Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Vrh stroke družinske medicine se je v javnosti oglasil z izjavo o zavezanosti pacientom, večji dostopnosti zdravnikov in javnemu zdravstvu kljub temu, da se je delo 900 slovenskih družinskih zdravnikov spremenilo zaradi epidemije koronavirusa. Čeprav so ambulante videti prazne in čeprav je videti, da se ukvarjajo samo z boleznijo covid-19, v resnici delajo več kot kadarkoli. O tem smo se pogovarjali z družinsko zdravnico Neno Kopčavar Guček, ki je najprej povedala, zakaj so se odločili, da se s svojimi težavami v času korone obrnejo na javnost.
Po grozljivi noči so prebivalci Dunaja prestrašeni. Večina ni zapustila svojih domov, nekateri se vanje sploh še niso vrnili. Na Dunaju živi in študira veliko Slovencev, med njimi je tudi študent Jure Pišek, ki na Dunaju študira kitaro. Kako je včeraj doživljal dogajanje v centru mesta je zaupal Marku Rozmanu. Luka Robida pa se je o razsežnosti napadov pogovarjal s profesorjem s katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani dr. Iztokom Prezljem.
Po bančni konferenci: Slovenija si je zastavila cilj, da s svojimi in evropskimi sredstvi podpre 160 novih projektov za oživitev gospodarske rasti.
Z okužbami je še vedno najbolj obremenjena Gorenjska, čeprav zadnji podatki kažejo, da je število okuženih pričelo upadati. Na Gorenjskem je na 100 tisoč prebivalcev okuženih 1978 prebivalcev, 1. oktobra pa je bilo 890 okužb. Največ okuženih je še vedno v Kranju, v Železnikih pa so zabeležili največ okužb na število prebivalcev. Tam so se okužbe tudi zelo hitro širile. Strokovnjaki pa si postavljajo vprašanje, zakaj je ravno Gorenjska najbolj obremenjena regija.
Otroci so v šoli pod določenimi pogoji deležni subvencionirane šolske prehrane. To velja za osnovne in srednje šole. Že v prvem valu koronavirusa so bile šole nekaj mesecev zaprte. Šolanje je potekalo na daljavo. Podobno lahko rečemo za začetek tega šolskega leta. Humanitarne organizacije opozarjajo, da so potrebe po hrani narasle in družine se po pomoč zatekajo k njim. Z naslova subvencionirane prehrane, torej tiste, ki je ni bilo spomladi, je v državni blagajni ostalo neporabljenih skoraj 12 milijonov evrov. Kakšne so bile spomladanske izkušnje, kako ravnatelji razmišljajo o vprašanju zagotavljanja toplega obroka ali malice, do katere so otroci in mladostniki upravičeni? Kaj namerava storiti država? Kakšne so možne rešitve?
Kmalu po prvem valu epidemije so v javnost prišli zaskrbljujoči rezultati raziskave Fakultete za šport o velikem padcu telesne pripravljenosti slovenskih otrok. Prav tako je marsikdo, ki je epidemijo preživel predvsem med 4 stenami in na kavču, ugotovil, da se mu je telesna kondicija zelo hitro precej zmanjšala. Že takrat so strokovnjaki, tako tisti s področja medicine kot tisti s področja telesne aktivnosti, opozarjali, da moramo tudi v času epidemije poskrbeti za redno gibanje in vzdrževanje kondicije. Tudi ta namreč vpliva na to, kako uspešno se bomo spopadli z morebitno okužbo.Več v pogovoru Andreje Čokl z doc. dr. Vedranom Hadžićem, dr. med., s Fakultete za šport.
Veliko različnih praznovaj in obletnic je bilo letos že prestavljenih, odpovedanih ali izpeljanih prek spleta. Tudi slovenski etnologi, ki v teh dneh praznujejo 45 let delovanja Slovenskega etnološkega društva, so morali praznovanje nekoliko prilagoditi, a dobre volje ni manjkalo. Andreja Čokl je poklicala predsednico društva Alenko Černelič Krošelj.
Znanost že pozna odgovore na nekatera ključna vprašanja o covidu. Zdaj tako že vemo, kako kužen je novi koronavirus. Vemo tudi kdaj ga okuženi že širi, čeprav še nima bolezenskih znakov. Vsak dan sproti pa smo pred novimi dilemami. Koliko časa naj traja izolacija? Ali se z novim koronavirusom lahko okužimo večkrat? Na vprašanja tokrat odgovarja dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. In zakaj pravi, da splošno nošenje mask deluje kot cepljenje? Sklicuje se na študijo, ki je bila objavljena v ugledni medicinski reviji The New England Journal of Medicine (NEJM). Z dr. Tomažičem se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: TV Slovenija
Italijo je epidemija na začetku zasačila nepripravljeno: desetletni proračunski rezi v zdravstvo so pustili hude posledice. Toda v minulih mesecih je zahodna soseda občutno okrepila svoje zdravstvene kapacitete ter sprožila obsežen program novega zaposlovanja. O izboljšavah se je z odgovornimi na različnih sistemskih ravneh pogovarjal naš rimski dopisnik Janko Petrovec.
Po zagotovilih Evropske organizacije za varno hrano in naše stroke se novi koronavirus ne prenaša prek živil. "Koronavirusi za preživetje potrebujejo živega gostitelja, se pravi žival ali človeka, in v hrani ne morejo uspevati," je za Radio Slovenija pojasnil Pavel Pollak iz NIJZ-ja. Kritična točka za prenos okužbe so lahko stiki v čakalnih vrstah, ki nastajajo pred trgovinami s hrano ali na tržnicah. Priporočila za varen nakup so sicer že znana. Razkuževanje rok na vhodu in izhodu, nakup opravimo s seznamom, da skrajšamo čas v trgovini, pojdimo v trgovino, kjer poznamo razporeditev blaga po policah, izogibajmo se koncentraciji ljudi pred določenimi policami in se npr. po kruh, vrnimo, ko tam ni vrste. "Izdelkov po nepotrebnem ne prijemamo. Tudi ko prijemamo razne predmete, pazimo, se ne dotikamo obraza, zlasti ne oči, ust, nosu, preden si ne umijemo rok," ob tem opominja Pollak. Potencialno lahko koronavirus pride tudi na embalažo živil, kjer se zadrži na suhih površinah in aktivira v nekaj urah do nekaj dneh. "Zato je pa pomembno, da tudi površine pozneje očistimo," dodaja Pollak. A mnogo prej se bomo okužili v množici ljudi kot pa s konzervo. Na kmetijskem ministrstvu spet poudarjajo da, hrane v času epidemije ne primanjkuje, zato kopičenje zalog ni potrebno. Lahko pa opravimo nakup za tiste, ki spadajo v ranljivo skupino ali nakupujemo prek spleta oz. z dostavo. Tudi bencinske črpalke, ki ostajajo ves čas odprte, so lahko potencialno žarišče širjenja okužb, če ne upoštevamo varnostnih ukrepov. Več Jernejka Drolec.
Med organizacijami oz. ustanovami, ki jim Slovenci najbolj zaupamo, se ob vsaki raziskavi visoko na vrhu znajdejo gasilci. Slovenski gasilci pa niso cenjeni le doma, ampak tudi po svetu. Tako ne preseneča, da je po novem na čelu največje mednarodne gasilske organizacije na svetu – Slovenec. Za predsednika »Comité Technique International de prevention et d'extinction de Feu«, krajše CTIF oz. slovensko »Mednarodnega združenja gasilskih in reševalnih služb« so delegati pretekli teden izvolili Milana Dubravca, ki je gasilski strokovni javnosti dobro znan. Dolgoletni poklicni in prostovoljni gasilec je bil poleg operativnih funkcij na vseh nivojih – od lokalnega do državnega – tudi vodja gasilske šole na Igu, sodeloval je v EU mehanizmu Civilne zaščite, kot zunanji predavatelj pa že vrsto let sodeluje v Združenih narodih pri Agenciji za jedrsko varnost na Dunaju.
Medtem, ko vlada sprejema ukrepe v boju proti Covidu - 19, ne smemo mimo podrobnosti, ki bi lahko bistveno vplivale na ustroj in demokratičnost naše družbe v prihodnje. V odloku o začasni delni omejitvi gibanja ljudi, se je znašla dikcija, ki razlikuje med zakonskimi in nezakonskimi otroki ter posvojenci in vsemi ostalimi otroki. O tem zakaj je sporno tovrstno razlikovanje v aktualni temi.
Žvižgač je oseba, ki prijavi ali javno razkrije informacije o nepravilnostih, na katere naleti v okviru svojega dela v določeni organizaciji (podjetju ali javni ustanovi). Gre za razkritje nelegalnih, nepoštenih ali drugače neustreznih aktivnosti, ki lahko škodijo javnemu interesu, okolju, javnemu zdravju, varnosti potrošnikov in javnim financam. S pomočjo žvižgačev so bile v preteklosti razkrite nekatere največje nepravilnosti v delovanju različnih organizacij. Z opozarjanjem na koruptivne prakse opravljajo za družbo dobro delo. Čeprav naj bi žvižgači uživali zaščito, in čeprav je njihova vloga pri odkrivanju nepravilnosti nesporna in jo mnoge države tudi priznavajo, pa temu še zdaleč ni tako, niti v demokratičnih državah. Če omenimo najbolj znane: ustanovitelj Vikealeeksa Assange je trenutno v zaporu v Veliki Britaniji in čaka na morebitno izročitev ZDA, Snowden se je zatekel v Moskvo, Bradly oz. Chelsea Manning je bil(a) obsojen na 35 let zapora, predsednik Obama jo je pomilostil, pa vendare je preživela v zaporu 7 let. In pri nas? Znan je primer dveh delavcev domžalskega komunalnega podjetja Prodnik, nekateri mednje štejejo zdravnika Erika Breclja, v zadnjem času pa je najbolj razvpit primer razkritja spornih praks pri nabavah zaščitne opreme. Ivan Gale zdaj že nekdanji uslužbenec Zavoda za blagovne rezerve je postal zagotovo najbolj znan žvižgač, ki je svoje dejanje že plačal z izgubo službo. Ponavadi so tisti, ki prijavijo nepravilnosti, tarča povračilnih ukrepov, odpovedi, šikaniranj. Z Ivanom Galetom ter Almo Sedlar, predsednico Transparency Internatinal Slovenija, se je pogovarjal Drago Balažič.
Študentske družine od države ne prejemajo nobene dodatne finančne podpore od običajnih družin.Diplomira okoli polovica študentskih staršev, veliko se jih razide, saj odločitev za otroka marsikoga pahne v partnersko, finančno in emocionalno stisko. Eva Lipovšek
Po oceni Instituta Jožefa Stefana je kužnih 60 tisoč prebivalcev - kar predstavlja 3 odstotke prebivalstva. Verjetnost, da srečate in ste s stikom z nekom, ki je kužen je zelo velika.
Strokovnjaki opozarjajo, da se zaradi epidemiološke situacije duševne stiske ljudi povečujejo, anksioznost in depresija sta stalnica marsikoga, ki pred epidemijo ni imel težav v duševnem zdravju. Prispevek Eve Lipovšek
Včeraj so na Televiziji Slovenija v oddaji Vikend paket podelili že 32. Ježkovo nagrado, namenjeno ustvarjalcem s področja radia in televizije, ki jih žirija v imenu RTV Slovenija prepozna kot nadaljevalce Ježkovega duha. Letošnji Ježkov nagrajenec je glasbenik, pesnik, skladatelj in kantavtor Vlado Kreslin.
24. oktober je dan OZN. Z majem je enoletni mandat slovenske mladinske delegatke pri Organizaciji združenih narodov prevzela Lucija Tacer. Z njo smo se pogovarjali o vlogi povezovanja v času, ko smo si vsak sebi tako, kot že dolgo ne, pa tudi o njenih cilji v mandatu, izzivih prihodnosti za mlade in temu, kako dobro sploh poznajo to mednarodno organizacijo. Z Lucijo Tacer se je pogovarjala Mojca Delač.
Neveljaven email naslov