Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Pogovor o smrti še danes obvladuje strah in takšnemu občutku se raje umaknemo. V Slovenskem društvu hospic, ki že 25 let skrbi za fizične, psihosocialne in duhovne potrebe umirajočih bolnikov ter daje oporo svojcem, si prizadevajo, da umirajoči zadnje obdobje življenja preživijo pomirjeni s samim seboj in svojimi bližnjimi. Letos, ob 25-letnici delovanja, opozarjajo na pravico do poslovitve od umrle osebe - možnost dostojne poslovitve v obdobju virusne epidemije. O njihovem poslanstvu se je Petra Medved pogovarjala s predsednico Društva Renato Jakob Roban.
Če želimo do leta 2050 doseči podnebno nevtralnost, se bomo morali lotiti celovitega prestrukturiranja energetskega sistema in opustiti premog, rešiti bo treba tudi dilemo okrog nadaljnje rabe jedrske energije.
Zaradi zaostrovanja epidemiološke situacije v državi, se več kot polovica upravičencev turističnih bonov najverjetneje upravičeno sprašuje, ali bodo bone lahko vnovčili do konca leta. Na gospodarskem ministrstvu namreč za zdaj o podaljšanju roka za njihovo uporabo ne razmišljajo. S tem vprašanjem se bodo ukvarjali po jesenskih počitnicah, ko bo epidemiološka slika bolj jasna. Sicer pa se v zvezi s turističnimi boni pojavljajo tudi zlorabe; od kraj do fiktivnih vnovčevanj.
V času koronakrize je pred letošnjo zimsko sezono odprtih mnogo vprašanj.
Nobelova nagrajenca za ekonomijo sta Američana Paul R. Milgrom in Robert Wilson za prispevek na področju TEORIJE DRAŽB in izuma novih formatov dražb.
Prejšnjo sredo je vlada sprejela nov ukrep v boju proti širjenju virusa SARS-COV-2. Ob vhodu v večstanovanjske hiše in dvigala so morali upravniki zgradb namestiti razpršilnike z razkužili. Več o tem v pogovoru z Borutom Okretičem, direktorjem Zbornice za poslovanje z nepremičninami.
Modra 3D boginja je navdušila spletno občinstvo revije Cake Masters, ki je med 450 tortami z vsega sveta za najlepšo izglasovalo torto Eve Klinc. Čeprav hladnejše zunanje temperature velikokrat poskrbijo za višjo temperaturo v domači pečici, se verjetno ravno izdelave Neytiri ne boste lotili, zanjo je Eva porabila kar 70 ur. Za ljubitelje čokolade tudi okus takšnih kreacij ni kompromis.
Smo v Svetovnem tednu vesolja. Da bo čas med 4. in 10. oktobrom po svetu namenjen ozaveščanju in izobraževanju o vesolju, oziroma o prispevku razvoja znanosti in tehnologije, je Generalna skupščina Združenih narodov določila decembra leta 1999. 4. oktobra leta 1957 je bil v vesolje izstreljen prvi umetni satelit Sputnik I. in prav pomenu satelitov je posvečen tudi letošnji svetovni teden vesolja. Maruška Strah je izvršna direktorica nevladne organizacije »World space week«, s sedežem na Dunaju, katere osrednji cilj in poslanstvo je približevanje znanosti o vesolju ljudem. V tem, zanje seveda prav posebnem tednu, jo je ob obisku rodne domovine pred mikrofon povabila Mojca Delač.
Plebiscit je odločil tudi o tem, da so koroški Slovenci leta 1938 postali državljani nemškega nacističnega rajha, ki je načrtoval tudi dokončno rešitev slovanskega vprašanja, kar je sicer manj znano kot zgodba o dokončni rešitvi judovskega vprašanja. Projekt, znan kot Generalplan Ost, je predvideval izgon več kot 30 milijonov Slovanov daleč na Vzhod, a ga zaradi potreb po aktivnem prebivalstvu zaradi druge svetovne vojne niso uresničili. Ena zadnjih preselitev – sicer v Nemčijo – pa je doletela več sto Slovencev, obdobje nacizma pa je tudi sicer zaznamovalo življenje koroških prebivalcev slovenskega rodu. Prispevek Polone Balantič.
Letošnjo Nobelovo nagrado za mir prejme Svetovni program za hrano in sicer zlasti za prizadevanja za boj proti lakoti. Podatki kažejo, da se lakota v svetu še povečuje, čeprav pzoizvodnja hrane po drugi strani presega povpraševanje in v razvitem svetu veliko hrane zavržemo. Najhuje je na območjih konfliktov, dodatno je k poslabšanju razmer prispevala pandemija bolezni kovid-19. Zato ima izbor letošnjega nagrajenca zelo pomembno sporočilo, je Špeli Novak povedala doktorica Maja Bučar s Fakultete za družbene vede.
Kako pojasnjevati zgodovinske dogodke manj izključujoče? Odgovor na to vprašanje ponuja zbornik z naslovom 'Spominske kulture na obmejnem območju'. Nastal je ob 100. obletnici koroškega plebiscita, izdala pa ga je celovška Mohorjeva. Dvojezično nemško slovensko delo je namenjeno predvsem učiteljem in profesorjem zgodovine na obeh straneh meje, vendar pa ne le njim. Več o zgodovini, njeni interpretaciji ter čezmejni spominski kulturi pripoveduje dr. Daniel Wutti, eden od avtorjev zbornika.
Švedska akademija je razglasila letošnjo prejemnico Nobelove nagrade za književnost in s tem končala ugibanja, kdo bo nasledil lanskoletnega kontroverznega prejemnika nagrade Petra Handkeja. Prispevek Maje Žvokelj.
Marija in Andrej Štremfelj sta 7. oktobra 1990 kot prvi zakonski par stala na Mont Everestu. V Kranj ju je ob obletnici poklicala Lucija Fatur.
Tema letošnjega Tedna otroka je Odgovor je pogovor. Gre za slogan Tom telefona, še enega programa Zaveze prijateljev mladine Slovenije, ki letos praznuje 30 let delovanja. Prostovoljci na tem splošnem telefonu za otroke in mladostnike opravijo na leto okoli 5000 svetovalnih pogovorov, vseh kontaktov pa je več kot 30 tisoč. Pa so se telefon za otroke in mladostnike v stiski in teme, o katerih sprašujejo otroci, v teh 30 letih kaj spremenili?
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Tik pred poldnevom so v Stockholmu razglasili prejemnike letošnje Nobelove nagrado za kemijo, ki jo letos prejmeta Francozinja Emmanuelle Charpentier in Američanka Jennifer Doudna za razvoj metode genskega editiranja crispr-cas9. Strokovna javnost je razglasitev pospremila z odobravanjem, češ, da je bila najprestižnejša nagrada v znanosti za to odmevno odkritje le še vprašanje časa. Čeprav je metoda, pod katero se podpisujeta obe znanstvenici, stara šele nekaj let, kaže pomemben potencial za zdravljenje dednih bolezni.
7. oktober je svetovni dan dostojnega dela. Z izrazom dostojno delo se definira priložnost za delo s poštenim plačilom, varnost delovnega mesta in socialno varnost, boljše možnosti za osebni razvoj in socialno vključenost, svobodo posameznikov pri izražanju njihovih skrbi in težav pri delu, svobodo združevanja in sodelovanje pri odločitvah, ki vplivajo na njihova življenja, ter enake možnosti in enako obravnavanje za vse moške in ženske. Z dostojnim delom sta v veliki meri povezani tudi kakovost dela oziroma kakovost zaposlitve.. Po besedah Gorana Lukiča iz Delavske svetovalnice pa smo v zadnjih mesecih, predvsem v času pandemije, priča konkretnim novim izzivom. Hana Radilovič iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo pa je povzela trenutno stanje na področju prekarstva.
Razmere za delo novinarjev se opazno slabšajo, pri čemer ne mislimo samo na njihov gmotni položaj, ki se naglo spreminja zaradi novih tehnologij in posledično upadanja naklad tiskanih medijev, gledanosti in poslušanosti radijskih in televizijskih postaj. Priča smo vse bolj grobim napadom in pritiskom na novinarstvo, hkrati s tem pa si državni organi in drugi centri odločanja prizadevajo onemogočiti dostop javnosti do pomembnih informacij. Slednje se zdaj očitno dogaja tudi v pravosodnem sistemu. Okrožno sodišče v Ljubljani je pred kratkim novinarki POP TV zavrnilo celo vpogled v pravnomočno sodbo, češ da njena zahteva ni bila vložena na ustrezni pravni podlagi. Sklicevala se je namreč na Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, uporabiti pa bi morala, tako sodišče, procesno zakonodajo oz. t.i. specialne zakone. Pri tem se je sodišče sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča. To pomeni, da bi morali novinarji za dostop do spisov ali informacij v pravosodju izkazati pravni interes. Več v pogovoru z nekdanjo novinarko in informacijsko pooblaščenko, zdaj odvetnico Natašo Pirc Musar ter generalno sekretarko Društva novinarjev Slovenije Špelo Stare.
Tokratni izbor Nobelovih nagrajencev za fiziko je morda presenetljiv v toliko, da ponovno - tako kot lani - slavi področje astrofizike. Če so lani nagradili prispevek k razumevanju zgradbe vesolja in odkritje planetov, ki krožijo okoli oddaljenih zvezd, so letos nagradili spoznanja, povezana z najbolj eksotičnimi pojavi v znanem vesolju, črnimi luknjami. Polovico nagrade bo prejel Anglež Robert Penrose, ki je dokazal, da v notranjosti črnih lukenj vlada singularnost, drugo polovico pa Nemec Reinhart Genzel in Američanka Andrea Ghez, ki sta v 90ih letih v središču naše galaksije odkrila supermasivno črno luknjo. Foto: Pixabay/Geralt
Ob današnjem svetovnem dnevu cerebralne paralize, ki poteka pod geslom »Pusti svoj pečat«, je Petra Medved pred mikrofon povabila direktorja Zveze Sonček – Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije Iztoka Suhadolnika. »V slovenskem prostoru še vedno obstajajo predsodki in ovire, ki ljudem, samo zato, ker so na vozičku, onemogočajo doseganje njihovih potencialov in s tem puščanja pečatov v družbi tako na športnem, kulturnem in drugih področjih življenja,« so zapisali v Poslanici.
Neveljaven email naslov