Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4383 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Včeraj se je končal že 51. Mednarodni obrtni sejem v Celju, v okviru katerega so potekale številne delavnice in posveti, med drugim tudi o turizmu. Konkretneje, tematika se je posvečala vprašanju kakovosti 5-zvezdičnih doživetij v Sloveniji. Razprave se je udeležila tudi Tina Lamovšek.
Moč potnega lista merimo po svobodi potovanja, ki jo omogoča. Seznam najvplivnejših potnih listov že 12 let objavlja in posodablja podjetje Henley & Partners. Nanj uvršča potne liste iz 199 držav, najvišje pa je tisti potni list, s katerim lahko brez vizuma potujete v največ držav. Na vrhu seznama najmočnejših na svetu sta trenutno dve azijski državi. Kdor ima v rokah japonski ali singapurski potni list, lahko brez vizuma potuje v 189 izmed 218 držav na svetu. S slovenskim potnim listom brez vizuma pridemo v 9 držav manj.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Evropi bomo prenehali premikati uro dvakrat na leto. Bo to imalo kakšen vpliv na naše zdravje? Pogovor s strokovnjakinjo prof. dr. Damjano Rozman z Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
Danes na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije poteka posvet Dostopnejše tehnologije in okolja za gluhe, naglušne, gluhoslepe in osebe s polževim vsadkom. Posvet je organiziran v okviru mednarodnega tedna gluhih, ki bo zadnji teden v septembru, različne aktivnosti pa potekajo že zdaj z namenom boljšega vključevanje gluhih v družbo. Petra Medved se je pred posvetom pogovarjala s tremi gosti o tem, kakšna je dostopnosti do informacij v Sloveniji za osebe z okvaro sluha.
V Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije in v Mestnem društvu gluhih Ljubljana bodo ta mesec pripravili vrsto dejavnosti in različnih dogodkov z namenom boljšega vključevanja gluhih v družbo. Mednarodni dan gluhih, ki je konec meseca, bodo tako pri nas zaznamovali že v soboto s slavnostno akademijo, aktivnosti pa bodo trajale vse do 14. novembra – dneva slovenskega znakovnega jezika, ko bo Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije vložila predlog za spremembo ustave, saj država še vedno ni prepoznala, da imajo tudi gluhi svoj jezik: znakovni jezik. Prispevek Petre Medved.
V današnjem času smo priča nenehnim novostim v svetu tehnologije katerega del so tudi starejši ljudje. Z nenehnimi spremembami se počutijo izgubljeni, zmedeni, izključeni. Znanja, potrebna za uporabo novih tehnologij, so porazdeljena neenakomerno. O tem je tekla tudi razprava na današnjem posvetu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki uvaja elektronske storitve za starejše od 55 let. Spremljal jo je Marko Rozman.
V evropskem parlamentu že dolgo opozarjajo na kršitve temeljnih pravc na Madžarskem. Današnja razprava še vedno poteka, poroča naša dopisnica Erika Štular. Na zasedanje je prišel madžarski premier Viktor Orban, ki pa je že sam dejal, da pričakuje potrditev razvpitega poročila poslanke Zelenih Judith Sargentini, v katerem dokazujejo tveganje sistematičnih kršitev temeljnih evropskih vrednost demokracije, vladavine prava in človekovih pravic - od neodvisnosti, svodobe izražanja, akademske svobode do pravic beguncev in manjšin.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Danes je mednarodni dan ozaveščanja o poškodbah hrbtenjače, ki letos poteka pod geslom – ustavimo poškodbe hrbtenjače. V Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča so se v sodelovanju z Zvezo paraplegikov Slovenije pridružili pobudi Mednarodnega združenja strokovnjakov s področja bolezni in poškodb hrbtenjače z namenom, da javnost opozorijo, da je poškodbe hrbtenjače mogoče preprečiti. Zavedati se moramo, da nesreča lahko doleti vsakogar in kjerkoli, so še opozorili na Inštitutu Soča. Več pa v prispevku Petre Medved.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Na prvi šolski dan je tudi ekipa Prvega prestopila šolski prag in preverila, kakšno leto je pred šolarji in zaposlenimi na šoli, česa se mladi veselijo, česa mogoče ne. Janez Podlesnik in Špela Šebenik sta obiskala OŠ Zadobrova, kjer bo novo šolsko leto nekaj posebnega.
Internet omogoča posredovanje vsebin, pa avtorji zanje ne dobijo plačila. Na ta način se ustvarja velika škoda, ki nima le finančnih posledic, ampak lahko povzroči, da bo v prihodnosti vedno manj poklicnih ustvarjalcev. To področje naj bi uredila nova evropska direktiva na področju avtorskega prava, vendar ima tudi nasprotnike, ki opozarjajo, da se z njo uvaja cenzura. Potem ko so pretekli teden v Ljubljani in 24 evropskih mestih potekale demonstracije proti njenemu sprejetju, so svoja stališča danes prvič obširneje predstavili slovenski zagovorniki direktive. Razpravo, ki jo je pripravila Slovenska tiskovna agencija, je spremljal Aleksander Čobec.
Ob 90-letnici Radia Slovenija in 60-letnici TV Slovenija RTV pripravlja različne obeležitve tega praznika. Ena izmed njih so tudi dnevi odprtih vrat oddajnikov RTV Slovenija. 29. julij, 2. september, 30. september, tri nedelje, od 8. do 14. ure, trije oddajniki: Nanos, Kum in Pohorje. Ta vikend bo za obiskovalce odprt oddajnik na Kumu, zato smo v studio Prvega povabili Andreja Trojerja, vodjo službe oddajni centri
Pri Postojnski jami pravijo, da je tudi letošnja sezona – sezona presežkov. Obisk je – tako, kot je za letošnje leto predvidela tudi Svetovna turistična organizacija, porasel za 4 do 5 %, jamo si bo ogledalo 800.000 obiskovalcev, vse znamenitosti, s katerimi podjetje Postojnska jama upravlja, pa 1.300.000 turistov. S predsednikom uprave Marjanom Batageljem se je pogovarjala Sabrina Mulec. Povedal ji je, da je največji porast beležil Predjamski grad in to pripisal tudi temu, da je letošnje leto, leto kulturnega turizma. In kaj pravi o letošnji sezoni?
Pri Postojnski jami pravijo, da je tudi letošnja sezona – sezona presežkov. Obisk je – tako, kot je za letošnje leto predvidela tudi Svetovna turistična organizacija, porasel za 4 do 5 %, jamo si bo ogledalo 800.000 obiskovalcev, vse znamenitosti, s katerimi podjetje Postojnska jama upravlja, pa 1.300.000 turistov. S predsednikom uprave Marjanom Batageljem se je pogovarjala Sabrina Mulec. Povedal ji je, da je največji porast beležil Predjamski grad in to pripisal tudi temu, da je letošnje leto, leto kulturnega turizma. In kaj pravi o letošnji sezoni?
Neveljaven email naslov