Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tem tednu je na obisku v Sloveniji prof. dr. F. Duncan Haldane, Nobelov nagrajenec za fiziko leta 2016, ki ima po mamini strani slovenske korenine. Ljudmila Renko je bila doma v Borovljah na Koroškem, kjer je med drugo svetovno vojno spoznala vojaškega zdravnika iz Velike Britanije, s katerim se je nato preselila v London, kjer se je Prof. Haldane rodil leta 1951. Znanstveno-raziskovalna pot je izjemnega znanstvenika, teoretskega fizika, nato vodila v tujino, že vrsto let živi v Združenih državah Amerike, kjer je profesor na Univerzi Princeton. Med pestrim urnikom tokratnega obiska Slovenije si je vzel čas tudi za našo oddajo in spregovoril o svojih koreninah, spominih na otroštvo, odraščanju, mami, ki nikoli ni pozabila, od kod prihaja, in seveda o znanosti in znanstvenem raziskovanju. Pred radijski mikrofon ga je povabila Mojca Delač.
Tako je prof. dr. F. Duncan Haldane, Nobelov nagrajenec za fiziko slovenskih korenin, na kratko povzel navdušenje nad področjem kvantne mehanike
V tem tednu je na obisku v Sloveniji prof. dr. F. Duncan Haldane, Nobelov nagrajenec za fiziko leta 2016, ki ima po mamini strani slovenske korenine. Ljudmila Renko je bila doma v Borovljah na Koroškem, kjer je med drugo svetovno vojno spoznala vojaškega zdravnika iz Velike Britanije, s katerim se je nato preselila v London. Prof. Haldane se je rodil leta 1951. Znanstveno-raziskovalna pot je izjemnega znanstvenika, teoretskega fizika, nato vodila v tujino. Že vrsto let živi v Združenih državah Amerike, kjer je profesor na Univerzi Princeton.
Njegova mama Ljudmila Renko je bila doma iz Borovelj na avstrijskem Koroškem, kamor se je preselil njegov dedek Jožef Renko v začetku prejšnjega stoletja. V Borovljah so imeli trgovino, vendar pa se je mama odločila za študij medicine. Med drugo svetovno vojno je, ko je pomagala v bolnišnici v Celovcu, spoznala britanskega zdravnika, ki je prav tako deloval na tem področju. Ljubezen je bila tista, ki jo je odpeljala v London, kjer se je Duncan rodil leta 1951.
Pri naši hiši je vedno veljalo navdušenje nad znanostjo. Naročeni smo bili na revijo »Scientific American«, pa New Scientist, zlasti mama je bila navdušena nad tem, da je znanost prihodnost. Bil sem srečen, da sem imel takšno zaledje. Pogosto naletim na študente, ki v starših nimajo takšne podpore. Znanost so sanje, ljudje postanejo navdihnjeni. Učiš se o Einsteinu, Newtonu, nekateri otroci se v šoli navdušijo … dobri učitelji so zelo pomembni. Fizika me ni posebej zanimala, dokler nisem na šoli v Londonu v zadnjem letu imel krasnega učitelja. Ta vloga učiteljev, da otroke navdušijo nad izobraževanjem, je izjemnega pomena.
Po šolanju na St Paul’s šoli v Londonu je študijsko pot nadaljeval v Cambridgeu, kjer je tudi doktoriral (1978) in se nato kmalu odpravil čez lužo, kjer še vedno živi in dela. Pravi, da je tam še vedno dovolj podpore za znanstveno radovednost.
Nepričakovana znanstvena odkritja se pojavijo, ko ljudje sledijo svoji radovednosti. Težava je v tem, da je prihodnost zelo težko napovedati, zato tudi vladni načrti financiranja niso popolni. Raziskovalcem bi morali dati nekaj priložnosti ukvarjati se s stvarmi, ki jih zanimajo, tudi če agencija za financiranje ne prepozna takoj pomena. Združene države so imele na tem področju financiranja vedno progresivni pristop. Ko sem bil še študent v Veliki Britaniji, je bilo financiranje usmerjeno v stvari, o katerih je vladna agencija, ki jih je financirala, menila, da so pomembne za nacionalno dobro, na primer turbulence v severnem morju ob plinskih ploščadih, ne pa obskurna kvantna fizika. ZDA so živahen prostor za znanstveno raziskovanje, Evropa vse bolj sledi temu, super pa je, da imajo študentje tukaj priložnost, da gredo čez lužo.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V tem tednu je na obisku v Sloveniji prof. dr. F. Duncan Haldane, Nobelov nagrajenec za fiziko leta 2016, ki ima po mamini strani slovenske korenine. Ljudmila Renko je bila doma v Borovljah na Koroškem, kjer je med drugo svetovno vojno spoznala vojaškega zdravnika iz Velike Britanije, s katerim se je nato preselila v London, kjer se je Prof. Haldane rodil leta 1951. Znanstveno-raziskovalna pot je izjemnega znanstvenika, teoretskega fizika, nato vodila v tujino, že vrsto let živi v Združenih državah Amerike, kjer je profesor na Univerzi Princeton. Med pestrim urnikom tokratnega obiska Slovenije si je vzel čas tudi za našo oddajo in spregovoril o svojih koreninah, spominih na otroštvo, odraščanju, mami, ki nikoli ni pozabila, od kod prihaja, in seveda o znanosti in znanstvenem raziskovanju. Pred radijski mikrofon ga je povabila Mojca Delač.
Tako je prof. dr. F. Duncan Haldane, Nobelov nagrajenec za fiziko slovenskih korenin, na kratko povzel navdušenje nad področjem kvantne mehanike
V tem tednu je na obisku v Sloveniji prof. dr. F. Duncan Haldane, Nobelov nagrajenec za fiziko leta 2016, ki ima po mamini strani slovenske korenine. Ljudmila Renko je bila doma v Borovljah na Koroškem, kjer je med drugo svetovno vojno spoznala vojaškega zdravnika iz Velike Britanije, s katerim se je nato preselila v London. Prof. Haldane se je rodil leta 1951. Znanstveno-raziskovalna pot je izjemnega znanstvenika, teoretskega fizika, nato vodila v tujino. Že vrsto let živi v Združenih državah Amerike, kjer je profesor na Univerzi Princeton.
Njegova mama Ljudmila Renko je bila doma iz Borovelj na avstrijskem Koroškem, kamor se je preselil njegov dedek Jožef Renko v začetku prejšnjega stoletja. V Borovljah so imeli trgovino, vendar pa se je mama odločila za študij medicine. Med drugo svetovno vojno je, ko je pomagala v bolnišnici v Celovcu, spoznala britanskega zdravnika, ki je prav tako deloval na tem področju. Ljubezen je bila tista, ki jo je odpeljala v London, kjer se je Duncan rodil leta 1951.
Pri naši hiši je vedno veljalo navdušenje nad znanostjo. Naročeni smo bili na revijo »Scientific American«, pa New Scientist, zlasti mama je bila navdušena nad tem, da je znanost prihodnost. Bil sem srečen, da sem imel takšno zaledje. Pogosto naletim na študente, ki v starših nimajo takšne podpore. Znanost so sanje, ljudje postanejo navdihnjeni. Učiš se o Einsteinu, Newtonu, nekateri otroci se v šoli navdušijo … dobri učitelji so zelo pomembni. Fizika me ni posebej zanimala, dokler nisem na šoli v Londonu v zadnjem letu imel krasnega učitelja. Ta vloga učiteljev, da otroke navdušijo nad izobraževanjem, je izjemnega pomena.
Po šolanju na St Paul’s šoli v Londonu je študijsko pot nadaljeval v Cambridgeu, kjer je tudi doktoriral (1978) in se nato kmalu odpravil čez lužo, kjer še vedno živi in dela. Pravi, da je tam še vedno dovolj podpore za znanstveno radovednost.
Nepričakovana znanstvena odkritja se pojavijo, ko ljudje sledijo svoji radovednosti. Težava je v tem, da je prihodnost zelo težko napovedati, zato tudi vladni načrti financiranja niso popolni. Raziskovalcem bi morali dati nekaj priložnosti ukvarjati se s stvarmi, ki jih zanimajo, tudi če agencija za financiranje ne prepozna takoj pomena. Združene države so imele na tem področju financiranja vedno progresivni pristop. Ko sem bil še študent v Veliki Britaniji, je bilo financiranje usmerjeno v stvari, o katerih je vladna agencija, ki jih je financirala, menila, da so pomembne za nacionalno dobro, na primer turbulence v severnem morju ob plinskih ploščadih, ne pa obskurna kvantna fizika. ZDA so živahen prostor za znanstveno raziskovanje, Evropa vse bolj sledi temu, super pa je, da imajo študentje tukaj priložnost, da gredo čez lužo.
V Chicago se je mesec dni po konvenciji republikancev, kjer so potrdili Donalda Trumpa za predsedniškega kandidata, včeraj začela še konvencija demokratov, na kateri bodo v boj za položaj predsednika ZDA tudi uradno poslali Kamalo Harris. Komentira naš dopisnik Andrej Stopar.
Devetnajstega avgusta obeležujemo mednarodni dan humanitarnih organizacij. Lucija Vidergar je ob tej priložnosti obiskala tako Zvezo prijateljev mladine Slovenije kot tudi Slovensko Karitas, ter preverila, kako poteka zbiranje šolskih potrebščin za otroke iz socialno ogroženih družin. Na obeh organizacijah poudarjajo, da so stiske velike, pomoč pa vedno dobrodošla. Predvsem si prizadevajo za to, da otroke v šoli ne bi spremljala stigma in sram, ampak bi se počutili enakovredne svojim sošolcem.
Turistična slika na Hrvaškem je glede nočitev podobna kot v minulih letih, pozna pa se upad zlasti nemških turistov, tudi tistih petičnih. Tipičen nemški turist ne mara nenadnih in občutnih podražitev, ki si jih marsikje privoščijo naši južni sosedje, zato se odloča za cenejše destinacije v Španiji, Turčiji, Italiji in Franciji. Med državami, za katere se za dopust odločajo Nemci, je Hrvaška zdrsnila na šele deveto mesto.
V prihodnjih minutah se selimo na Ptujsko goro v baziliko Marije zavetnice s plaščem, ki je ob današnjem Velikem šmarnu cilj popotovanja več tisoč romarjev. Na Ptujski gori jih letno naštejejo več deset tisoč, največ pa prav na današnji praznik Marijinega vnebovzetja. Številni so v baziliki dočakali sončni vzhod, procesije z lučkami in petja Marijinih pesmi pa se je na praznični predvečer udeležilo več kot 700 vernikov. Radijsko razglednico je s Ptujske gore poslala Sara Zmrzlak.
Romi v Prekmurju so v večini rimokatoliki, zato nekateri današnji dan preživijo še posebej praznično. Med 215 hišami na Pušči skoraj ni hiše, ki zunaj ne bi imela bodisi podobe Marije bodisi rožnega venca. Kako verni so Romi v Prekmurju in zakaj častijo prav Marijo?
Na Fužinskem gradu že od leta 1972 deluje Arhitekturni muzej Ljubljana, zadnjih 14 let poznan kot Muzej za arhitekturo in oblikovanje – MAO. V zbirkah muzeja hranijo bogato dediščino arhitekture, oblikovanja in fotografije 20. in 21. stoletja. O širokem naboru tem in področij, ki jih pokriva muzej, govori tudi razstava »Grad – Koncepti, predmeti, prostori«, ki pa se ne osredotoča le na zgodovino Gradu Fužine, ampak na domiseln način predstavlja preteklo dogajanje zadnjih petih stoletij na tem področju ter med njih vpleta tudi elemente sodobnosti. Razstavo je obiskala Lucija Vidergar. Bere Darja Pograjc.
V Katoliški cerkvi obhajajo slovesni praznik Marijino vnebovzetje, ki je pri slovenskih vernicah in vernikih zelo priljubljen. Številni se na ta dan odpravijo v Marijina svetišča k svečanim bogoslužjem, s tem praznikom pa je povezana tudi tradicija blagoslavljanja zelišč. O prazniku in romanjih premišljujeo: direktorica Romarskega urada Brezje Andreja Eržen Firšt; rektor bazilike Marije Pomagaj na Brezjah, pater. dr. Robert Bahčič in pater Toni Brinjovc, župnik, predstojnik in rektor bazilike Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori.
Visoke temperature, pomanjkanje padavin in močni vetrovi so najpogostejši naravni vzroki gozdnega požara, zlasti v poletnih mesecih. Dosedanje izkušnje kažejo, da je glavni krivec za tovrstno naravno nesrečo v 80 odstotkih še vedno človek, ki z uporabo tehničnih naprav velikokrat ravna nepremišljeno in se ne zaveda kasnejših posledic. Kako bi ukrepali v primeru požara v neposredni bližini, je Julija Kandare spraševala mimoidoče po ljubjanskih ulicah, odgovore o škodljivih vplivih požara na naše zdravje, pa je poiskala pri docentki doktorici Neni Kopčavar Guček iz ZD Ljubljana. foto: Pexels
V Evropi je težava pomanjkanje zdravil, v Sloveniji že dalj časa hudo primanjkuje zdravila z učinkovino semaglutid v obliki injekcij, ozempic, ki ga potrebujejo sladkorni bolniki, pomaga pa tudi pri hujšanju. Občasno primanjkuje tudi drugih, predvsem starejših, cenejših zdravil. Farmacevtske družbe se namreč vse bolj osredotočajo na draga biološka zdravila, kar pa povečuje finančno breme držav. Letos bomo pri nas za zdravila dali že skoraj milijardo evrov. Narašča tudi njihova poraba, vse več je predpisovanja, na drugi strani pa smo lani zavrgli že skoraj 80 ton zdravil. Danes še lahko dobi zdravilo vsak bolnik, kako pa bo jutri? Helena Lovinčič se je o vsem tem pogovarjala z Jurijem Furstom iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje.
Od 14. in 24. avgusta bo v Kranju mednarodni glasbeni festival Jazz Kamp Kranj, ki ga od leta 2004 prirejata Kranjčana, brata Primož in Gregor Grašič. V dvanajstih koncertnih večerih bodo na Pungertu nastopili številni domači in tuji jazzovski glasbeniki; vrhunec festivala bo v soboto, 24. avgusta, na gradu Khislstein z nastopom Big Banda RTV Slovenija z gosti. Več o festivalskem programu je v prispevku Tine Žun povedal Primož Grašič.
13. avgust je mednarodni dan levičarjev, torej ljudi, ki so spretnejši z levico. Teh je na svetu približno 10 odstotkov. In čeprav se danes v šolah ne zahteva, da otroci pišejo samo z desnico, ni bilo vedno tako. Zakaj je nekoč veljalo, da je levica nezaželena, je ob mednarodnem dnevu levičarjev preverila Lana Furlan.
Nocojšnja noč bo za vse ljubitelje astronomije prav posebna. Od poznega večera do zgodnjih jutranjih ur bodo nebo osvetljevali Perzeidi. Z višine 100 kilometrov bodo na Zemljo padali s hitrostjo približno 60 kilometrov na sekundo. Naketere vsako leto znova navdušujejo. O meteorskem dežju se je Julija Kandare pogovarjala z nekdanjim profesorjem fizike na Ljubljanski gimnaziji Jožeta Plečnika in amaterskim astronomom Borisom Khamom, naključne mimoidoče na ljubljanskih ulicah pa je vprašala, ali sploh vedo, za kakšen astronomski pojav gre.
Po podatkih Planinske zveze Slovenije lahko razberemo, da naše planine letno obišče približno več kot milijon in pol planincev ali turistov. Pri nas predvsem v času poletnih počitnic še posebej pridejo do izraza obiski vršacev, tudi tistih najvišjih. Po podatkih Triglavskega narodnega parka se delež tistih, ki so obiskali vrh Triglava, giblje okoli 25 % celotne populacije. Je pravi Slovenec le tisti, ki se je že povzpel na Triglav? Svoje mnenje o tem nam je zaupal gorski vodnik Rok Zalokar. Foto: Stane Klemenc/Bobo
Ob Mednarodnem dnevu mladih, ki ga po zaslugi Organizacije združenih narodov praznujemo 12. avgusta že vse od leta 1999, mladi vsako leto opozorijo na svoje težave in izzive s katerimi se soočajo. Letošnja tema so digitalne inovacije mladih za trajnostni razvoj. Mladostniki v Sloveniji pa ob tem še posebno opozarjajo na neodzivnost in slabo komunikacijo s stani vlade.
Med 12. in 17. avgustom bo v Novem mestu potekal že 24. festival Jazzinty, ki združuje delavnice, skladateljsko nagrado ter večerne koncerte. Rdeča nit letošnjega festivala je povezava med glasbo in plesom, ki sega globoko v preteklost in se v zadnjem obdobju zopet prebuja in prihaja v ospredje. Več o samem festivalu pa je glasbeni urednici Alji Kramar povedala umetniška vodja, Ana Čop.
Jadralec Toni Vodišek je danes postal olimpijski podprvak v formuli kite. Zlato je osvojil Avstrijec Valentin Bontus, bron pa Singapurec Maximilian Mader. Po zlatu judoistke Andreje Leški je to druga kolajna za Slovenijo na letošnjih igrah. Kolikšno težo je pri Vodiškovem srebru igrala dvojna kazen, ki jo je prejel, in zakaj je do nje sploh prišlo? Iz Pariza se nam je javil naš kolega iz športnega uredništva Luka Petrič in pokomentiral aktualno dogajanje na olimpijskih igrah.
Kolesarska steza med Bledom in Bohinjem je zagotovo eden najbolj težko pričakovanih projektov na Gorenjskem. Po prvotnih napovedih naj bi bila Bled in Bohinj z varno kolesarsko povezavo povezana že letos, a se zaradi zapletov pri gradnji skozi Sotesko, to žal ne bo zgodilo. Dela na bohinjski strani so praktično že končana, manjka še nekaj detajlov, zaradi katerih še vedno ostaja zaprta, se pa kljub temu po njej vozi veliko kolesarjev, ki se tako izognejo izjemno nevarni cesti. Kaj se torej dogaja s projektom, ki ga tako željno čakajo domačini, turisti in domala vsi slovenski ljubitelji kolesarstva?
Medtem ko gredo Olimpijske igre počasi h koncu, smo se danes pogovarjali z enim izmed zdravnikov, ki v Parizu skrbijo za naše športnike. Ortopeda, Robija Kelca, je Helena Lovinčič poklicala ravno, ko je s tribune spremljal fantastični nastop naše plezalke, Janje Garnbret. Med drugim je povedal, da so to njegove druge poletne olimpijske igre, za plezalce je namreč skrbel že v Tokiu, da hujšega dela s športniki bi, razen nekaj prehladov in glavobolov. Komentiral pa je tudi kakovost hrane, razmere v reki Seni in organizacijo na splošno.
V teh poletnih dneh se iz Ljubljane selimo v portugalsko prestolnico Lizbona, kjer so bile konec julija evropske športne igre za dializne in bolnike s transplantacijo. Naši tekmovalci, člani društva Transplant, so dosegli velik uspeh. V Slovenijo so se vrnili s skupno 11 medaljami. Tekmovanja sta se udeležila tudi podpredsednik društva Transplant Andrej Žido in vodja slovenske ekipe Peter Tišler. Z njima se je pogovarjala Julija Kandare.
Jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana, naše največje slovenske jamarske organizacije, so v zadnjem obdobju odkrili skoraj neverjeten jamski sistem, ki bi lahko kmalu postal eden največjih v Sloveniji. Gre za planino Poljano v osrčju Bohinjskih gora in pričakujejo, da v nekaterih od više ležečih jam celo presežejo magično globino 1000 metrov.
Neveljaven email naslov