Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4380 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
Tudi letos v času pred prazniki lahko napišete voščilnico, ki jo bo dobil eden od stanovalcev Domov za starejše po Sloveniji. Zbirajo jih v DEOS Centru starejših Notranje Gorice.
Pretirano zadolževanje gospodinjstev je problematika, s katero se ne srečujemo samo v Sloveniji, pač pa prav v vseh državah Evropske unije. Še zlasti najrevnejše prebivalstvo tvega, da bo z zadolževanjem šlo predaleč in se tako ujelo v spiralo dolgov, zaradi česar ne bo moglo več pokrivati tekočih življenjskih stroškov in celo ostalo brez doma. Za osveščanje in izobraževanje o tej problematiki je Inštitut Prelomi organiziral mednarodno konferenco o preprečevanju zadolženosti in boljšanju svetovanja o dolgovih. Na njej je sodeloval tudi dr. Dieter Korczak, predsednik Evropske mreže za potrošniške dolgove in koordinator Evropske platforme za zaščito pred prezadolženostjo – PEPPI. O vzrokih za pretirano zadolževanje gospodinjstev in o nujnih ukrepih za preprečevanje teh praks se je z njim pogovarjala Cirila Štuber.
Danes se v Novi Gorici končujejo tradicionalni dnevi slovenskega turizma. Gre za osrednji strokovni dogodek v panogi, ki je bil letos namenjen vprašanjem in izzivom, ki jih slovenskemu turizmu prinaša digitalizacija in v njenem okviru umetna inteligenca. Katere prednosti prinaša turizmu in česa je turistične delavce strah?
Letos obeležujemo 20. obletnico državnega programa Zora, ki je prvi organizirani presejalni program za raka v Sloveniji. V teh 20 letih se je zbolevnost za rakom materničnega vratu več kot prepolovila, v Sloveniji pa smo na poti do popolne odprave bolezni, so danes povedali na Onkološkem inštitutu. Rak materničnega vratu je sicer četrti najpogostejši rak pri ženskah na svetu. V Sloveniji letno beležimo 110 novih primerov in 42 smrti.
Vas zanima zgodovina območja, kjer živite, oziroma ste v dilemi, kako varno je to področje? Morda vam bo v pomoč nova aplikacija, ki so jo ustvarili na Oddelku za naravne nesreče pri Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Gre za Geografski atlas naravnih nesreč v Sloveniji. V Aktualni temi ga je predstavil Lenart Štaut z inštituta.
V razmerah globalnih političnih kriz in podnebnih sprememb se države vedno bolj zavedajo pomena lastne prehranske varnosti oz. suverenosti. Slovenija je to vprašanje dolgo zanemarjala in na rastlinskem delu postala odvisna od uvoza in s tem zelo ranljiva. Ugledni razpravljalci iz vrst proizvodnje, znanosti in politike so se v odprti razpravi pogovarjali o ukrepih, s katerimi bi sedanji razpadajoči sistem zagotavljanja hrane preusmerili v trajnostni sistem, ki bo vzdržen tako z ekonomskega, okoljskega in socialnega vidika. Za večjo prehransko varnost je potrebno tesnejše sodelovanje vseh členov v celotni verigi od kmeta do potrošnika, njihovi odnosi pa morajo biti pravični. Preobrazba celotnega prehranskega sistema bo eden najbolj kompleksnih in zahtevnih procesov, hkrati pa je to eno najpomembnejših strateških vprašanj naše prihodnosti.
Od 7. 11. 2023 do 16. 1. 2024 je odprt razpis za nagrado SozialMarie, ki je prva nagrada v Evropi za družbene inovacije. Razpis je namenjen projektom iz šestih držav, tudi Slovenije, ki uvajajo nove, učinkovite pristope k reševanju nekega družbenega problema. Pomembno je, da gre za projekte, ki že imajo družbene učinke, pa tudi, da še vedno potekajo. Nekaj več o nagradi pojasni članica mednarodne žirije Tanja Tamše, pogovarjali pa smo se tudi z županom madžarske občine Ipolytölgyes Bertalanom Radnaiem, ki je nagrado prejela lani.
»V zadnjih treh desetletjih so študije iz srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope obogatile področja študij popularne glasbe, zvočnih študij, kulturnih študij in etnomuzikologije ter ponudile vpogled v zapletene preplete med glasbenimi praksami, industrijo in občinstvi na eni strani ter različnimi vidiki pripadnosti, identifikacije in oblikovanja skupnosti na drugi strani. Analize sodobne lokalne in regionalne popularne glasbe – kot so med drugim turbofolk, avstropop, čalga, manele, tallava, srbski trapfolk, bolgarski trap in slovenska narodnozabavna glasba – zagotavljajo neprecenljiv vpogled v množico glasbenih in zvočnih pokrajin v regiji. Predstavljajo pa tudi odskočno desko za nadaljnje raziskovanje mehanizmov, vpliva in arhitektur pripadnosti, identifikacij in skupnosti v tem raznolikem prostoru, ki ga je zgodovinsko zaznamovala živahna dinamika prelomov, prekinitev in povezav.« Tako so zapisali organizatorji mednarodne konference z naslovom Kako zveni "vaša" glasba? Pripadnost, skupnosti in identitete v popularni glasbi v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi, ki 9. in 10. novembra poteka na Fakulteti za družbene vede. V dveh dneh se bo zvrstilo zelo veliko zanimivih predavanj in okroglih miz med drugim s tematikami: Prepletenost, izmenjava in geneza žanrov; Nacionalna identiteta in popularna glasba v Ukrajini po ruski invaziji; Občinstvo popularne glasbe; Razpiranje slovenske narodnozabavne glasbe; Med nacionalizmom in patriotizmom; Glasbena industrija in politika v srednji in vzhodni Evropi in še mnogo drugih. Natančnejši program je objavljen na spletni strani Fakultete za družbene vede. S profesorjem in enem izmed članov organizacijskega odbora konference, doktorjem Petrom Stankovićem se je pogovarjala Alja kramar.
Danes smo obkroženi z raznimi pametnimi napravami in večnim cinglanjem aparatur. V svetu, polnem hrupa, govoric, piskov sporočil, raznih opozoril in opomnikov, se tako lahko vprašamo, ali drug drugega sploh še slišimo. In prav to je ključno vprašanje predstave z naslovom A me slišiš, katere idejna vodja je glasbenica in pedagoginja Anja Strajnar. Predstava namreč prikazuje, kako otroci in odrasli pri digitalni komunikaciji prepogosto pozabijo, da je na drugi strani sporočila človek.
Najprej s sobotnim Martinovim, nato pa tudi z veselim decembrom se bližamo obdobju, ki ga poleg veselja in radosti zaznamuje tudi alkohol. Njegovo uživanje postane ekstremno nevarno, ko vinjeni sedemo za volan. Slovenija si po mnogih drugih državah tudi zato prizadeva za uvedbo alkoholne ključavnice. Gre za sistem, pri katerem morajo vozniki opraviti test alkoholiziranosti. Če ta v izpihanem zraku izkaže vsebnost alkohola, se avto ne prižge. Več v prispevku Reneja Markiča. foto: Bor Slana/STA
»Varnost v Sloveniji je na visoki ravni,« je na 9.nacionalni konferenci Varnost v lokalnih skupnostih v Kranju, ki jo je skupaj z mestno občino in drugimi institucijami pripravila Fakulteta za varnostne vede, povedal minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar. Konferenca o varnosti v lokalnem okolju predstavlja dobre prakse, aktualne teme in raziskovanje varnosti v lokalnem okolju v zadnjih dvanajstih letih. O raziskavah in ugotovitvah se je Aljana Jocif pogovarjala z dr. Gorazdom Meškom, predstojnikom katedre za kriminologijo Fakultete za varnostne vede Univerze v Ljubljani.
Evropska unija pripravlja zakonodajo, ki bo urejala področje umetne inteligence, s čimer postaja vodilna na tem področju v globalnem pogledu. Omejila bo sledenje ljudem, diskriminacijo in zbiranje njihovih informacij, mnoga podjetja, kot je denimo ChatGPT, pa bodo morala do določene mere spremeniti svoje delovanje. S poročevalcema o zakonu o umetni inteligenci Brandom Benifejem in Dragoşom Tudorachejem se je v Strasbourgu pogovarjal Rene Markič.
Kupci po novem na maloprodajnem računu lahko za vse vrste in kose mesa razberejo ali je v trgovinski mesnici kupljeno meso slovenskega porekla. Od začetka meseca novembra je namreč v veljavi sprememba pravilnika o zagotavljanju sledljivosti porekla za nepredpakirano sveže goveje, prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso. Ta sprememba omogoča vpogled v količinske tokove mesa živali rojenih v slovenskih hlevih in preprečuje morebitna zavajanja glede porekla. Nove zahteve glede označevanja sicer zadevajo samo trgovce, ki prodajajo meso v mesnicah, ne pa tudi gostinske prodaje ali javne zavode. Jernejka Drolec se je o tem pogovarjala s predstavniki rejcev, mesne industrije in trgovci.
Ob današnjem svetovnem dnevu romskega jezika, ki ga zaznamujemo od leta 2008 smo se pogovarjali z jezikoslovko in naravno govorko prekmurske romščine, Samanto Baranja. Obstaja en romski jezik in več narečij romskega jezika. Samo v Evropi jih beležimo okoli tisoč, od tega najmanj štiri v Sloveniji. Ravno zaradi velikega števila narečij, standardizacija jezika zaenkrat ni možna. S Samanto Baranja se je pogovarjal Sandi Horvat.
V današnji praznični oddaji na dan spomina na mrtve gostimo predsednico Slovenskega društva hospic Renato Jakob Roban; zdravnico onkologinjo, vodjo oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu Ljubljana in predsednico Slovenskega združenja za paliativno in hospic oskrbo Majo Ebert Moltara ter publicistko in ambasadorko akcije nevladnih organizacij Rad imam življenje Manco Košir. O odnosu do starejših in bolnih ter o smrti in zavedanju o naši minljivosti so med drugim premišljevale v pogovoru z Natašo Lang.
Empatija je v današnjem svetu cenjena. Ali bi bila zaželena tudi, če bi poznali njene temne plati?
Danes praznujemo dan reformacije. Ta v slovenskem prostoru temelji na podobi Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča; šolski učbeniki, tudi mediji, velikokrat zanemarjajo prispevek prekmurskih protestantskih duhovnikov in učiteljev za razvoj slovenske identitete na levem bregu reke Mure. V tokratni praznični oddaji, ki smo ji dali naslov Prekmurski protestantizem v medijih nekoč in danes, gosta zgodovinarka Darja Kerec in evangeličanski duhovnik Aleksander Erniša osvetljujeta pomen protestantizma za današnji čas in podobo protestantizma v medijih danes in nekoč v Prekmurju.
Tomaž Hostnik, 31-letni klasično izobraženi pianist in skladatelj, je eden največjih posebnežev slovenskega šansona. Njegov opus polni več kot sto skladb v slovenskem jeziku, kar vključuje celotne repertoarje zasedb Vudlenderji, Drajnarjuva vampa in Hostnik pa Krečič. Piše glasbo za otroke, film in gledališče.V svojih pesmih se pogosto loteva obskurnih tematik in nenavadnih človeških značajev. Skladba Dekle iz zlatih sanj, s katero se je kot zadnji, deseti tekmovalec predstavil na letošnjem festivalu šansona, je subverzivna predelava klišejskega formata ljubezenske pesmi; gre namreč za 'ljubezenski' spev predatorja nič hudega sluteči žrtvi. Šanson je oblečen v razgibano, igrivo glasbeno formo, v kateri se popularnoglasbene zvrsti spojijo s klasičnim glasbenim znanjem. S Tomažem Hostnikom se je pogovarjal glasbeni urednik urednik Andrej Prezelj.
Tomaž Domicelj že več kot 55 let dejaven na slovenskem popularnem glasbenem prizorišču. Slovencem je s prepesnitvami približal poezijo ameriških in britanskih protestnih pesnikov in njihova življenja. Prenekatera karierna izkušnja je povezana tudi z delom v slovenski redakciji BBC-ja. Vedoželjno je spremljal dogajanje na svetovni glasbeni sceni, saj med poznavalci velja za potujoči leksikon," nagrajenca Tomaža Domicelja utemeljuje žirija. "V zajetnem avtorskem opusu najdemo veliko besedil za znane slovenske izvajalce, sodelovanja na festivalih pop, rock in narečne glasbe ter producentsko delo za velikokrat tudi mlajše izvajalce. Glasbene dosežke izpričuje s tehtnimi albumi, lahko pa se pohvali tudi z nekaj ponarodelimi pesmimi. S Tomažem Domiceljem se je pogovarjala glasbena urednica Teja Klobčar.
S člani žirije, ki bo na koncu odločila, kateri šanson je bil letos najboljši, se je pogovarjal glasbeni urednik Andrej Prezelj. Šanson leta 2023 bodo izbrali Leon Firšt, Boštjan Gombač, Vita Mavrič, Mia Žnidarič in Slavko Pregl.
Neveljaven email naslov