Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


05.04.2022

Naraščanje izdatkov za bolniška nadomestila

Trend naglega naraščanja izdatkov za bolniška nadomestila je opazen že od leta 2015 in močno zajeda v finance zdravstvene blagajne. Če je bilo lani teh stroškov že 497 milijonov evrov, prve ocene za letos kažejo, da bo ta znesek že skoraj 700 milijonov. Ključna razloga sta dva: prvi je izjemen razmah epidemije, drugi pa stalno povečevanje dolgotrajnih odsotnosti.


04.04.2022

Živela avtistična drugačnost!

Ob današnjem svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu bodo članice in člani Društva za pomoč mladostnikom in odraslim s spektroavtistično motnjo ASPI na Prešernovem trgu v Ljubljani ob 11. uri izvedli dogodek z naslovom Živela avtistična drugačnost! Mladostniki in odrasli s spektroavtistično motnjo v organizaciji Društva ASPI, Plesnega Epicentra Ljubljana in Zavoda Maja Weiss - Zavoda za kulturne dejavnosti bodo pripravili poleg kulturnega programa tudi prvi Flash Mob Dance z naslovom Samo ljubezen. Več pa v prispevku Petre Medved.


04.04.2022

Bo april postal mesec zastave?

V tem tednu bomo praznovali dan slovenske zastave. 7. aprila letos bo namreč minilo 147 let, odkar je v Ljubljani prvič zaplapolala slovenska trobojnica. Zakaj ves april ne bi posvetili naši zastavi, se sprašujejo in hkrati predlagajo v Grboslovnem in zastavoslovnem društvu Heraldica Slovenica. Kancler društva Anže Hobič nam je pojasnil razloge za to.


04.04.2022

Tereza Kesovija: "Silno se veselim koncerta, Slovenijo pa zares obožujem!"

Na Prvem programu Radia Slovenija smo pred nekaj dnevi posneli ekskluzivni pogovor z hrvaško glasbeno divo, pevko šansona in mediteranskega melosa, Terezo Kesovijo. Gostili smo jo pred njenim velikim ljubljanskim koncertom v Cankarjevem domu. Z Aido Kurtović sta med pogovorom nekaj pozornosti namenili tudi repertoarju, s katerim se bo konec aprila predstavila občinstvu v Sloveniji. Intervju in koncert Tereze Kesovije, ki ga bo snemala naša radijska ekipa, bomo naknadno predvajali v oddaji Sobotni glasbeni večer.


01.04.2022

Znane so letošnje štipendistke programa Za ženske v znanosti

Program Za ženske v znanosti, ki ga pri nas že 16. leto organizirata L'Oreal Adria in Nacionalna komisija za Unesco, je namenjen spodbujanju mladih znanstvenic naravoslovno-tehničnih in medicinskih smeri na njihovi karierni pot. Med mladimi doktorji znanosti je danes sicer že več kot polovica žensk (54%), a se njihov delež na višjih znanstvenih pozicijah občutno zmanjša. Na fakultetah v Evropski uniji in ZDA je delež žensk med 20 in 33 odstotki. Na področjih, kot je inženirstvo, pa pade celo na 5 odstotkov. Kar polovica znanstvenic že po petih letih obupa nad kariero na znanstveni ustanovi. To je le nekaj statističnih podatkov, ki so jih izpostavili ob letošnji razglasitvi najboljših, in ki pričajo, da je pot do uspešne kariere v znanosti za ženske še vedno precej zahtevnejša. Toplotna stikala, energija iz odpadkov in širjenje organizmov po planetu Vsekakor pa kvaliteta raziskovalnega dela letošnjih štipendistk priča tako o njihovem vrhunskem znanstvenem prispevku, kakor o aktualnosti njihovih raziskav. Kemijska tehnologinja Tina Kegl se je osredotočila na pridobivanje energije – predvsem bioplinov – in koristnih produktov iz organskih odpadko; Katja Klinar razvoju toplotnih stikal in toplotnih diod, ki bodo v prihodnosti lahko pomembno prispevala k, denimo, zmanjšanju toplotnih izgub v stavbah; biologinja dr. Eva Turk pa je razvila metodo, s katero je mogoče določiti najverjetnejšo pot širjenja družine pajkov zlatih mrežarjev po svetu in določiti, od kod izvirajo. To metodo pa je ob ustreznih podatkih mogoče aplicirati tudi na druge organizme. Foto: Jani Ugrin


01.04.2022

Onesnaževala v vodah

V vsakdanjem življenju uporabljamo na tisoče kemikalij, česar se pogosto niti ne zavedamo, kot tudi ne njihovega vpliva na okolje. Vse te snovi namreč puščajo svoje sledi tudi v naravi, še zlasti v vodnih virih, saj jih voda zaradi svoje narave topi. V okviru mednarodnega projekta boDEREC-CE so raziskovalci Naravoslovnotehniške fakultete v sodelovanju z Javnim podjetjem VOKA SNAGA preverjali vsebnost novodobnih onesnaževal v podzemnih in površinskih vodah v celotni Ljubljanski kotlini, vzorci so bili odvzeti tudi po nekaterih lokacijah na Gorenjskem. Pričakovano slabše je stanje površinskih voda, v katerih je bilo najti pesticide, hormone, zdravila, tudi kofein. Za podzemne vode zaenkrat večje nevarnosti ni, a je treba postoriti vse, da se jih zaščiti. O tem kaj onesnaževala v površinskih ter plitvih in globokih podzemnih vodah pomenijo za kakovost vode in siceršen vpliv na okolje, se je z dr. Mihaelom Brenčičem z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani pogovarjal Peter Močnik.


31.03.2022

Naredite varnostno kopijo DANES

Zavedanje, da lahko zaradi izsiljevalskih virusov izgubimo vse podatke, ki jih hranimo v osebnem računalniku, na telefonu ali v drugih napravah, s katerimi se povezujemo s svetovnim spletom, še vedno ni prav visoko. Dokler se ne zgodi nam, imamo občutek, da goljufi z izsiljevalskim virusom zašifrirajo podatke in tako rekoč onesposobijo računalnik drugim, manj pazljivim in razgledanim glede tega. Vendar pa, če vas zdaj vprašamo, kdaj ste naredili zadnje varnostne kopije podatkov s svojih naprav, vemo, da so odgovori porazni. Najbrž se ne spomnite, ali pa tega niste naredili še nikoli. In tudi zdaj, ko smo vas spomnili, da je to nujno početi v nekih časovnih intervalih, ste najbrž rekli – bom jutri. Pa imamo dobre razloge za odlašanje? Več Cirila Štuber v pogovoru s Tadejem Hrenom strokovnim sodelavcem pri Si-Certu.


31.03.2022

V Latviji so še precej povezani z Rusijo, kar ne pomeni, da podpirajo Putina

Kakšno je vzdušje v baltskih državah, ko divja vojna v Ukrajini. Litva, Latvija in Estonija mejijo na Rusijo in so hkrati članice zveze NATO. Poleg tega imajo velik delež rusko govorečega prebivalstva. Utrip v pribaltskih državah spremlja Gašper Andrinek.


31.03.2022

V Latviji so še precej povezani z Rusijo, kar ne pomeni, da podpirajo Putina

Kakšno je vzdušje v baltskih državah, ko divja vojna v Ukrajini. Litva, Latvija in Estonija mejijo na Rusijo in so hkrati članice zveze NATO. Poleg tega imajo velik delež rusko govorečega prebivalstva. Utrip v pribaltskih državah spremlja Gašper Andrinek.


30.03.2022

Mnenje otrok šteje!

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


29.03.2022

V Ukrajini spopadi, v Carigradu pogajanja

Ukrajinski pogajalci si na pogovorih želijo doseči premirje med sprtima stranema, da bi preprečili še večjo humanitarno katastrofo. Vodja ukrajinske diplomacije Dmitro Kuleba je poudaril, da se ne bodo pogajali o zamenjavi ukrajinskega vodstva, predaji ozemelj ali suverenosti. Rusija med drugim zahteva, da Ukrajina opusti načrte o vstopu v zvezo NATO. Iz Kijeva pa so sporočili, da so glede tega vprašanja pripravljeni sprejeti kompromis.


28.03.2022

Souporaba avtomobilov je za mnoge cenejša kot lastništvo

V Sloveniji je souporaba avtomobilov mogoča že v kar nekaj urbanih središčih; v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Murski Soboti in v Novem mestu, sistem souporabe avtomobilov pa seže tudi do letališča Brnik. Največji ponudnik, Avantcar je imel ob svojih začetkih pred šestimi leti v svojem sistemu 30 vozil na 12 lokacijah, danes pa že 350 vozil na 130 lokacijah. Počasi se uveljavlja tudi ponudnik ShareAndGo, ki pa ima težave s parkirišči, saj večina pripada prvemu ponudniku. Zanimivo je, da se je od leta 2019 začela vzpostavljati tudi platforma Giro Car Share, prek katere lahko lastniki avtomobilov te delijo z drugimi. Namesto, da bi med delovnim časom oz. takrat, ko jih ne potrebujejo, ti stali v garažah ali na parkiriščih, jih oddajo najemnikom. Danes si bomo pobliže ogledali, kako deluje souporaba nelastniških avtomobilov, ki je zaradi koronskih ukrepov zadnji dve leti stagnirala, zdaj pa doživlja novo pomlad.Več o tem Cirila Štuber.


25.03.2022

Težave z nastopi ruskih in ukrajinskih šahistov na evropskem prvenstvu

Jutri se bo v Termah Čatež začelo evropsko šahovsko posamično prvenstvo. Žal bo zaradi tragičnih dogodkov v Ukrajini okrnjeno, čeprav bo vseeno prišlo nekaj ukrajinskih šahistk in šahistov. Pred dnevi so tudi številni ruski vrhunski šahisti na čelu z izzivalcem svetovnega prvaka Janom Nepomnjaščijem napisali odprto pismo proti vojni. O organizacijskih izzivih in nastopih naših šahistk in šahistov v enajstih kolih evropskega prvenstva se je Tomaž Gerden pogovarjal s podpredsednico Slovenske šahovske zveze Darjo Kapš.


25.03.2022

Etika v vojni fotografiji

Presunljive fotografije so stalnica prvih strani tiskanih in elektronskih medijev. S fotografijami z vojnih območjih po eni strani dokumentiramo dogajanje, ki bi ga brez tega bilo mogoče zanikati, po drugi strani pa so nazorne fotografije lahko tudi vdor v zasebnost posameznikov, ki smo jih ujeli v najobčutljivejšem položaju v njihovih življenjih. Fotografa omejuje in kultivira etični kodeks, zadnji filter pa so seveda uredniki medijskih hiš, ki odločajo, katera fotografija bo objavljena in katera ne. O vojni fotografiji se je Rok Valenčič pogovarjal s fotografinjo Manco Juvan.


24.03.2022

Fenomen slovenskega športa

Slovenski športnice in športniki v različnih panogah dosegajo vrhunske rezultate. Na nedavnih olimpijskih igrah v Pekingu je Slovenija z osvojenimi sedmimi kolajnami glede na število prebivalcev zasedla drugo mesto med vsemi državami udeleženkami. O receptu za odličnost slovenskega športa in napakah staršev pri uvajanju otrok v šport smo se pogovarjali s športno psihologinjo Andrejo Holsedl.


24.03.2022

Tribuna za javno RTV

Na javni tribuni o razmerah na RTV Slovenija so govorci v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani opozorili na pritiske na zaposlene in predstavili peticijo za javno radiotelevizijo.


23.03.2022

Muzej vojnega otroštva

V Bosni in Hergcegovini na grozote vojne, predvsem na to, kako jo doživljajo otroci, opominja muzej vojnega otroštva. V Sarajevu so ga odprli pred petimi leti, že leto kasneje ga je Svet Evrope razglasil za muzej leta. V njem je danes 5000 eksponatov iz 15 območij vojn in konfliktov, največ iz Bosne in Hercegovine. Svoje izpostave (oddelke) imajo tudi v New Yorku, Haagu in Kijevu. Osebju iz ukrajinskega glavnega mesta so pomagali pobegniti, ko so se začeli ruski napadi, z njimi pa žal tudi nova pričevanja in spomini na odraščanje v vojni.


23.03.2022

"Država mora nehati vlagati v fosilni kapital in sredstva nameniti za zeleni prehod"

V ospredju delovanja gibanja Mladi za podnebno pravičnost je socialno pravičen in bolj ambiciozen zeleni prehod, ki bo v svoje bistvo postavljal dejanske potrebe ljudi in narave, ne pa interesov kapitala. Njihove zahteve po spremembah izhajajo iz večletnega omejevanja možnosti demokratičnega odločanja državljank in državljanov, saj se po njihovem vse pomembne odločitve sprejemajo za zaprtimi vrati, v kabinetih odločevalcev. Sami so ubrali drugačen pristop, šli so do ljudi in njihove predloge vključili v nabor zahtev, na koncu so jih zapisali 29.


22.03.2022

Pomoč beguncem je lahko tudi krinka za zlorabo ali trgovino z ljudmi

Iz Ukrajine je doslej pobegnilo skoraj 3,5 milijona ljudi, so danes sporočili Združeni narodi in pri tem pohvalili ukrajinske sosede za pomoč. Največ beguncev, več kot dva milijona, je prečkalo mejo s Poljsko. Iz Poljske in Romunije pa že poročajo o kriminalnih dejanjih, o izkoriščanju stisk žensk in o zlorabah pod pretvezo nudenja pomoči. O trgovini z ljudmi v luči vojne v pogovoru s Katjušo Popović iz Društva Ključ – centra za boj proti trgovanju z ljudmi.


22.03.2022

Miha Lampreht o dogajanju v Ukrajini

27. dan vojne v Ukrajini, 3,5 milijona beguncev, skupaj 10 milijonov razseljenih ljudi. Aktualno dogajanje komentira zunanjepolitični komentator Miha Lampreht.


Stran 58 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov