Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Slovenija se je lani prvič vpisala v ta prestižni francoski vodnik po restavracije, letos nadaljujemo proslavljanje. Ana Roš iz Hiše Franko je ohranila dve Michelinovi zvezdici, po eno pa ima 6 restavracij. Najprej omenimo novega dobitnika: Gostišče Grič s chefom Lukom Koširjem. Michelinovo zvezdico pa je ohranilo tudi 5 lanskih dobitnikov: Hiša Denk z Gregorjem Vračkom, Gostilna pri ojzetu s Tomažem Kavčičem, Dam z Urošem Fakučom, Atelje z Jorgom Zupanom in Vila Podvin z Urošem Štefelinom.
Društvo gluhih in naglušnih Ljubljana bo v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije to soboto v SiTi Teatru priredilo slavnostno akademijo ob letošnjem mednarodnem tednu in dnevu gluhih z geslom »Praznovanje uspešnih skupnosti gluhih« in 90. obletnici ustanovitve društva gluhonemih Dravske banovine – prvega društva gluhih pri nas. Letos izpostavljajo dve temi, in sicer skrb za starejše gluhe in izobraževanje gluhih. S predsednikom Društva Gorazdom Orešnikom, njegov govor je tolmačila tolmačka za slovenski znakovni jezik Mojca Korenjak, se je pogovarjala Petra Medved.
23. septembra že drugo leto zapored praznujemo dan slovenskega športa. Z zgodovinarjem dr. Tomažem Pavlinom s Fakultete za šport smo se vprašali, kdaj je šport sploh postal šport oz. kdaj je šport postal več kot vsakdanja telesna dejavnost. Gibanje je bilo namreč nujno že od nekdaj. "Igra ali veščina se pretvori v neko sofisticirano športno dejavnost z razvojem visokih civilizacij ob rekah, kot sta npr. kitajska, egipčanska ... Tu dobi šport specifično obliko, kot jo poznamo tudi danes, neko kompleksno organiziranost in izvajanje tega. Impozanten primer je grška antika: grška gimnastika je podlaga oblikovanju moderne telesne dejavnosti od 17., 18. stoletja naprej."
Medtem ko učinkovitega zdravila proti covidu 19 še ni, pričakujejo ga proti koncu leta, pa se v družbi še vedno razvija polemika glede zdravila ivermektin, ki se sicer uporablja proti okužbam s paraziti. Slovenski infektologi predvsem opozarjajo na njegovo toksičnost in problematično uporabo za samozdravljenje, saj ga ljudje brez strokovnega nadzora naročajo iz tujine, ker pa pri nas ni mogoče kupiti. Prav pred takšnim stanjem svari dr. Matjaž Zwitter, sicer onkolog in strokovnjak za medicinsko etiko, ki hkrati predlaga zagon študije, ki bi dokazala ali pa dokončno ovrgla morebitno učinkovitost tega zdravila. Helena Lovinčič se je o tem pogovarjala z infektologom dr. Janezom Tomažičem in z dr. Matjažem Zwittrom. Za mnenje pa je vprašala tudi dr. Bojano Beović.
Čeprav naj bi po nekaterih napovedih slovenski turizem okreval do leta 2024, se je marsikatera destinacija lahko pohvalila z enako ali celo boljšo poletno sezono kot v predpandemičnem času. A dejstvo je, da so bile potrebne številne prilagoditve zaradi razmer, povezanih s koronavirusom, marsikateri dogodki so morali ostati na papirju oziroma na ravni zamisli. Slovenija je sicer letošnja nosilka naziva Evropska gastronomska regija, konec leta se izteče dveletno promocijsko obdobje na temo gastronomije, Slovenska turistična organizacija pa je že določila nosilno tematiko za obdobje 2022–2023 – aktivni oddih! In tudi gastronomija in aktivni oddih sta na seznamih dejavnosti, ki jih zaznamo med ponudniki zahodne Slovenije, kot je ugotavljala Tina Lamovšek. Foto: Tina Lamovšek
Ob današnjem svetovnem dnevu kronične mieloične levkemije je Slovensko združenje bonikov z limfomom in levkemijo predstavilo novo spletno platformo POSVETUJ.SE, posvetovalnico za bolnike s krvnimi raki.
Z jesenjo in s stabilizacijo protiepidemijskih ukrepov je znova zaživela sejemska dejavnost. To velja tudi za Italijo – in za mestece Bra na jugu dežele Piemont, kjer so v minulih dneh že trinajstič zapovrstjo priredili bienalni sejem sirov in sirarstva Cheese. Gre za eno največjih tovrstnih prireditev v Evropi, ki je v preteklosti znala izbojevati pomembne politične bitke v Bruslju. V Bra-ju je bil Janko Petrovec.
Na avstrijskem Koroškem se je novo šolsko leto začelo ta teden. Kako je s testiranjem učencev in cepljenjem učiteljev? Drugače kot v Sloveniji. Najpomembneje pa je, da pouk poteka v šolah, pravijo tako starši kot učitelji, zato večjih težav z obveznim testiranjem nimajo. Želeli so si, da bi se šolsko leto začelo drugače. Toda je, kar je, pravi vodja oddelka za manjšinsko šolstvo na avstrijskem Koroškem Sabina Sandrieser.
Festival Odprte hiše Slovenije tudi letos v septembru odpira vrata arhitekture, ki gradi skupnost! na največjem arhitekturnem festivalu kakovostnih ureditev, nepremičnin in arhitekture, bodo tako javnosti na ogled izbrani zasebni in javni objekti ter prostorske ureditve. Eva Eržen vodja programa festivala je v pogovoru z Markom Rozmanom poudarila, da je letošnja strokovna žirija festivala obravnavala 55 novih prijavljenih objektov. Med njimi je bil velik delež poslovnih in javnih stavb. Na število prijavljenih objektov je v veliki meri vplivala spremenjena situacija v družbi, kot najbolj izstopajoča posledica epidemije.
Na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju smo se pogovarjali tudi s podjetnico, ki je direktorica podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo ograj. Je ekonomistka v tehničnem podjetju, zato se je morala tehnični branži priučiti. Jo je pa tehnika od nekdaj zanimala, tko kot gradbeništvo in strojegradnja.
Na ulici obrti na celjskem obrtnem sejmu predstavljajo deficitarne obrtne poklice, kot so pek, zidar, slaščičar, električar. Za poklic peka, ki je eden izmed najstarejših poklicev in je danes deficitaren in v šolskem centru Šentjur se že dve leti ni vpisal noben dijak, je povedala Elizabeta Paska Selič, učiteljica praktičnega pouka v Šolskem centru Šentjur. Marko Rozman se je pogovarjal tudi s Krešimirjem Antoličem, ki skrbi za izobraževanje električarjev. Ti so zelo iskani kot tudi vsi drugi tehnični poklici, kot so zidar, keramičar in podobni. Danes Šolski center Celje poka po šivih zaradi zanimanja za poklice električarjev, gradbenikov in keramičarjev.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sloveniji je raziskanih 14 tisoč jam in Kaninsko pogorje velja za Himalajo svetovnega jamarstva in prav tu so najgloblja brezna. Vsak jamar si želi odkriti novo jamo, nov svet, kamor še ni stopila človeška noga. 1000 metrov globine pa je tista magična globina, ki je skorajda nedosegljiva. Oboje je uspelo ljubljanskim jamarjem. Ta konec tedna so namreč člani Društva za raziskovanje jam Ljubljana ponovno presegli magično globino minus tisoč metrov. To je že deseta "1000-metrca" v Sloveniji in se tako kosa z najglobljimi na svetu. Velik dosežek tudi v svetovnem merilu sta nam predstavila predsednik društva Matia Di Batista in najmlajši član odprave Peter Mašič – Pero.
Skoraj tako stara, kot prostitucija, za katero večkrat rečemo, da je najstarejša obrt na svetu, je tudi korupcija. V tokratni Inforetrospektivi o nekaterih korupcijskih škandalih, ki so pretresali svet v zadnjega četrt stoletja. Od Nemčije do Češke, od Paname do Tunizije. Ni ga kotička na tem svetu, kjer se odločevalcev ne bi dalo podkupiti. Le ponujena vsota mora biti dovolj visoka. Ni pa tudi vse v denarju.
Zadnje dni so številne oči uprte v Dansko, kjer so že opustili vse zaščitne ukrepe proti širjenju covida-19. Še večji uspeh v boju z novim koronavirusom – pravzaprav že lahko govorimo o zgodbi o uspehu – pa beležijo na Portugalskem. Tam so pri starejših od 50 let dosegli kar 99-odstotno precepljenost proti covidu. Le kako jim je to uspelo, je preveril Iztok Konc. *99-odstotna precepljenost velja za skupino prebivalk in prebivalcev starejših od 50 let. Foto: OurWorldInData
Po letu dni premora zaradi epidemije se med vse vedoželjne na ljubljanske mostove, ulice in trge vrača festival znanja in eksperimentov Znanstival. Danes in jutri obiskovalcem ponuja množico zanimivih znanstvenih predavanj, eksperimentnih delavnic in dogodivščin, tako da lahko sprehod po centru našega glavnega mesta na privlačen način združite s spoznavanjem novega. Kaj vse se je na Znanstivalu 2021 dogajalo v petkovih dopoldanskih urah, boste slišali v reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Danes bodo v Ljubljani postavili sedem novih spotikavcev, tlakovcev spomina, s katerimi se poklonijo žrtvam holokavsta. Štiri izmed spotikavcev bodo postavili na Korytkovi 22 štirim članom družine Silberstein Savić, ki je v Ljubljano prišla iz Hrvaške. Artur Silberstein in Pavla Silberstein sta imela sinova Stevana in Djura Savića, Cirila Štuber pa se je pogovarjala s hčerko Stevana Savića, ki prihaja iz Brežic.
Kovidne novice iz Hrvaške govorijo o hitri rasti krivulje okuženih, v minulih 24-tih urah so zabeležili največ okuženih v enem dnevu od konca maja, podobno je tudi v Avstriji, turizem je glede na dobro zasedenost kampov na Hrvaškem še kar živahen, ta teden se je tam začela tudi šola. Kakšni so ukrepi (maske, testiranje, karantena) pri naših južnih sosedih in kako načrtuje Hrvaška ukrepati v primeru poslabšanja razmer, je v pogovoru s Cirilo Štuber povzela zagrebška dopisnica Tanja Borčič Bernard.
Danes je svetovni dan fizioterapije. Fizioterapija ima velik pomen na življenje posameznikov s posebnimi potrebami z vidika čim hitrejše rehabilitacije oz. habilitacije, ki je bistvenega pomena za vzpostavitev oziroma ohranjanje psiho-fizičnega stanja. Preprečuje respiratorne zaplete, ohranja ali izboljša mišično moč, ohranja gibljivost sklepov, izvaja se lahko tudi protibolečinska terapija ter s tem posledično posameznikom omogoča toliko samostojnosti kolikor jo le-ti premorejo. V pogovoru s Petro Medved je diplomirana fizioterapevtka iz Zveze Sonček – Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije, Melinda Ramadani pojasnila, da gre za dejavnost, ki onemogoča poslabšanje zdravstvenega stanja ali pa tega v primeru progresivnih bolezni upočasni ter deluje na splošno boljše počutje posameznika.
V tej zadnji tretjini leta 2021 je tudi abcEU malce drugačen. V teh dneh, predvsem sicer v minulem tednu, je bilo kar nekaj govora o obiskih in srečanjih v Sloveniji – kar je bil nemara za zdaj še najbolj očiten, viden vtis o tem, da je trenutno Slovenija nekakšno birokratsko-sestankovalno središče Evropske unije.
Neveljaven email naslov