V tem tednu je na obisku v Sloveniji prof. dr. F. Duncan Haldane, Nobelov nagrajenec za fiziko leta 2016, ki ima po mamini strani slovenske korenine. Ljudmila Renko je bila doma v Borovljah na Koroškem, kjer je med drugo svetovno vojno spoznala vojaškega zdravnika iz Velike Britanije, s katerim se je nato preselila v London, kjer se je Prof. Haldane rodil leta 1951. Znanstveno-raziskovalna pot je izjemnega znanstvenika, teoretskega fizika, nato vodila v tujino, že vrsto let živi v Združenih državah Amerike, kjer je profesor na Univerzi Princeton. Med pestrim urnikom tokratnega obiska Slovenije si je vzel čas tudi za našo oddajo in spregovoril o svojih koreninah, spominih na otroštvo, odraščanju, mami, ki nikoli ni pozabila, od kod prihaja, in seveda o znanosti in znanstvenem raziskovanju. Pred radijski mikrofon ga je povabila Mojca Delač.

Tako je prof. dr. F. Duncan Haldane, Nobelov nagrajenec za fiziko slovenskih korenin, na kratko povzel navdušenje nad področjem kvantne mehanike

V tem tednu je na obisku v Sloveniji prof. dr. F. Duncan Haldane, Nobelov nagrajenec za fiziko leta 2016, ki ima po mamini strani slovenske korenine. Ljudmila Renko je bila doma v Borovljah na Koroškem, kjer je med drugo svetovno vojno spoznala vojaškega zdravnika iz Velike Britanije, s katerim se je nato preselila v London. Prof. Haldane se je rodil leta 1951. Znanstveno-raziskovalna pot je izjemnega znanstvenika, teoretskega fizika, nato vodila v tujino. Že vrsto let živi v Združenih državah Amerike, kjer je profesor na Univerzi Princeton.

Pri njih doma je vedno veljalo navdušenje nad znanostjo

Njegova mama Ljudmila Renko je bila doma iz Borovelj na avstrijskem Koroškem, kamor se je preselil njegov dedek Jožef Renko v začetku prejšnjega stoletja. V Borovljah so imeli trgovino, vendar pa se je mama odločila za študij medicine. Med drugo svetovno vojno je, ko je pomagala v bolnišnici v Celovcu, spoznala britanskega zdravnika, ki je prav tako deloval na tem področju. Ljubezen je bila tista, ki jo je odpeljala v London, kjer se je Duncan rodil leta 1951.

Pri naši hiši je vedno veljalo navdušenje nad znanostjo. Naročeni smo bili na revijo »Scientific American«, pa New Scientist, zlasti mama je bila navdušena nad tem, da je znanost prihodnost. Bil sem srečen, da sem imel takšno zaledje. Pogosto naletim na študente, ki v starših nimajo takšne podpore. Znanost so sanje, ljudje postanejo navdihnjeni. Učiš se o Einsteinu, Newtonu, nekateri otroci se v šoli navdušijo … dobri učitelji so zelo pomembni. Fizika me ni posebej zanimala, dokler nisem na šoli v Londonu v zadnjem letu imel krasnega učitelja. Ta vloga učiteljev, da otroke navdušijo nad izobraževanjem, je izjemnega pomena.

Niso ključni odgovori, ampak prava vprašanja

Po šolanju na St Paul’s šoli v Londonu je študijsko pot nadaljeval v Cambridgeu, kjer je tudi doktoriral (1978) in se nato kmalu odpravil čez lužo, kjer še vedno živi in dela. Pravi, da je tam še vedno dovolj podpore za znanstveno radovednost.

Nepričakovana znanstvena odkritja se pojavijo, ko ljudje sledijo svoji radovednosti. Težava je v tem, da je prihodnost zelo težko napovedati, zato tudi vladni načrti financiranja niso popolni. Raziskovalcem bi morali dati nekaj priložnosti ukvarjati se s stvarmi, ki jih zanimajo, tudi če agencija za financiranje ne prepozna takoj pomena. Združene države so imele na tem področju financiranja vedno progresivni pristop. Ko sem bil še študent v Veliki Britaniji, je bilo financiranje usmerjeno v stvari, o katerih je vladna agencija, ki jih je financirala, menila, da so pomembne za nacionalno dobro, na primer turbulence v severnem morju ob plinskih ploščadih, ne pa obskurna kvantna fizika. ZDA so živahen prostor za znanstveno raziskovanje, Evropa vse bolj sledi temu, super pa je, da imajo študentje tukaj priložnost, da gredo čez lužo.