Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj več kot 10 % Slovencev in Slovenk mora za dostop do zdrave pitne vode v svojem gospodinjstvu poskrbeti samih. S kakšnimi težavami se soočajo in kako zdrava je voda, ki jo pijejo, je preverila Andreja Gradišar.
7 tisoč ljudi nima vode v svojih domovih
Po podatkih Ministrstva za okolje se z vodo iz javnih vodovodov v Sloveniji oskrbuje nekaj manj kot 89 % prebivalcev. Na prvi pogled je število ljudi, ki morajo sami poskrbeti za dostop do pitne vode majhen – a ko odstotke pretvorimo, to nanese okoli 200 tisoč Slovenk in Slovencev. Prebivalcev Slovenije, ki v svojem domu sploh nimajo dostopa do vode je 7 tisoč. Pitno vodo lahko po zakonu zagotavlja le oblast, v Sloveniji je to v pristojnosti občin. Kje morajo zagotoviti javni vodovod, določa Uredba o oskrbi s pitno vodo, ki navaja območja, kjer živi 50 ali več prebivalcev s stalnim prebivališčem ter je hkrati gostota poseljenosti večja od 5 prebivalcev na hektar. Pitno vodo pa morajo zagotavljati tudi na drugih območjih, razen če imajo ljudje, ki živijo tam, lastno oskrbo.
Podatki iz letnega poročila o kakovosti pitne vode v letu 2015 kažejo, da je oskrba s pitno vodo iz javnega vodovoda največja v Primorski statistični regiji, kjer je 100 %, najmanjša v Zasavski, kjer je 71 %. Ministrstvo za okolje je izračunalo, da stane gradnja kilometra vodovodnega omrežja od 100 do 400 tisoč evrov. Kot razlaga vodja oddelka za prostor, okolje in gospodarske javne službe na občini Hrastnik Tomaž Sihur, lahko zaradi pomanjkanja denarja lokalne oblasti vodovodni sistem večinoma dograjujejo le z evropskimi sredstvi.
Prebivalci, ki nimajo dostopa do javnega vodovodnega omrežja, morajo vodovod za oskrbo svojih gospodinjstev seveda zgraditi na lastne stroške. Prijava domačega vodnjaka ali vrtine je obvezna od leta 2004. Za izdajo vodnega dovoljenja lastniki plačajo nekaj manj kot 23 € upravne takse, vsako leto pa morajo glede na količino porabljene vode plačati še vodno povračilo. Če tega ne storijo, jim grozi plačilo globe.
Pravilnik o pitni vodi določa, da je potrebno letni monitoring kakovosti pitne vode izvajati na vodovodih, iz katerih dnevno povprečno priteče vsaj 10 m3 pitne vode, in na tistih, iz katerih se oskrbuje več kot 50 oseb ali pa so namenjeni javnim objektom, objektom za proizvodnjo in promet živil ter objektom za pakiranje pitne vode. Kot razlaga dr. Nataša Sovič iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, kjer opravljajo letni monitoring, se nepravilnosti večkrat pojavljajo pri vodovodih, iz katerih se napaja manj oseb.
Irena Veninšek-Perpar, dr. med. z Nacionalnega inštituta za javno zdravje se s temi ugotovitvami strinja in našteva zdravstvena tveganja, ki so jim izpostavljeni ljudje, ki sami skrbijo za pitno vodo v svojih gospodinjstvih:
Lahko gre za popolnoma ustrezne vodooskrbne sisteme in je voda zdravstveno ustrezna, lahko pa vsebuje razne mikrobiološke in/ali kemijske dejavnike tveganja, ki ogrožajo zdravje uporabnikov. Na teh vodovodih obstaja tveganje, da je voda fekalno osenažena. Prebivalci, ki pijejo tako vodo, so izpostavljeni povečanemu tveganju za širjenje črevesnih nalezljivih bolezni. Prisotna so lahko razna kemijska onesnaževala kot kovine, pesticidi, nitrati.
Mali zasebni vodovodi tudi pogosteje nimajo ustreznega upravljanja, ne ustrezne priprave pitne vode, na slabšo kakovost pitne vode vplivajo dotrajani cevovodi in povečana količina padavin. Ljudje, ki pijejo vodo iz takšnih vodovodov, lahko to seveda nesejo na analizo v pooblaščene laboratorije, a morajo zanjo plačati.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Nekaj več kot 10 % Slovencev in Slovenk mora za dostop do zdrave pitne vode v svojem gospodinjstvu poskrbeti samih. S kakšnimi težavami se soočajo in kako zdrava je voda, ki jo pijejo, je preverila Andreja Gradišar.
7 tisoč ljudi nima vode v svojih domovih
Po podatkih Ministrstva za okolje se z vodo iz javnih vodovodov v Sloveniji oskrbuje nekaj manj kot 89 % prebivalcev. Na prvi pogled je število ljudi, ki morajo sami poskrbeti za dostop do pitne vode majhen – a ko odstotke pretvorimo, to nanese okoli 200 tisoč Slovenk in Slovencev. Prebivalcev Slovenije, ki v svojem domu sploh nimajo dostopa do vode je 7 tisoč. Pitno vodo lahko po zakonu zagotavlja le oblast, v Sloveniji je to v pristojnosti občin. Kje morajo zagotoviti javni vodovod, določa Uredba o oskrbi s pitno vodo, ki navaja območja, kjer živi 50 ali več prebivalcev s stalnim prebivališčem ter je hkrati gostota poseljenosti večja od 5 prebivalcev na hektar. Pitno vodo pa morajo zagotavljati tudi na drugih območjih, razen če imajo ljudje, ki živijo tam, lastno oskrbo.
Podatki iz letnega poročila o kakovosti pitne vode v letu 2015 kažejo, da je oskrba s pitno vodo iz javnega vodovoda največja v Primorski statistični regiji, kjer je 100 %, najmanjša v Zasavski, kjer je 71 %. Ministrstvo za okolje je izračunalo, da stane gradnja kilometra vodovodnega omrežja od 100 do 400 tisoč evrov. Kot razlaga vodja oddelka za prostor, okolje in gospodarske javne službe na občini Hrastnik Tomaž Sihur, lahko zaradi pomanjkanja denarja lokalne oblasti vodovodni sistem večinoma dograjujejo le z evropskimi sredstvi.
Prebivalci, ki nimajo dostopa do javnega vodovodnega omrežja, morajo vodovod za oskrbo svojih gospodinjstev seveda zgraditi na lastne stroške. Prijava domačega vodnjaka ali vrtine je obvezna od leta 2004. Za izdajo vodnega dovoljenja lastniki plačajo nekaj manj kot 23 € upravne takse, vsako leto pa morajo glede na količino porabljene vode plačati še vodno povračilo. Če tega ne storijo, jim grozi plačilo globe.
Pravilnik o pitni vodi določa, da je potrebno letni monitoring kakovosti pitne vode izvajati na vodovodih, iz katerih dnevno povprečno priteče vsaj 10 m3 pitne vode, in na tistih, iz katerih se oskrbuje več kot 50 oseb ali pa so namenjeni javnim objektom, objektom za proizvodnjo in promet živil ter objektom za pakiranje pitne vode. Kot razlaga dr. Nataša Sovič iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, kjer opravljajo letni monitoring, se nepravilnosti večkrat pojavljajo pri vodovodih, iz katerih se napaja manj oseb.
Irena Veninšek-Perpar, dr. med. z Nacionalnega inštituta za javno zdravje se s temi ugotovitvami strinja in našteva zdravstvena tveganja, ki so jim izpostavljeni ljudje, ki sami skrbijo za pitno vodo v svojih gospodinjstvih:
Lahko gre za popolnoma ustrezne vodooskrbne sisteme in je voda zdravstveno ustrezna, lahko pa vsebuje razne mikrobiološke in/ali kemijske dejavnike tveganja, ki ogrožajo zdravje uporabnikov. Na teh vodovodih obstaja tveganje, da je voda fekalno osenažena. Prebivalci, ki pijejo tako vodo, so izpostavljeni povečanemu tveganju za širjenje črevesnih nalezljivih bolezni. Prisotna so lahko razna kemijska onesnaževala kot kovine, pesticidi, nitrati.
Mali zasebni vodovodi tudi pogosteje nimajo ustreznega upravljanja, ne ustrezne priprave pitne vode, na slabšo kakovost pitne vode vplivajo dotrajani cevovodi in povečana količina padavin. Ljudje, ki pijejo vodo iz takšnih vodovodov, lahko to seveda nesejo na analizo v pooblaščene laboratorije, a morajo zanjo plačati.
Vsi ljudje bomo v nekem trenutku umrli, do takrat pa je prav, da živimo čim bolj polno življenje, tudi ko smo resno bolni in se naše življenje izteka. Kako lahko izkažemo spoštovanje ter ohranimo dostojanstvo resno bolnim in umirajočim? Kako dojemamo smrt danes in zakaj jo odrivamo iz našega življenja? Zakaj je pomembno, da človek ne umre sam? Zakaj je v tej luči izjemno pomembna krepitev paliativne oskrbe? O tem v tokratni posebni praznični oddaji v terminu ob 17.00 na Prvem. Gostje: dr. Maja Ebert Moltara, vodja paliativnega tima na Onkološkem inštitutu in državna koordinatorica paliativne oskrbe; dr. Gabriel Kavčič, župnik v Župniji Vipava in moralni teolog; Olga Petrak, zastopnica pacientovih pravic.
Plečnikove Žale, ki se nahajajo nekoliko stran od centra Ljubljane, predstavljajo največje pokopališče v Sloveniji. Odprle so se leta 1906, danes pa obsegajo 38 hektarjev površin s 40 tisoč grobovi in več kot 150 tisoč pokopanimi. Poleg vloge pokopališča pa imajo še veliko umetniško in arhitekturno vrednost. Večino Žal je zasnoval Jože Plečnik, pri ureditvi pokopališča in nagrobnikov pa so sodelovali tudi drugi pomembni arhitekti, kot so Ivan Vurnik, Edvard Ravnikar, Vlasto Kopač in drugi. Po ljubljanskih Žalah se je sprehodila Lucija Vidergar. Bere Marko Rozman.
Osrednje vprašanje posebne praznične oddaje ob dnevu reformacije je, kako revolucionarni duh protestantizma 16. stoletja nagovarja sociokulturni in duhovni okvir slovenstva v današnjem času. Gostje: mag. Leon Novak, škof evangeličanske cerkve v Sloveniji; akademik dr. Marko Jesenšek, slavist, strokovnjak za zgodovino slovenskega jezika; dr. Borut Holcman, prof. pravne zgodovine na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru; dr. Klaudija Sedar, jezikoslovka, direktorica murskosoboškega Zavoda Primož Trubar.
Lahko bi rekli, da je bil to skupen imenovalec posveta in konference, ki sta potekala ta mesec v Ljubljani. Na posvetu v Državnem svetu z naslovom Mobilnost in spletna dostopnost za invalide in starejše – povezovanje znanj in izkušenj za vključujočo družbo - so strokovnjaki predstavili različne vidike mobilnosti invalidov in starejših ter rešitve, ki jih želijo povezati v enotno državno platformo z imenom Zgodba petih prostorov. Ta bo omogočila boljšo kakovost življenja oseb z različnimi invalidnostmi. Na konferenci Vključujoča in dostopna družba – Nove investicije in skupni razvoj pa so predstavili dosedanje delo na področju dostopnosti in se zavzeli, kako v lokalnem okolju spodbuditi sodelovanje pri načrtovanju novih investicij.
V Volkswagnu, največjem evropskem avtomobilskem proizvajalcu, ki napoveduje zapiranje tovarn, rezanje plač in odpuščanja, je danes potekal drugi krog pogajanj s sindikati, ki grozijo s stavkami. Zakaj je podjetje v težavah, kaj pravijo poslovni rezultati, ali smo priča začetku konca velikega nemškega izvoznega čudeža in blagostanja? Z dopisnico RTV iz Nemčije Majo Derčar.
Tekstilna industrija je takoj za naftno druga največja onesnaževalka na svetu. Slovenska gospodinjstva so lansko leto zbrala več kot 1800 ton odpadnih oblačil, kažejo podatki Statističnega urada. Da je hitra moda, torej prodaja cenenih oblačil za le nekaj evrov in sledenje hitro spreminjajočim se modnim trendom, velik problem sodobnega časa, priča tudi raziskava društva Ekologi brez meja iz leta 2019.
Medvrstniško nasilje je še kako aktualna in prisotna tema, ki vpliva tudi na medosebne odnose znotraj družine ter med družinami. O tem govori tudi dramski tekst Bog masakra. Ta bo zaživel v radijski igri, premierno nocoj ob 21.uri. Pogovarjali smo se z režiserko radijske igre Špelo Kravoger.
Gospodarska kriza v Nemčiji se zaostruje. Danes bodo stavkali zaposleni v kovinski in elektro industriji. Napovedan je nočni protest pred tovarno nemškega avtomobilskega proizvajalca Volkswagen. Slovensko gospodarstvo je še vedno zelo povezano z Nemčijo in pričakovati je, da bodo nemško krizo najbolj občutila avtomobilska industrija. Delodajalci pričakujejo subvencioniranje čakanja na delo ter krajšega delovnega časa ter moratorij na kredit ali prestrukturiranje kredita. O vplivu dogajanja v Nemčiji na domačo avtomobilsko industrijo ter o kratkoročnih in dolgoročnih državnih ukrepih – vse to v pogovoru Urške Valjavec z izrednim profesorjem Fakultete za družbene vede Anžetom Burgerjem.
Zaradi zaostrovanja odnosov med Zahodom in Kitajsko in želje po zmanjšanju odvisnosti od tega orjaškega trga vse bolj zaželena gospodarska in tudi geopolitična partnerica Zahoda postaja Indija. To hitro rastoče, raznoliko in ambiciozno gospodarstvo ponuja priložnosti tudi za slovenska podjetja. Lani je menjava med državama dosegla 1,7 milijarde evrov, od tega slovenski izvoz v Indijo pičlih 111 milijonov. O priložnost, izzivih in izkušnjah so gospodarstveniki, ekonomisti, politiki in diplomati nedavno razpravljali tudi na poslovni konferenci na Gospodarski zbornici. Nekaj ugotovitev povzema Erika Štular.
Minula leta v družbeni in politični realnosti bi lahko označili za prelomna, saj se liberalna in demokratična Evropa obrača v desno. Zaskrbljujoča pa je krepitev njene skrajne različice. Od kod je prišel ta zasuk, kje ležijo družbeni vzroki za širitev skrajno desne miselnosti, kaj ta sploh sploh zagovarja in zakaj so njene ideje lahko problematične? Več v prispevku Klare Draškovič, ki se je pogovarjala s kanadskim novinarjem Michaelom Colbornom, ki raziskuje skrajno desna gibanja v Evropi.
Na Gospodarski zbornici Slovenije je potekala predstavitev nekateri poslovnih dosežkov slovenskih podjetij na trgu Savdske Arabije. Njeno gospodarstvo je največje na Bližnjem vzhodu in 17. na svetu. Slovenija je imela s Savdsko Arabijo v letu 2023 za 1.132 mio EUR blagovne menjave. Največ naša država v kraljevino izvozi farmacevtskih izdelkov, pri uvozu pa so v ospredju mineralna goriva. Blagovna menjava je torej precej neuravnotežena, glavnina menjave je uvoz v Slovenijo. Ministrstvo za gospodarstvo je že lani poudarilo, da pripravlja ukrepe za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Za savdske investitorje je gotovo zgovoren podatek, da ima Slovenija eno najnižjih davčnih stopenj na dobiček podjetij v EU ter ponuja davčne olajšave in spodbude za vlagatelje. Glavni namen tokratnega dogodka je torej bil spodbuditi slovenska podjetja k premisleku o širitvi poslov v Savdsko Arabijo ter deliti poslovne zgodbe tistih podjetij, ki so na tem trgu že uspela.
V Ljubljani danes poteka Karierni sejem z geslom "Polje, kdo bo tebe ljubil" in izraža skrb za prihodnost dela v hitro spreminjajočem se svetu. V Sloveniji namreč beležimo vedno večje pomanjkanje delovne sile, trenutno je največje povpraševanje po delavcih v gradbeništvu, predelovalnih dejavnostih, zdravstvu in socialnem varstvu. Karierni sejem je v prestolnico privabil 113 razstavljalcev. Sejem je obiskala Lana Furlan.
Mladinska zveza Brez izgovora je dostopnost alkoholnih in tobačnih izdelkov preverjala z metodo skrivnega nakupovanja, pri kateri mladoletna oseba skuša kupiti alkoholno pijačo oziroma tobačni izdelek. Raziskava je pokazala, da bi več kot 60 % sodelujočih mladih brez težav izvedlo nakup alkoholne pijače, nekoliko spodbudnejši so rezultati pri tobačnih izdelkih. Podobno ugotavljajo tudi pri Zvezi potrošnikov Slovenije, kjer kot posebej problematične izpostavljajo nakupe prek spleta.
Napnite ušesa! Pričenja se 17. festival Godibodi, namenjen promociji nove kakovostne slovenske glasbe. Letos se prvič odvija v Cankarjevem domu, kjer se predstavljajo štiri zasedbe: Hostnik pa Krečič, Kiki, Belin in Nakána. Festival je pred 16 leti nastal kot platforma za predstavljanje novih glasbenih izdaj založbe Celinka, ki jih je do danes že preko 200 – in tudi vsi letošnji nastopajoči na oder Kluba Cankarjevega doma prinašajo vsak svojo svežo glasbeno izdajo. O festivalu Godibodi nam na Prvem spregovori njegov umetniški vodja Janez Dovč.
Po veliki vodni ujmi avgusta lani je država skoraj tisoč podjetjem in 7500 lastnikom poškodovanih stanovanj izplačala predplačila sredstev za pomoč pri nujnih obnovitvenih delih. Zdaj morajo pristojnim ministrstvom posredovati dokazila o obnovi, da jim bodo dokončno odmerili višino sredstev, ki jim pripadajo. V obeh primerih so postopki dolgotrajni predvsem zaradi razčiščevanja o tem, kaj so upravičeni stroški in katera dokazila je treba priložiti.
Ženske na kmetijah imajo posebno poslanstvo, delujejo tako v dobro družbe, podeželja, celo ohranjajo dediščino, so prostovoljke in še marsikaj. Vsako leto že 21 let razglasijo kmetico leta. Letos je ta naziv prejela Marjana Kogelnik s kmetije Klančnik pri Dravogradu. Kmetija je tako velika, da obiskovalce po njej popeljejo kar z vlakcem. Kmetica leta pa je kot vse dozdajšnje kmetice izjemna ženska. Obiskala jo je Metka Pirc, ki je skušala tudi razvozlati, kaj je na Koroškem takega, da od tam prihaja že kar pet kmetic leta.
Inštitut za slavistiko na celovški Univerzi Alpe Adria bo prihodnje leto praznoval 50-letnico delovanja. S svojimi študijskimi programi slovenščine, tako na pedagoški kot nepedagoški smeri, pa skrbi tudi za izobrazbo usposobljenih profesoric in profesorjev slovenskega jezika. Teh na avstrijskem Koroškem primanjkuje. Kako poteka študij na slovenistiki, kdo se nanj vpiše in zakaj, pojasnjujejo namestnica vodje Inštituta prof. dr. Tatjana Vučajnk ter študentke Klavdija Kajtna, Lara Žnidar in Tina Matovič. Bodo po končanem študiju ostale v Avstriji in pomagale koroškim Slovencem?
Magdalena Kulnik je bila septembra letos za dve leti imenovana na mesto ravnateljice Slovenske gimnazije v Celovcu, ki je za ohranjanje slovenščine in slovenskega izročila izjemno pomembna. V Celovcu deluje že od leta 1957. Mlajša »sestra«, Dvojezična trgovska akademija, pa pod svoje okrilje mlade sprejema od leta 1990, zadnjih 11 let pa je njen ravnatelj Hans Pogelschek. Obe šoli delujeta pod skupno streho, ravnateljica in ravnatelj pa sta nam zaupala, da tudi sicer odlično sodelujeta. Srečala sta se tudi pred radijskim mikrofonom v osončenem začasnem studiu na Janežičevem trgu v Celovcu. O vlogi obeh izobraževalnih ustanov, o vpisu, programu ter popotnici, ki jo mladi ob formalni izobrazbi dobijo v teh letih, sta spregovorila v pogovoru z Mojco Delač.
V terenskem studiu Prvega v Celovcu so se naši ekipi pridružili tudi tukajšnji medijski ustvarjalci, predstavniki vseh glavnih medijev koroških Slovencev. Ponudbo posameznega medija ter izzive, s katerimi se pri svojem delu srečujejo, so nam predstavili Mateja Rihter, glavna urednica slovenskega cerkvenega tednika Nedelja, Sebastjan Trampusch, glavni urednik slovenskega tednika Novice, Gabriel Lipuš, poslovodja Radia Agora in Marjan Velik, glavni urednik slovenskega programa ORF.
Ob prihodu v središče Celovca, na križišču Viktringer Ringa in ceste 10. oktobra, nas pozdravi stavba Celovške Mohorjeve. Zgodovina založbe in stavbe, v kateri domuje, je polna preizkušenj tako kot celotna zgodovina koroških Slovencev. Palača, zgrajena 1893 in 94, je bila odraz pomembne vloge, ki jo je takrat imela založba, ustanovljena dobrih 40 let prej. Po koncu prve svetovne vojne je bila Celovška Mohorjeva prepovedana, zato je za slabo desetletje dejavnost preselila v Slovenijo. Leta 1940 so stavbo nacionalizirali, založba pa se je lahko vanjo vrnila šele leta 1955, ko so Mohorjevo hišo zapustile angleške zasedbene sile. Danes je v njej poleg založbe in knjigarne sedež več organizacij koroških Slovencev. Mohorjeva pa ima tam tudi zasebni vrtec in dvojezično ljudsko šolo. Kaj vse se dogaja v tej palači? Pridružite se nam na sprehodu po stavbi, ki je hkrati tudi sprehod skozi zgodovino koroških Slovencev in odraz njihove sedanjosti.
Neveljaven email naslov