Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.
V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.
Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.
V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.
Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.
Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.
Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.
Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.
Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.
Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.
In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.
Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.
Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?
Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.
V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.
Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.
V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.
Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.
Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.
Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.
Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.
Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.
Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.
In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.
Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.
Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?
Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.
Več kot 70 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev in drugih ustvarjalcev - in še enkrat toliko zgodb in zvočnih podob sestavlja Avdiofestival. Tam smo se oglasili tudi s Prvim in se pozanimali, kaj so razlogi, zaradi katerih je ljubljanska Cukrarna danes polna ljubiteljev zvoka in radia.
Leta 2014 je bilo v Sloveniji recikliranih komunalnih odpadkov približno 36 odstotkov, leta 2022 pa se je ta številka dvignila na več kot 62 odstotkov. Še vedno pa se številni znajdemo v zagati, v kateri zabojnik odvreči določeno stvar. Poleg tega se moramo vprašati, ali je stvar, ki jo želimo zavreči, morda še uporabna in jo bi raje komu podarili ali jo prodali. O tem je poizvedovala Lucija Vidergar. Bere Marko Rozman.
Kako lahko posamezniki, organizacije in država aktivneje prispevajo k razvoju družbe, v kateri nihče ne bo ostal pozabljen? To je le eno izmed izhodišč, ki si ga je zastavila Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, ki jutri v Ljubljani organizira forum »Partnerstvo za prihodnost«. Na forumu bodo skupaj s stroko, gospodarstveniki in politiki iskali načine za okrepitev naše družbene odgovornosti, izboljšanje sistemov pomoči ter omogočanje dostojnega življenja za vse. O tem, kakšen premik v državi in družbi želijo doseči, se je Petra Medved pogovarjala z direktorjem Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij Borutom Severjem.
Žganjekuha ima pri nas nadvse bogato dediščino in je tudi danes še kako živa. Klemen Bizjak, predsednik in ustanovitelj Društva ljubiteljev domače žganjekuhe, pa je tisti, ki je to skrivnostno obrt obudil v novih dimenzijah in poskrbel, da ta spet žubori in živi v povsem drugačnih razsežnostih. To dokazuje tudi Mednarodni festival žganih pijač »Slovenija 2024«, ki bo to soboto potekal na Tavčarjevem dvorcu Visoko v Poljanski dolini.
Od sinoči smo še korak bliže regijskemu vojaškemu spopadu na Bližnjem vzhodu. Olje na ogenj je zdaj neposredno prilil še Iran, ki je Izrael napadel s približno 180-imi raketami dolgega dosega. Napad je bil odgovor na izraelske napade, uperjene proti vojaškim poveljnikom proiranskega gibanja Hezbolah v Libanonu in predstavlja pomembno stopnjevanje konflikta na Bližnjem vzhodu. Kaj iranski napad pomeni za prihodnost te nemirne regije, ali je povzročil preplah na naftnih trgih, pa tudi o tem, ali si izraelski premier Netanjahu z vojaškimi pohodi rešuje svojo politično kožo, smo se pogovarjali z zunanjepolitičnim komentatorjem in novinarjem na Radiu Slovenija Matejem Šurcem.
Sodelovanje v društvih je za marsikaterega starejšega, še posebej po upokojitvi, običajno in dobrodošlo. Žal pa se mnoga društva skupaj s člani starajo in pomladitev bi bila zelo dobrodošla.
Pomembno sporočilo letošnjega Festivala za tretje življenjsko obdobje je primerno nagovarjanje starejših. O tem je v pogovoru z Jano Bajželj razmišljala Vlasta Nussdorfer, predsednica programskega sveta Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki je bila pred upokojitvijo varuhinja človekovih pravic in državna tožilka.
S katerimi konkretnimi ukrepi in politikami zagotoviti spoštovanje ene ključnih človekovih pravic, pripoznanih tudi v okviru Organizacije združenih narodov, pravice do zdravega življenjskega okolja. To je bilo ključno vprašanje četrtega predsedničinega foruma, ki ga je Nataša Pirc Musar pripravila danes na Brdu pri Kranju. O grožnjah okolju in rešitvah so razpravljali predstavniki politike, akademske sfere in civilne družbe. Kot ključno grožnjo so najpogosteje izpostavili podnebne spremembe, med rešitvami pa vse od zmanjšanja hitrosti vožnje na avtocestah do radikalne preobrazbe gospodarskega sistema. Javno in pisno predstavljene zamisli o ukrepih namerava predsednica Nataša Pirc Musar - kot pravi - združiti v poseben manifest.
Raziskovalcem so letos pri odkrivanju ogrožene kače, ki živi tudi v slovenski Istri – progastega goža – spet pomagali ljubitelji narave. Letošnja akcija je bila še uspešnejša kot tista izpred štirih let, saj so raziskovalci prejeli več kot 50 sporočil, da so bile opažene različne vrste kač iz vse Slovenije. Med njimi je bilo tudi pet opažanj progastega goža. S katero kačo pa lahko progastega goža zamenjamo, katere so njegove zanimive lastnosti, zakaj je ogrožen in zakaj je koristen tudi za človeka? Več o tem v prispevku Lucije Vidergar. Bere Julija Kandare.
Uporaba mobilnih telefonov in drugih elektronskih naprav je del našega vsakdana. Telefoni so postali podaljšek rok številnih otrok že v osnovnih šolah ali celo še prej. Starostna meja njihove uporabe je namreč vse nižja. Da bi učence privabili k odgovornemu ravnanju, je več evropskih držav že prepovedalo uporabo novih tehnologij v osnovnih in srednjih šolah. Slovenija enotnega pristopa na tem področju še nima, se pa, kot navajajo na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, obetajo zakonske spremembe. O zasvojenosti s pametnimi telefoni, se je Julija Kandare pogovarjala z Miho Kramlijem, vodjo Centra za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica. Kako se na šoli soočajo s to problematiko, ji je povedala Tjaša Trampuž, učiteljica slovenščine na OŠ Dragomirja Benčiča-Brkina Hrpelje. Z Alenko Prezelj, Slovenko, ki z družino živi na Nizozemskem, pa sta govorili o njihovi prepovedi v tamkajšnjih osnovnih in srednjih šolah, ki ga je uvedlo pristojno ministrstvo.
Evropska noč raziskovalcev obsega letos 58 različnih projektov v 25 državah. Pri nas je letos fokus usmerjen na dva sodobna fenomena, ki se v določenih vidikih tudi nekoliko povezana, namreč lažne novice in umetna inteligenca.
Za dejavnosti Slovencev v sosednjih državah in po svetu so ministrstva lani namenila 16 milijonov 322 tisoč evrov, od tega več kot 11 milijonov Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Nekaj več kot 2 milijona je, predvsem Slovencem po svetu, razdelilo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Ministrstvo za gospodarstvo pa je razdelilo skoraj milijon evrov pomoči. To je v primerjavi z letom 2022 kar za 70 odstotkov več. Velika večina tega denarja - kar dobre tri četrtine - so šle v Porabje. Državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport Dejan Židan za prihodnja štiri leta napoveduje korenito zvišanje pomoči in sicer kar 10 milijonov evrov. Denar za prihodnji dve leti je, kot pravi, zagotovljen v proračunih. Kako ga bodo delili in kdo bo nadzoroval porabo?
Neugodni delovni pogoji, nezmožnost kariernega napredovanja in nekonkurenčno plačilo so glavni razlogi za pomanjkanje strokovnih kadrov v lekarniških enotah po državi. Zaradi kritičnega stanja v javnem zdravstvenem sektorju, so številne lekarne spremenile delovni čas ali celo zaprle svoja vrata. Poleg javnih lekarniških zavodov, med katerimi je v najtežjem položaju Javni zavod Lekarna Ljubljana z največ lekarniškimi enotami, se s kadrovsko stisko spoprijemajo tudi zasebni izvajalci s koncesijo in bolnišnice. O ukrepih za izboljšanje farmacevtskega stanja, ki se z leti le poslabšuje, se je Julija Kandare pogovarjala z magistrico Darjo Potočnik Benčič, predsednico Lekarniške zbornice. Zakaj bodočih magistrov farmacije delo v lekarnah ne privlači, pa ji je povedala 26-letna študentka farmacije iz Litije.
Napovedi so se uresničile: Hrvaška bo s 1. januarjem uvedla davek na nepremičnine. Znašal bo od 0,60 evra do osem evrov na kvadratni meter. Lokalne skupnosti bodo njegovo višino določale same. Podrobnosti je včeraj predstavil finančni minister Marko Primorac. Iz Zagreba poroča Tanja Borčič Bernard.
Palača organizacije združenih narodov odpira vrata splošni razpravi svetovnih voditeljev zasedanja Generalne skupščine. Ta poteka v senci vojne na Bližnjem vzhodu, uničenja Gaze in razplamtevanja spopadov Izraela s Hezbolahom, v senci vojne v Ukrajini pa tudi vse hujšega, a medijsko pogosto spregledanega konflikta v Sudanu. Vsi ti primeri kažejo tudi, kako šibka je svetovna organizacija v vlogi globalnega varuha miru in da se je marsikje potrebno zadovoljiti z vlogo OZN, ki jo opravlja na ravni agencij. Tudi o tem se je naš ameriški dopisnik Andrej Stopar včeraj v New Yorku pogovarjal s predsednikom slovenske vlade Robertom Golobom.
Danes je Ekološki dan Evropske unije. V Sloveniji ga letos obeležujemo prvič. V organizaciji kmetijskega ministrstva in mestne občine Ljubljana na Gospodarskem razstavišču ves dan potekajo različni dogodki za ozaveščanje o ekološkem kmetovanju in o prednostih ekološke hrane. Na ekološki tržnici se predstavljajo ekološki kmetje, učenci Vojnika in vrhunski kuharski mojstri kuhajo jedi iz ekoloških živil, ekološko hrano promovirajo športniki. Dopoldanski posvet pa je naslavljal vprašanje, kako zagotoviti več lokalne ekološke hrane v javne zavode in kakšna je pri tem vloga lokalnih skupnosti. Več v prispevku Jernejke Drolec.
Letos ponovno praznujemo dan slovenskega športa. To je pomemben praznik za promocijo tako rekreativnega kot profesionalnega športa. Tokrat so se organizatorji dogodka na Kongresnem trgu odločili, da bodo praznovali predvsem skupaj z našimi najmlajšimi. Ti so se tokrat pomerili v različnih športnih igrah. Naloga odraslih je, da otroke spodbujajo pri ukvarjanju s telesno dejavnostjo. Ta pa lahko pomeni tudi zabavo, druženje in sprostitev. Fotografija: Dan slovenskega športa na Kongresnem trgu v Ljubljani v organizaciji Olimpijskega komiteja Slovenije (Foto: BoBo)
V Sloveniji smo bili v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih priča izjemnemu razcvetu slovenske kulinarike, predvsem tiste na višjem nivoju, kar potrjujejo tudi najbolj znani kulinarični vodniki. So se pa kar nekako izgubile tradicionalne, domače slovenske gostilne, ki so pravzaprav temelj slovenske gastronomije. Tudi zato so se na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, Slovenski turistični organizaciji in Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport odločili, da ponovno zaženejo projekt Gostilna Slovenija. Predstavitve te prenovljene blagovne znamke, katere člani lahko postanejo le skrbno izbrane gostilne s tradicijo, se je udeležila Andreja Čokl.
Novembra se bomo izrekali o 9 do 15 mliijard evrov vrednem projektu drugega bloka nuklearke. Kako se izogniti scenariju Teša 6, kaj bomo z odpadki, kaj pa že videne podražitve po Evropi? In nenazadnje, novega bloka še 15 ali 20 let ne bo - treba bo najti rešitve tudi za vmesno obdobje.
Zamude, večkratni prestopi in vožnja z nadomestnimi avtobusi so v zadnjih letih pri nas postali nekaj vsakdanjega. Nova realnost potovanja s Slovenskimi železnicami se kaže v nezadovoljstvu ljudi, zlasti dnevnih delovnih migrantov, ki zaradi del na železniških tirih zamujajo v šolo, službo in po drugih opravkih. Zakaj vlaki oziroma nadomestni avtobusi zamujajo in kje so še načrtovana gradbena dela, je Julija Kandare poizvedela pri Primožu Kokalju, koordinatorju nadomestnih prevozov po Sloveniji pri Slovenskih železnicah. Naključne redne potnike na železniški postaji pa je vprašala, kako ocenjujejo trenutno stanje prevozov z javnim potniškim prometom.
Neveljaven email naslov