Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


13.07.2022

Slovenski gasilci so pripravljeni na morebitne požare

Z dnem razglasitve velike požarne ogroženosti je v naravnem okolju poleg požiganja in odmetavanja gorečih ali drugih predmetov ali snovi, ki lahko povzročijo požar, prepovedano tudi kuriti, požigati na območjih ob infrastrukturnih objektih in kuriti kresove, izven pozidanih površin pa uporabljati predmete, naprave ali izvajati aktivnosti, ki lahko povzročijo požar ter izvajati ognjemete. Namestnik poveljnika in vodja preventive Zavoda za gasilsko in reševalno službo Sežana Boris Budal opozarja, da je stanje predvsem v Kraški in Primorski regiji, kjer je velika požarna ogroženost razglašena tako kritično, da bi lahko že majhen požar hitro prerasel v požar velikih razsežnosti, ki bi ga bilo zaradi vremena težko obvladati. Vendar, dodaja, so slovenski gasilci pripravljeni in opremeljeni tudi za primer nesreče tako velikega obsega. Hkrati poziva vse prebivalke in prebivalce k zelo previdni uporabi vseh predmetov, ki bi lahko povzročili požar.


11.07.2022

Adrenalina željni kolesarji naj vozijo po označenih in urejenih poteh

V Sloveniji je več kot 200 planin, na katerih se pase živina. Planinska paša je pomembna za obstoj kmetij v dolini in za ohranjanje pašnikov. V agrarnih skupnostih Zgornje Savske doline pa se lastniki pašnikov zaradi nekaterih gorskih kolesarjev, ki ne spoštujejo tabel in omejitev v naravnem okolju, med pašno sezono srečujejo z vznemirjanjem živali, zaradi vožnje navzdol pa tudi z uničevanjem pašnikov. V agrarnih skupnostih od Rateč do Hrušice zato opozarjajo, naj adrenalina željni kolesarji vozijo po označenih in urejenih poteh. Obiskovalci planin pa naj med pašno sezono upoštevajo nameščena opozorila.


11.07.2022

V Srebrenici posmrtne ostanke okoli 1000 žrtev še iščejo

Pogovor z dopisnikom RTV Slovenija Boštjanom Anžinom. V spominskem centru v Potočarih danes poteka spominska slovesnost ob 27. obletnici genocida v Srebrenici. Pripadniki sil bosanskih Srbov so v dneh po 11. juliju 1995, ko so pod poveljstvom Ratka Mladića zavzeli Srebrenico, ubili več kot 8300 Bošnjakov. Posmrtne ostanke okoli 1000 žrtev še iščejo, danes jih bodo pokopali 50. Srebrenica je bila takrat varovano območje Združenih narodov - a je bilo več sto slabo oboroženih nizozemskih modrih čelad nemočnih.


07.07.2022

Lutkar Josip z vogala Jurčičeve in Gosposke v Mariboru

Bodi vedno prijazen z ljudmi - nikoli ne veš, kakšna je njihova življenjska zgodba. S to mislijo bomo pospremili v eter prispevek o znamenitem uličnem lutkarju iz Maribora, brez katerega bi vogal Jurčičeve in Gosposke ulice sameval. Tam je vsak dan s prijetno glasbo, svojim vozičkom in lutkami ter nasmehom, za kratko medčloveško srečanje na razpolago vsem, ki si v hitenju skozi vsakdan želijo vzeti čas. Gospod, ki ga mnogi poznajo le po videzu, ima ime, za njim pa je zgodba, ki jo je povedal Primožu Sobanu.


07.07.2022

Argumenti zagovornikov in nasprotnikov projekta sežigalnice za energetsko obdelavo komunalnih odpadkov v Ljubljani

V ljubljanski Cukrarni je včeraj potekala predstavitev projekta sežigalnice v Ljubljani za energetsko obdelavo komunalnih odpadkov. Poleg ljubljanskega župana Zorana Jankovića sta se je med drugim udeležila tudi župan in deželni glavar mesta Dunaj Michael Ludwig ter drugi direktor podjetja Wien Energie Karl Gruber. Svoja stališča so pred tem predstavili tudi predstavniki civilne družbe in političnih strank, ki postavitvi sežigalnice nasprotujejo.


06.07.2022

110. obletnica gorskega reševanja in 200. obletnica prvega organiziranega reševanja

Pred nedavnim je Izšel zbornik ob 110-letnici organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji. Gorska reševalna služba namreč letos praznuje 110-letnico in 200. obletnico prvega reševanja s Triglava. Danes gorsko reševalno dejavnost opravlja 17 društev, povezanih v Gorsko reševalno zvezo Slovenije (GRSZ). Vsi reševalci so prostovoljci, ki vsako leto opravijo na tisoče ur prostovoljnega reševalnega dela. O svojem delu so ob letošnji 110. obletnici izdali zbornik z naslovom Privilegij je biti del te družine. V studiu Prvega sta bila sogovornika Helena Škrl, članica uredniškega odbora in gorska reševalka in Vladimir Habjan, gorski reševalec in urednik Planinskega vestnika.


06.07.2022

Večina digitalnih bonov za luksuzno opremo, ki jo želijo mladi prek spletne prodaje pretopiti v denar

Do zdaj je bilo unovčenih za slabih 8 milijonov evrov bonov, žal pa je šlo pri večini nakupov predvsem za luksuzno opremo, ki jo želijo sedaj mladi prek spletne prodaje pretopiti v denar.


06.07.2022

Po včerajšnjem neurju v Ljubljani je za gasilci uspešna intervencija

Pogovarjali smo se z vodjo intervencije v Ljubljani, Boštjanom Žagarjem iz Gasilske brigade Ljubljana.


05.07.2022

O podnebnih spremembah vemo veliko, naredimo pa zelo malo za spremembo poti

Podnebne spremembe so predvsem politično vprašanje. Njihovo blaženje zahteva spremembo sistema, ki ni enostavna, vendar je možna z večjim političnim angažiranjem okoljskih aktivistov. To med drugim poudarja profesor Erik Swyngedouw z univerze v Manchestru, ki je pred dnevi sodeloval na poletni podnebni šoli na Fakulteti za družbene vede. Z njim se je pogovarjala Špela Novak.


05.07.2022

Seminar slovenskega jezika, literature in kulture letos o branju

Seminar slovenskega jezika, literature in kulture je dvotedenska prireditev, ki jo že od leta 1965 organizira Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete Univ. v Lj. v prvi polovici meseca julija. Namenjena je tujim slovenistom, tudi slavistom – univerzitetnim učiteljem, znanstvenim delavcem, študentom pa tudi prevajalcem ter kulturnim in prosvetnim delavcem iz slovenskega zamejstva. Včeraj so v Ljubljani odprli že 58. seminar, tokratna tema pa je branje.


04.07.2022

Chef prenovljene restavracije Milka v Kranjski Gori David Žefran: »V vseh kuhinjah, v katerih sem delal, sem se naučil predvsem, kakšen chef ne želim biti.«

Kranjska Gora s prenovljenim hotelom Milka ob jezeru Jasna ponuja tudi prenovljeno restavracijo in nov koncept, za katera skrbi mlada ekipa pod vodstvom chefa Davida Žefrana. Restavracija se je odločila za visoko kulinariko, združuje pa alpsko in nordijsko ter klasično in moderno. Kdor bo poskusil tamkajšnje jedi, bo začutil tudi vpliv francoske kuhinje, japonskega minimalizma in pariškega neobistroja. Več pa v pogovoru s Tino Lamovšek, v katerem ji je David Žefran razkril tudi, kako se spreminja kuhinjska kultura in kako bolj kot trajnost poudarjajo odgovornost: do sebe, do gostov in do okolja.


04.07.2022

Direktor Turizma Kranjska Gora Blaž Veber: »Smo ena redkih destinacij, ki ima močni tako zimsko kot poletno sezono, in to je naša konkurenčna prednost.«

V tem obdobju vsak išče osvežitve v različnih kotičkih Slovenije. Eden takšnih je lahko tudi Kranjska Gora, kamor se odpravimo v senčno zavetje dreves ali osvežitev v jezeru. Prejšnji teden, ko se je izteklo obdobje unovčenja turističnih bonov, so tudi na tej destinaciji začutili pritisk gostov, ki so imeli še neizkoriščene bone. Kot pravi direktor tamkajšnjega turizma Blaž Veber, so hvaležni za bone, vendar niso bili namenjeni reševanju turizma, temveč so bili bolj nujna pomoč. A doda, da je veliko ljudi ravno z boni spoznalo Slovenijo in – kar ga veseli – se jih tudi veliko vrača nazaj. Kako je pa s pogledom naprej? O pričakovanjih se je z njim pogovarjala Tina Lamovšek.


04.07.2022

Iskanje ponesrečenih pod Marmolado se nadaljuje

Na gori Marmolada v italijanskih Dolomitih se je včeraj zgodila ena izmed najbolj tragičnih gorniških nesreč – pod plazom, ki se je sprožil zaradi odlomljenega dela ledenika je po zadnjih podatkih življenje izgubilo 6 ljudi, 9 je ranjenih, od tega dva huje. Še bolj strašljiv pa je podatek, da 17 ljudi še vedno pogrešajo. Nekateri so se vzpenjali tudi z gorskimi vodniki proti vrhu izjemno priljubljenega tritisočaka, ki je dostopen tudi z gondolo. Trditi, da se je nesreča napovedovala je preuranjeno, saj je taljenje dolgotrajen proces in take dogodke je tako rekoč nemogoče napovedati. Poleg tega so bili med ponesrečenimi prisotni tudi gorski vodniki, ki so brez dvoma najboljši poznavalci razmer in bi nevarnost, če bi bila očitna, zagotovo prepoznali. Kot poroča Alpine Adritaic Metereological Society, se je voda, ki se je topila nabirala v ledeniških razpokah in grabnih, napolnila prostor pod ledenikom in ta se je pod pritiskom odlomil in zgrmel vse do višine 2600 m. Po tem, ko so včeraj zaradi visokih temperatur reševalno akcijo ustavili in jo nadaljevali v današnjih zgodnjih jutranjih urah zaradi nevarnosti novih odlomov, je vedno manj upanja, da bi še našli preživele. Po zadnjih podatkih je na izhodišču za ta vzpon ostalo parkiranih še 16 vozil, kar pomeni, da je pod plazovino pokopanih še nekaj ljudi, kot si dejala, zadnji podatki kažejo na morebitnih dodatnih najmanj 17 žrtev, kar je strašljiv podatek. Pri iskanju in reševanju, ki zaenkrat še poteka, pomagajo tudi vodniki reševalnih psov, pomagajo pa si tudi z droni. Kdaj bodo zaradi visokih temperatur iskanje morebiti spet ustavili, zaenkrat še ne vemo. Ledenikov tovrstnih dimenzij v Sloveniji žal nimamo, čeprav smo jih imeli nekaj, najbolj znana sta ledenik pod Skuto in seveda Triglavski ledenik, ki pa ju tako rekoč ni več. Vendar pa tone pomeni, da vremenske razmere ne morejo vplivati na plazove zaradi odlomov večjih gmot kamenja, zato je previdnost pri obisku gora nujna. V času zimske sezone pa so snežni plazovi tudi eden izmed ključnih razlogov za nesreče v gorah.


04.07.2022

Zanimanje za postavitev lastne sončne elektrarne se povečuje

Lasten vir energije bo ob enrgetski krizi in visokih cenah vse pomembnejši in zanimanje za postavitev lastne sončne elektrarne se povečuje. Toda naraščajo tudi težave, čakalne vrste se podaljšujejo, na Eko skladu ta hip zaradi preobremenjenosti ne sprejemajo novih vlog za subvencije in tako naj bi ostalo do konca leta. Vse več je tudi težav s priključitvijo na distribucijsko omrežje, ki ni sposobno v vsakem trenutku prevzeti in oddati vse želene količine električne energije.


04.07.2022

Odobreno novo gensko zdravilo za hemofilijo

V Sloveniji živi 650 bolnic in bolnikov z motnjami strjevanja krvi


01.07.2022

Graditev novega planinskega doma na Okrešlju

Na Okrešlju v Kamniško-Savinjskih Alpah, kjer je pred dobrima dvema letoma in pol do tal pogorel Frischaufov dom, končujejo graditev nove planinske koče. Koča bo sodobna in prava paša za oči. Prve goste bi lahko sprejela prihodnje leto, a vse bo odvisno od denarja. Za dokončanje bi Planinsko društvo Celje Matica, ki jo upravlja, potrebovalo še približno 750 tisoč evrov. Gradbišče na skoraj 1400 metrih nadmorske višine si je ogledal tudi Matija Mastnak.


30.06.2022

Količina vode na Zemlji se ne spreminja, spreminja se le njena porazdelitev

Po podatkih sušomera Agencije Republike Slovenije za okolje so se sušne razmere v večjem delu Slovenije zaradi visokih temperatur in visokega izhlapevanja poslabšale, najbolj v osrednjem delu Slovenije, na Notranjskem in v Ljubljani z okolico, kjer beležimo izjemno sušo. V ostalem delu zahodne polovice države so izrazito sušne razmere, pri tem da na Goriškem izrazita suša vztraja neprekinjeno že 5. teden. Ranljivost Slovenije za sušo komentira prof.dr. Mihael Brenčič z Naravoslovno tehniške fakultete Univerze v Ljubljani.


30.06.2022

Pomanjkanje družinskih zdravnikov v domovih za starejše na Gorenjskem

Zaradi večletnega kroničnega pomanjkanja družinskih zdravnikov v kranjskem zdravstvenem domu posledice čutijo tudi štirje domovi za starejše na tem območju. V domovih starostnikov v Kranju, Preddvoru, Naklem in Cerkljah na Gorenjskem zdravnik prihaja zgolj enkrat na teden. Razmere najbolj občutijo starostniki, med katerimi jih je največ s kroničnimi in pridruženimi boleznimi. V zdravstvenem domu se problema nezadostne zdravniške oskrbe v štirih DSO-jih sicer zavedajo, a ga lahko s prerazporeditvami zdravnikov zaradi lastne kadrovske stiske zgolj blažijo.


29.06.2022

Upokojeni veleposlanik dr. Božo Cerar o kulinarični diplomaciji: »Zastonjskih kosil ni, verjemite mi, vsak obed je organiziran z določenim namenom.«

Skozi hrano se da marsikaj rešiti, morda je tudi zato kulinarična diplomacija vedno bolj priljubljena veja diplomacije za doseganje dogovorov in kompromisov. S kulinarično diplomacijo, torej s skupnim obedom pripadnikov različnih držav in kultur, se odpravljajo ovire v medsebojnem komuniciranju ter se pripomore k dialogu in iskanju rešitev za težave v mednarodnem odnosu, kot v svoji najnovejši knjigi z naslovom 'RSVP: Kulinarična diplomacija' piše dr. Božo Cerar. Tina Lamovšek se je z upokojenim veleposlanikom pogovarjala o javni in zasebni kulinarični diplomaciji, o potici in o tem, zakaj to nikakor niso 'zastonjkarski' obedi, ampak je vse organizirano z določenim namenom.


Stran 49 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov