Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4528 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
Z državnimi gozdovi naj bi v drugi polovici leta začelo upravljati novo državno podjetje. Zaradi izboljšanja konkurenčnosti Slovenije na svetovnih trgih smo pred časom potrdili strategijo pametne specializacije, eno od podlag za črpanje evropskih sredstev (ttudi na področju lesarstva). Razprave o lesarskih politikah, ki se je včeraj zvečer odvila v sklopu festivala Lesena ikona 2016 v Mestu oblikovanja v Ljubljani, se je udeležila Darja Pograjc.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Miha Šalehar poslušalce sprašuje o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka.
Sinoči so poslanci državnega zbora v tretjem branju potrdili spremembe medijskega zakona, s katerimi so določili kvote slovenske glasbe, predvajane v radijskih programih. Poleg ugotavljanja političnih ozadij in vplivanja na uredniško politiko radijskih programov, ugotavljanja matematičnega ozadja izračunavanja kvot ter deklarirane dobronamembnosti predlagatelja pa se lahko na kvote ozremo vsaj še z glasbenega vsebinskega vidika. Komentar Rudi Pančur.
V Braziliji se je v zadnji tretjini lanskega leta za več kot 10 krat povečalo število novorojenčkov z mikrocefalijo. Kljub temu, da še niso dokazali povezave, so nekateri za to okrivili virus Zika. Ker virus poznamo že več kot 65 let, razširjen pa je po tropskih državah več kontinentov, se postavlja vprašanje, zakaj naj bi mikrocefalijo začel povzročati prav zdaj in prav v Braziliji. Kljub vsemu je medtem brazilska vlada napovedala vojno komarjem in namerava za to angažirati 200 tisoč vojakov.
Tehnološki park Ljubljana praznuje 20 letnico delovanja; in če nekaj delaš z ljubeznijo potem se skorajda ne zavedaš, kako hitro mine čas, ocenjuje direktor Tehnološkega parka Ljubljana mag. Iztok Lesjak. Začeli so skromno, z idejami, ki so jih prelili na papir in jih preverili med vodilnimi v Inštitutu Jožef Štefan. Potem so na omenjenem inštitutu gostovali dve leti . Tam je nastalo tudi prvih 11 podjetij. Nato jim je uspelo prepričati tudi druge ustanove, da je Tehnološki park nekaj svežega in potrebnega za razvoj in nastanek novih podjetij. Prispevek Milana Trobiča.
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva. foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva. foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Pri Društvu za otroke, očetovstvo in resnico (DOOR) so predstavili predlog za ureditev odnosov med ločenimi starši, ki skrbijo za skupne otroke, s skupnim skrbništvom. Le 20% ločenih staršev se namreč sporazumno dogovori o skupnem skrbništvu nad otroci, preostalim pa stike z otroki določi sodišče, ki te kar v 90-odstotkih dodeli materi, kar je po mnenju društva sporno s stališča koristi in želja otrok, še zlasti zato, ker mnoge matere pod vodstvom spretnih odvetnikov dosežejo prekinitev stikov z očetom tudi s pomočjo lažnih obtožb o nasilju. Cirila Štuber se je o posledicah onemogočanja stikov z enim izmed staršev pogovarjala s socialnima pedagogoma Melito Kuhar in Matejem Zaplotnikom.
Pri Društvu za otroke, očetovstvo in resnico (DOOR) so predstavili predlog za ureditev odnosov med ločenimi starši, ki skrbijo za skupne otroke, s skupnim skrbništvom. Le 20% ločenih staršev se namreč sporazumno dogovori o skupnem skrbništvu nad otroci, preostalim pa stike z otroki določi sodišče, ki te kar v 90-odstotkih dodeli materi, kar je po mnenju društva sporno s stališča koristi in želja otrok, še zlasti zato, ker mnoge matere pod vodstvom spretnih odvetnikov dosežejo prekinitev stikov z očetom tudi s pomočjo lažnih obtožb o nasilju. Cirila Štuber se je o posledicah onemogočanja stikov z enim izmed staršev pogovarjala s socialnima pedagogoma Melito Kuhar in Matejem Zaplotnikom.
Odgovarjamo na vprašanja o ozadju svetovne tekstilne industrije - od kod prihajajo oblačila, ki jih najdemo na slovenskem trgu, kako so izdelana, kdo jih izdeluje, kako močno obremenjujejo naše okolje in zdravje. Prispevek Andreje Gradišar.
Odgovarjamo na vprašanja o ozadju svetovne tekstilne industrije - od kod prihajajo oblačila, ki jih najdemo na slovenskem trgu, kako so izdelana, kdo jih izdeluje, kako močno obremenjujejo naše okolje in zdravje. Prispevek Andreje Gradišar.
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje. Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje. Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
Večina zavezancev za dohodnino že nekaj let dobiva informativne izračune dohodnine od Finančne uprave Republike Slovenije, tako da jim ni treba oddajati dohodninskih napovedi. Le kakšen odstotek zavezancev za dohodnino mora kljub vsemu oddati dohodninsko napoved. Na Prvem programu smo pred mikrofon povabili Neli Komar Novak, ki nam je povedala, kdo mora kljub vsemu sam oddati dohodninsko napoved in kakšne so spremembe v zvezi z informativnimi izračuni in napovedmi dohodnine za leto 2015. Z Neli Komar Novak se je pogovarjala Cirila Štuber.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
26. decembra 1990 so bili razglašeni izidi plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji in bili smo enotno za. Po 25 letih samostojne poti se bomo spet spomnili kako je bilo na njenem začetku in kako je trenutno na postaji kjer smo.
Dr. Jože Mencinger, gospodarski minister v Slovenski vladi 1990; Jože Stanič, nekdanji direktor Gorenja; Marko Funkl, samostojni podjetnik in aktivist o gospodarstvu in trgu dela pred 25 leti, danes in čez 25 let.
Neveljaven email naslov