Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4380 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
Škotski umetnik Hans K. Clausen ob 75. obletnici izida distopičnega romana 1984 snuje instalacijo iz 1984 izvodov knjige, ki bo v začetku junija na ogled v občinski stavbi na otoku Jura, kjer je Orwell v hudi revščini in bolan konec 40. let minulega stoletja napisal omenjeni roman, kot spomenik kljubovanju tiskani besedi. Izvode Orwellove distopične mojstrovine kiparju iz Edinburga po pošti že več mesecev pošiljajo ljudje z vsega sveta in ta hip mu jih manjka le še nekaj manj kot sto. Zakaj je Orwellova distopija z glavnim junakom Winstonom Smithom, ki na ministrstvu za resnico skrbi za (pravilno) preoblikovanje informacij, aktualna kadarkoli in kjerkoli, morda še najbolj danes, smo se pogovarjali s poznavalko Orwellovih del, prevajalko in literarno komparativistko Tino Mahkota.
Zaposleni na večini upravni enot stavkajo že dva meseca. Ker dogovora o njihovih stavkovnih zahtevah še ni, pa so se na več kot polovici upravnih enot odločili, da stavko zaostrijo in stavkajo vse dni v tednu ne le ob sredah. Ob tem napovedujejo pravno izpodbijanje razširitve nujnih nalog upravnih enot. Zakaj stavkajo in kaj o tem meni vladna stran pa v prispevku Katje Arhar.
Pogovor z Ingrid Kovač Brus, ki za Radio Slovenija spremlja filmski festival v Cannesu.
Ginekologi opozarjajo, da primarna ginekologija visi na nitki, saj kar 200 tisoč žensk ostaja brez izbranega ginekologa. Po najbolj črnem scenariju, če se upokojijo vsi ginekologi, ki imajo pogoje za upokojitev, lahko v roku dveh let brez ginekologa ostane še 150 tisoč žensk. Ginekologi trdijo, da je Slovenija ena najvarnejših držav na svetu za rojevanje, a jih je strah, da bi se to lahko spremenilo. FOTO: Pixabay
O prvi slovenski osvojitvi Monta Everesta je bilo veliko povedanega. Za verjetno najboljši opis pa je poskrbel Nejc Zaplotnik v avtobiografski knjigi Pot, literarni mojstrovini, ki navdihuje bralce že štiri desetletja. Nejc Zaplotnik je tako v eni osebi združil vrhunskega alpinista in pripovedovalca. Kot prvi Slovenec je na današnji dan skupaj s Štremfljem osvojil vrh sveta in napisal knjigo, ki, kot je zapisal dr. Samo Rugelj, nas bo gotovo preživela. Napisati takšno knjigo je izjemen uspeh, in ker je lahko tudi odlična spodbuda k branju za različne generacije, smo osvetlili njen fenomen. Samo Rugelj, založnik, pisatelj, urednik revije Bukla, jo je uvrstil na prvo mesto potopisov, ki so izšli v Sloveniji, tudi tistih, ki so bili prevedeni. Obiskali smo ga v prostorih založbe UMCO, ki jo vodi.
13. maja 1979 sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stopila na vrh sveta Mount Everest. Večletni trud je bil poplačan, tedanja jugoslovanska odprava pa je vrh osvojila po zahodnem grebenu, ki še zdaj velja za eno izmed najtežjih poti. Andrej Štremfelj je ob 45. obletnici tega zgodovinskega dogodka obiskal spominsko ploščo Nejca Zaplotnika, ki je v Himalaji umrl štiri leta pozneje. Tja je vodil del Zaplotnikove družine. Štremfelj se danes vrača z letalom iz Nepala. Pred odhodom v Slovenijo smo ga poklicali v Katmandu (foto: Facebook stran Andreja Štremflja).
Ob mednarodnem dnevu medicinskih sester te opozarjajo, da njihove sodelavke bežijo v druge, lažje poklice in v tujino. Pravijo, da sistem ne daje vtisa, da bi jih želel zadržati v javnem zdravstvenemu sistemu, česar jih je strah, saj bi imel razpad javnega zdravstva izrazito negativne posledice za paciente, predvsem za tiste, ki si dragih zasebnih storitev ne bi mogli privoščiti. S sogovornicama se je pogovarjala Eva Lipovšek. FOTO: Pixabay
Drugo soboto v maju po vsem svetu obeležujemo dan pravične trgovine. Ob tej priložnosti se vrstijo opozorila, da na stotisoče delavcev po svetu dela v povsem neprimernih razmerah, so izkoriščani in slabo plačani. O tem, kaj je pravična trgovina, čemu je namenjen svetovni dan pravične trgovine in kakšen je odnos do tega pri nas, kjer pravična trgovina letos zapira svoja vrata, smo se pogovarjali z vodjo pravične trgovine v Sloveniji Živo Lopatič.
Severno italijansko mesto Parma slovi po srednjeveških cerkvah in renesančnih palačah, vse bolj pa kot italijanska in evropska prestolnica hrana. Svoj položaj že 22 let utrjuje tudi s prehrambnim sekmom Cibus, ki prehrambnemu slogu Italijanov ponuja okno v svet. Gre za najpomembnejše srečevališče med proizvajalci značilno italijanskih izdelkov in kupci z vsega sveta. V Parmi je bil tudi Janko Petrovec.
Predvčerajšnjim se je z znanjem iz slovenskega jezika začelo nacionalno preverjanje znanja za osnovnošolce, danes učenci preverjajo svoje znanje iz matematike. V ponedeljek učence 6. razreda čaka še preizkus znanja iz angleščine, učence 9. razreda pa iz tujega jezike, fizike, likovne umetnosti in zgodovine. O tem v pogovoru z direktorjem Državnega izpitnega centra dr. Darkom Zupancem.
Nocojšnji, drugi polfinalni večer Evrovizije v Malmeju spremljajo velika varnostna tveganja, predvsem zaradi nasprotovanja sodelovanja Izraela v času vojne v Gazi. Nastop izraelske predstavnice Eden Golan spremljajo napovedi o propalestinskih in proizraelskih protestih, v evrovizijski areni in v samem mestu je večje število policistov. Oglasila se nam je televizijska kolegica Barbara Vidmajer, voditelj Rok Valenčič in novinar Luka Bregar pa sta strnila raznovrstno dogajanje, ki spremlja letošnje tekmovanje za Pesem Evrovizije in našo predstavnico Raiven.
Reševalci motoristi so 1. maja vstopili v novo, že 21. sezono reševanja. Ta traja do začetka novembra, v tem času pa opravijo med 350 in 450 intervencij, kar dokazuje njihovo pomembnost v sistemu nujne medicinske pomoči. Kljub temu, da zaradi hitrosti in prilagodljivosti velikokrat pomenijo razliko med življenjem in smrtjo, se soočajo s finančnimi in kadrovskimi izzivi. Z reševalcem motoristom Martinom Kerncem se je pogovarjala Eva Lipovšek.
Še nekaj ur nas loči od prvega polfinala letošnjega 68-ega tekmovanja za Pesem Evrovizije. O raznovrstnih vidikih dogodka se je voditeljica Darja Groznik pogovarjala s kolegom Luko Bregarjem.
Služba vlade za obnovo po poplavah in plazovih je pred tednom dni občinam poslala četrti sveženj osnutkov sklepov za objekte, ki jih je treba zaradi ogroženosti odstraniti. Ti so v občinah Šmartno ob Paki, Celje, Šoštanj in Gornji Grad. Pripravljeni so na podlagi strokovnih mnenj državne tehnične pisarne oziroma geološke, hidrološke in gradbene stroke. Do vključno 14. maja bodo pripombe nanje posredovali še lastniki in zainteresirana javnost, nato bo o njih odločala vlada. Za druge objekte s seznama za odstranitev iz teh ali drugih občin se mnenja še pripravljajo. Je pa Vlada doslej dokončno potrdila le mnenja za 20 objektov iz občin Luče in Ljubno. Kako poteka delo, koliko sklepov je že sprejetih in ali bo potrebno rušiti več kot 300 objektov, ki so prišli na seznam v predhodnih ocenah, pojasnjuje državni sekretar za koordinacijo ukrepov in aktivnosti za obnovo po poplavah Boštjan Šefic.
Izvajalci dolgotrajne oskrbe in stroka danes v Državnem svetu opozarjajo na pomanjkljivosti novega zakona: predvsem na pomanjkanje kadra, na vladne ukrepe, ki so prepočasni in pomanjkljivi, na pravilnike,ki niso ustrezni ali pa sploh še niso sprejeti. Obenem posvetovalna delovna skupina za področje dolgotrajne oskrbe pri Ministrstvu za solidarno prihodnost ne deluje, zaradi česar so strokovne organizacije ustanovile svojo, neformalno delovno skupino, ki bo obravnavala nakopičene težave. Od neustreznega izvajanja zakona pa se zaradi izključenosti distancirajo.
Teletekst bo v torek 7. maja obeležil 40 let. Leta 1984 je napovedal prihajajočo informacijsko revolucijo, a danes kljub množici sodobnih komunikacijskih kanalov med slovenskimi gledalci še vedno ostaja priljubljen način iskanja informacij in spremljanja novic. O tem smo že govorili v petkovem jutru na Prvem, v oddaji Petek brez pravila. In kot je bilo v oddaji tudi obljubljeno, je v nedeljskem popoldnevu čas, da slišimo daljši pogovor s kolegom z našega Multimedijskega centra. MMC je namreč »izšel« prav iz teleteksta.
Tradicionalni mediji - tisk, radio in televizija - so se v zadnjem desetletju in pol znašli pred pomembnimi izzivi. Pojav družbenih ali bolje rečeno družabnih konkurentov je korenito spremenil njihovo spremljanje in na glavo postavil zakonitosti, ki so veljale nekoč. Spremenili so se modeli financiranja, oglaševalci so denar preusmerili na splet, zakonodajalci pa zdaj iščejo rešitve, kako se na to odzvati.
Eno od področij z močnim razvojnim potencialom je pri nas – poleg na primer farmacije in robotike - tudi vesoljska industrija. Pomemben korak h krepitvi sektorja je polnopravna včlanitev Slovenije v Evropsko vesoljsko agencijo ESA, kjer podjetja in raziskovalne institucije že skoraj desetletje koristijo prednosti pridruženega članstva. Pobudo za sklenitev pristopnega sporazuma z ESA sta vlada in parlament potrdila pred prazniki. S tem naj bi še dodatno spodbudili inovacije in tehnološki razvoj ter ustvarjanje novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. O prednostih in obveznostih članstva smo se pogovarjali z vodjo Slovenske vesoljske pisarne Tanjo Permozer.
Danes mineva natanko 20 let od vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Obletnico največje širitve v zgodovini povezave, katere del je bila ob devetih drugih tudi naša država, so minuli teden v družbi visokih gostov iz tistega obdobja zaznamovali na zadnjem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta pred evropskimi volitvami. Slavnostne seje so se poleg političnega vrha Unije izpred dvajsetih let udeležili tudi premierji desetih novink iz leta 2004, med njimi tudi nekdanji premier Anton Rop. Vprašali smo ga, kako komentira podatke Eurostata, ki kažejo, da je Slovenija med desetimi novinkami vstopila v EU z najboljšimi izhodišči, a v tem času najmanj napredovala. Nekdanji premier opozarja, da je bil razvojni razkorak v razvitosti med Slovenijo in višegrajsko četverico, Madžarsko, Poljsko, Češko in Slovaško državami precejšen, zato je naša država z omenjenimi v odnosu do povprečja neprimerljiva, poleg tega so imele ostale novinke v primerjavi s Slovenijo zelo slabo razvito infrastrukturo, zato je lahko bil v ostalih državah inve3sticijski zagon bistveno večji. Z Antonom Ropom se je v Strasbourgu ob robu zasedanja parlamenta pogovarjal Aleš Kocjan
Pridružitev Evropski uniji pred 20-imi leti je prinesla nove standarde na področju podnebnih sprememb in okolja nasploh. Slovenija je morala prilagoditi politiko in se sčasoma zavezati k vse strožjim ciljem, a obenem za njihovo uresničevanje prejema tudi precejšnja sredstva. O tem, kaj je prineslo članstvo v EU na tem področju in kako gledata na okoljske teme v predvolilni kampanji, se je Erna Strniša pogovarjala s klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete in z državnim sekretarjem na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Urošem Vajglom.
Neveljaven email naslov