Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4383 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


14.05.2018

Integracija migrantov in beguncev je obtičala na pol poti

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


14.05.2018

Teden prostovoljstva

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


14.05.2018

Črni oblaki nad hrvaškimi apartmaji

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


12.05.2018

V Cannesu so vsi, ki jim film kaj pomeni

Iz filmskega žarišča se oglaša Nina Zagoričnik, ki pravi, da se vse odvija ob obali: “V Cannesu je trenutno nastanjenih več kot 150.000 ljudi, tu so vsi, ki jim film kaj pomeni. Po bližnjem bulevarju so se nekoč sprehjale največje filmske zvezde, ki pa so danes strogo zastražene. Nas preglejujejo pred vsako kinodvorano, do golega, če se pošalim!”


12.05.2018

Pred evrovizijskim finalom

Pred Finalom 63. tekmovanja za pesem Evrovizije v Lizboni smo spraševali, kakšen nastop pripravlja Lea Sirk in zakaj je tako priljubljena med novinarji? Iz Lizbone se oglaša Maruša Kerec.


11.05.2018

Sleherni posameznik ima vso pravico, da je ustvarjalen

V Ljubljani od četrtka do sobote poteka konferenca mednarodne mreže Amateo, ki vključuje organizacije, ki v 13 evropskih državah, tudi v Sloveniji, bdijo nad ljubiteljsko kulturno-umetniško dejavnostjo. Vrhunec je konferenca slej ko prej doživela sinoči, ko so v Prešernovem gledališču Kranj podelili prvo mednarodno nagrado združenja Amateo za ljubiteljske kulturne projekte z največjim družbenim vplivom. Nekaj ur pred svečano podelitvijo se je o širšem družbenem pomenu ljubiteljske kulturno-umetniške dejavnosti pa tudi o nagradi Goran Dekleva pogovarjal s predsednico mreže Amateo, Susan Fazakerley. foto: prizor iz nagarjenega projekta EdVanHoornFuckTheSystem (Amateo.org)


11.05.2018

Anyoni utegnejo odigrati pomembno vlogo pri razvoju kvantnega računalnika

V angleščini any pomeni karkoli. Anyoni so drugačni od drugih delcev, ki smo jih doslej poznali v naravi in so spadali ali v skupino bozonov ali fermionov. Lastnosti teh dveh družin delcev, v eni so denimo fotoni, delci svetlobe, v drugi pa elektroni, so dobro znane. Že pred desetletji so se znanstveniki začeli spraševati, ali morda ne obstaja še kakšna tretja skupina delcev. Obstoj anyonov je pred štirimi desetletji napovedal Nobelov nagrajenec Frank Wilczek. Ker jih v naravi ni, je Wilczek domneval, da bi jih lahko našli v dvodimenzionalnih oziroma plastovitih snoveh. Njihovo iskanje ni bilo enostavno. Problem je vrsto let zaposloval znanstvenike z vsega sveta, raziskovalci Nejc Janša, Andrej Zorko, Matjaž Gomilšek in Matej Pregelj z Odseka za fiziko trdne snovi Inštituta Jožef Stefan pa so se ga lotili pred komaj letom dni. Kot pravi vodja raziskovalne skupine dr. Martin Klanjšek jim je tako hitro uspelo, ker so se raziskovanja lotili na drugačen način. Z njim se je pogovarjala Nina Slaček.


11.05.2018

Boris Horvat

Danes poteka mednarodna konferenca o temi Dostopnost odstrani vse ovire. Organizira jo Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije v sodelovanju s svetovno in evropsko zvezo naglušnih. Vse organizacije si prizadevajo za boljše razumevanje problematike izgube sluha ter za ustvarjanje okolja, v katerem lahko naglušni in oglušeli v odrasli dobi živijo brez ovir in imajo možnost sodelovanja in vključevanja na vseh ravneh družbe. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu približno 466 milijonov ljudi, ki so izgubili sluh, to pomeni 6,1% svetovnega prebivalstva. V Evropi je izgubilo sluh približno 52 milijonov ljudi. V razvitih državah, v katerih je življenjska doba prebivalcev daljša, se z izgubo sooča več kot tretjina oseb starejših od 65 let. V Sloveniji imamo 70.000 oseb z okvaro sluha, ki nosijo slušni aparat. Vsako leto pa približno 1.100 oseb prvič prejme slušni aparat, 450 oseb pa pri nas živi s polževim vsadkom. Petra Medved je pred mikrofon povabila predsednika odbora naglušnih in podpredsednika Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Borisa Horvata. V pogovoru je povedal, s kakšnimi težavami se naglušne osebe srečujejo v vsakdanjem življenju in kaj pričakujejo od današnje mednarodne konference Dostopnost odstrani vse ovire.


10.05.2018

Sonce in veter, tako kot v moji Izoli

43 skladb, 20 glasbenih žanrov, 13 različnih jezikov in skupno 128 minut glasbe. Slovenijo bo nocoj na Portugalskem zastopala Lea Sirk. Foto: David Lotrič/MMC RTV Slovenija


10.05.2018

Kamišibaj

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


09.05.2018

Andraž Zorko o javnomnenjskih raziskavah

7. julija poteče 60-dnevni rok za zbiranje podpisov podpore za predlog zakona prepovedi objavljanja javnomnenjskih raziskav o podpori politikom in političnim strankam. Pobudo je vložila stranka ReSET – rešimo Slovenijo elito in tajkunov, saj da te raziskave vplivajo na odločitev volivcev na volitvah. V kolikšni meri sploh? Natančnih empiričnih raziskav ni, a vpliv do določene mere je. Analitik iz podjeta Valicon Andraž Zorko razume to tako: vsaka informacija, ki jo ljudje uporabimo pri razmišljanju in odločanju, vpliva na naše vedenje. Tovrstne ankete tako predstavljajo le enega od več možnih virov informacij, ki ga na takšen in drugačen način (lahko) upoštevamo.


09.05.2018

Po štirih letih molka radijska kukavica naznanila konec vojne

Na današnji dan pred 78 leti se je končala druga svetovna vojna; začelo se je novo poglavje v zgodovini. Kako je štiri leta vojne previharil naš Radio in kako je 9. maja 1945 pomagal naznaniti, da je naposled nastopila svoboda, je v pogovoru s Pavletom Jakopičem, nestorjem slovenskih radijskih novinarjev in varuhom radijskega institucionalnega spomina, preverjal Goran Dekleva.


08.05.2018

Čas narcis na Golici

Severno od Jesenic se v grebenu Karavank dviguje Golica, travnat vrh z višino 1836 metrov. Golica, ki jo na jugu prekrivajo travnata pobočja, se morda ne zdi nič posebnega, dokler ne pride mesec maj. Takrat se zgodi čarovnija in travnate površine postanejo rastišča narcis. Ponekod rastejo tako na gosto, da se od daleč zdi kot da je travnike znova pobelil sneg. Ključavnice, kot jim rečejo domačini, so poleg železarstva tudi najbolj prepoznaven zaščitni znak občine Jesenice, ki jih je v zadnjih letih s subvencijami kmetom sklenila ohraniti v kar največjem obsegu.


08.05.2018

Vsako leto več kot 4000 Slovencev utrpi možgansko kap

8. maj je evropski dan možganske kapi, ki je še vedno tretji vzrok umrljivosti in prvi vzrok invalidnosti pri odraslih. Zaradi staranja prebivalstva naj bi se se po nekaterih ocenah v naslednjih dveh desetletjih število obolelih povečalo za 34 odstotkov. V Sloveniji vsako leto na novo utrpi možgansko kap okoli 4000 oseb, tretjina v aktivni dobi.


06.05.2018

Ptičja simfonija 2018

Nedeljsko jutro je Prvi preživel na terenu v ljubljanskem Tivoliju, od koder smo prenašali ptičje petje. Z nami sta bila ornitologa Dare Fekonja in Tilen Basle.


08.05.2018

Mednarodni dan Rdečega križa

O razvoju Rdečega križa na Slovenskem s predsednikom Rdečega križa Slovenije dr. Dušanom Kebrom


07.05.2018

Ponesrečena darila

Obdarovanje ob različnih priložnostih nas spremlja celo življenje. Obdarujemo se ob osebnih in koledarskih praznikih ter posebnih dosežkih posameznikov. Darila, ki jih prejmemo ali poklanjamo, imajo različno sporočilno vrednost. Toda kaj takrat, ko nam darilo ni všeč, ko je zgrešeno? O kulturi obdarovanja na Slovenskem v preteklosti in danes, raziskujejo študentke Fakultete za turizem Brežice Univerze v Mariboru, Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani v sodelovanju s Posavskim muzejem Brežice. Danes je bilo veliko slišati o ponesrečenih darilih, prisluhnila jim je tudi novinarka Suzana Vahtarić.


07.05.2018

Nenavadno topla pomlad na britanske otočju in vročica pred kraljevo poroko

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


04.05.2018

Nobelove nagrade za književnost letos ne bo

Švedska akademija je s sporočilom, da letos ne bodo podelili Nobelove nagrade za književnost, razburila literarno srenjo. O vzrokih za to odločitev in posledicah v pogovoru z Goranom Deklevo.


04.05.2018

Vloga plesa v sodobni družbi

Vse več časa preživimo s pametno napravo v roki in očmi na zaslonu, našo pozornost grabijo opomniki, ki sporočajo, da se na naših aplikacijah dogaja nekaj pomembnega, česar absolutno ne smemo zamuditi. Kljub temu, da smo v digitalnem svetu lahko ves čas povezani drug z drugim, saj komuniciramo in si izmenjujemo informacije kjerkoli in kadarkoli, se zdi, da izgubljamo stik - vse manj je namreč druženja v živo in dejavnosti, ki bi vključevale tudi druge čute, na primer dotik. Ena takšnih dejavnosti je ples. Koliko je v sodobnem digitalnem svetu še prostora za ples, telesno dejavnost, ki zahteva celo telo in vse čute? O tem, kakšen pomen imata ples in dotik, sodobna plesalca in koreografa Snježana Premuš in Dejan Srhoj, plesna pedagoginja Mateja Juvan in etnolog dr. Bojan Knific.


Stran 184 od 220
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov