeoni Rogelj pojasnil Goran Lukić, je eden od namenov tovrstnih spornih pogodb, da delodajalci delavce za določeno obdobje vežejo nase in jim z različnimi pogodbenimi kaznimi onemogočijo odhod.
Danes je svetovni dan redkih bolezni, ki se ga vse od leta 2008 obeležuje vsako leto zadnji dan meseca februarja. V Skladu Viljem Julijan, ki sta ga za pomoč otrokom z redkimi boleznimi ustanovila starša dveletnega fantka z zelo redko neozdravljivo smrtonosno boleznijo, v mesecu februarju izvajajo dejavnosti s katerimi želijo osveščati o redkih boleznih in v namen podpore malim bolnikom ter njihovim družinam. Kot je poudaril doktor Nejc Jelen, je pri naslavljanju problematike redkih bolezni bistvenega pomena osveščanje širše javnosti o redkih boleznih.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ljubitelja letalstva Borut Podgoršek in Marko Malec sta soavtorja knjige Zaljubljeni v letenje. To je prva knjiga, kjer so zbrane in opisane zgodbe slovenskih letalcev v zadnjih osemdesetih letih. Zgodbe pilotov, stevardes in letalskega mehanika, odkrivajo del bogate zgodovine letalstva na Slovenskem. Soavtorja , tudi sama navdušenca in tesno povezana z letalstvom, sta zgodbe povezala v knjigo, za katero sta tri leta zbirala gradivo. Prispevek Aljane Jocif.
Srečati se z avtorjem ali avtorico vrhunskega romana v živo sicer ni nujno za razumevanje samega besedila, lahko pa tak stik pomembno dopolni oziroma poglobi našo umetnostno izkušnjo. Prav zato velja festival literatur sveta Fabula, ki ob koncu zime že tradicionalno pripelje v Ljubljano največja imena sodobnega leposlovja z vseh koncev našega planeta, za sila dragocen dogodek na slovenskem kulturnem koledarju. Pisatelji in pisateljice namreč predavajo o svojem ustvarjanju, sodelujejo na problemskih okroglih mizah in odgovarjajo na vprašanja zvedavega občinstva ter tako širše odpirajo vrata v svoj bogati svet. Kaj natanko prinaša letošnja Fabula, ki bo potekala med 27. februarjem in 9. marcem, pa je v pogovoru z njeno umetniško direktorico, dr. Manco G. Renko, dan pred začetkom festivalskega dogajanja preverja Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Nastal je, ker so delavci in iskalci zlata na ameriškem Divjem zahodu potrebovali bolj vzdržljive hlače. V 50-ih letih prejšnjega stoletja so ga Elvis Presley, James Dean in Marlon Brando spremenili v simbol uporništva, zaradi česar so ga v nekaterih šolah, gledališčih in restavracijah celo prepovedali. Danes pa ga nosimo praktično povsod. Tema današnjega Torkovega kviza: jeans.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pogovor z generalnim sekretarjem Curling zveze Slovenije Gregorjem Riglerjem.
Najnovejša raziskava o energetski revščini v Evropski uniji, ki jo je izvedla skupina neodvisnih strokovnjakov, je pokazala, da se 17 držav unije sooča z visokimi stopnjami energetske revščine. Gospodinjstva, ki so uvrščena najnižje, pa so prizadeta zaradi zimske in poletne revščine. Kam se je po najnovejši raziskavi uvrstila Slovenija, kaj lahko pričakujemo v prihodnje glede na razvoj podnebnih sprememb in kakšni naj bi bili ukrepi za zmanjšanje energetske revščine? O tem se je Jana Bajželj pogovarjala z dr. Tomislavom Tkalcem iz Focusa, društva za sonaravni razvoj, ki je najprej pojasnil, kaj je energetska revščina.
V Vatikanu se je danes začel prvi cerkveni vrh proti spolnim zlorabam otrok. Na prvem tovrstnem srečanju, ki bo trajalo do nedelje, se je zbralo okoli 190 udeležencev, med njimi predsedniki škofovskih konferenc z vsega sveta. Iz Slovenije se konference udeležuje ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Pričakovati je, da bodo visoki predstavniki Cerkve na srečanju oblikovali protokol o nadaljnjih korakih, ki naj bi škofe usmeril k ustreznemu delovanju. Frančišek sicer ostaja realist in poudarja, da na konferenci ne bodo izkoreninili zlorabe otrok. Molk in prikrivanje spolnih zlorab nad mladoletnimi sta v Rimskokatoliški cerkvi desetletja veljala za železni zakon. Tudi v Sloveniji smo imeli primere duhovnikov, ki so bili preprosto premeščeni v drugo faro – ali pa v misijon na drugi konec sveta – za svoje zločine pa niso bili kaznovani, vsaj znotraj cerkve ne. To obdobje se je s papežem Frančiškom nesporno končalo. Čeprav smo poročali tudi o njegovih domnevnih napakah, je nekaj zadnjih primerov dokazalo, da misli resno.
Na pobudo Svetovne zveze društev turističnih vodnikov se vse od leta 1990, 21.februar obeležuje kot svetovni dan turističnih vodnikov. Na ta dan turistični vodniki organizirajo vodenja po različnih lokacijah. Namen je predstaviti dejavnost in poklic turističnega vodnika tako širši, strokovni, kakor tudi ožji javnosti. O tem s turistično vodnico Dominiko Koritnik Trepel iz Kluba profesionalnih turističnih vodnikov Slovenije.
V četrtkovo jutranjo rubriko Po Sloveniji z dopisniki na Prvem se je oglasila Romana Erjavec in predstavila štiriletni projekt, s katerim želijo pripomoči k zaščiti rastlinskih in živalskih vrst v našem edinem narodnem park
V Cankarjevem domu v Ljubljani bo nocoj otvoritev tradicionalne pregledne bienalne razstave, ki nosi naslov Arhitektura inventura in jo že devetič organizirajo člani Društva arhitektov Ljubljane. Arhitektura inventura je najobširnejši pregled arhitekturnega delovanja v naši državi. Več v prispevku Martine Černe.
Vasica Jamnik na vzhodnem pobočju Jelovice je s cerkvijo Svetega Primoža in Felicijana najbolj priljubljeno izhodišče za fotografe. Ti iz vsega sveta prihajajo zato, da bi ujeli poglede na čudovita ozadja Kamniško Savinjskih Alp, Karavank in znamenito cerkvijo v ospredju. Še posebej živahno je na Jamniku ob polni luni, ki je poseben izziv za izkušene mojstre fotografije in občudovalce lepega. Tako je bilo včeraj in tako je bilo tudi danes zgodaj zjutraj. S fotografi je bila tudi Aljana Jocif.
Več kot desetletje je moralo miniti, da so otroci in mladostniki v hudih duševnih stiskah končno dočakali posebej varovani oddelek za psihiatrijo, saj so bili doslej hospitalizirani skupaj z odraslimi bolniki. Danes so namreč odprli varovani oddelek za intenzivno psihiatrijo na ljubljanski psihiatrični kliniki, ki je prvi in edini v državi. Naenkrat bo lahko sprejel 10 otrok, letno okoli 120. Prostori in večino strokovnega osebja je bilo nared že več kot leto in pol, problem je bilo zaposlovanje pedopsihiatrov, ki se na razpise niso prijavljali.
Konec meseca, torej na dan izplačila pokojnin 28. februarja, bodo prejemki upokojencev nekoliko višji. Kot je znano se bodo pokojnine uskladile in zvišale za 2,7 odstotka. Poleg tega se bodo po več letih uskladile tudi invalidnine za telesno okvaro in dodatek za pomoč in postrežbo. To je danes soglasno potrdil tudi svet pokojninskega zavoda.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
17. februarja 1859 so v Rimu izvedli krstno predstavo opere Ples v maskah Guiseppeja Verdija, leta 1904 pa so v Milanu na isti dan prvič uprizorili Puccinijevo opero Madame Butterfly. Prav tako je prav 17. februarja leta 1887 je v Ljubljani pogorelo staro Deželno gledališče, ki je stalo na prostoru današnje Filharmonije. Čez pet let so odprli novo, lepše in modernejše Deželno gledališče, današnjo Opero. Vse to so razlogi, da smo 17. februarja 2019 nedeljsko jutro na Prvem namenili prav operi … Kako je nastala ta glasbena zvrst, kako se je razvijala, katere opere najraje poslušamo, kakšen je okus Slovencev za opero? Govorili smo z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom in Vladimirjem Frantarjem, odličnim ljubiteljskim poznavalcem operne ustvarjalnosti pi nas in po svetu, svoja mnenja in spomine pa so dodali tudi poslušalc.
Neveljaven email naslov