Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred desetimi leti je iz tovarne v Kragujevcu zapeljal zadnji yugo
Nekoč ponos jugoslovanske avtomobilske industrije, hkrati pa del seznama najslabših avtomobilov vseh časov. “Ako kupiš yugo, nečeš vozit dugo.” Takšne in drugačne modrosti je bilo slišati in vsi vemo, da je imel yugo gretje zadnjega stekla samo zato, da je bilo med potiskanjem prijetno toplo v dlani. O avtomobilu so med Američani krožile celo šale, da se ključi novega yuga skrivajo v škatlah od pralnega praška. A ne glede na vse, yugo je živel dlje, kot so mu napovedovali – kar 28 let.
Na podlagi italijanskega dizajna kot različice modela Fiat 127, je bil 2. julija leta 1977 izdelan prototip. Ročno izdelanega so ga najprej podarili maršalu Titu in takrat je javnost tudi prvič videla nov model avtomobila. Proizvodnja se je sicer zares začela šele novembra leta 1980. Najprej je bil znan kot Zastava 102, pozneje pa je na podlagi natečaja javnost predlagala oziroma določila ime – Jugo. Pisan s črko »J«, ki jo je »Y« zamenjal, ko je vstopal na tuje trge. Na ameriški trg je prišel leta 1985 in se tam obdržal do leta 1992. In čeprav je v ZDA veljal za verjetno najslabši avtomobil, je bilo kljub temu čez lužo prodanih dobrih 141 tisoč yugov. Pri nas pa je bil to avto, ki se ga ni bilo treba sramovati, saj je bil ekonomičen, pa tudi popraviti ga ni bilo težko, razlaga Petja Grom, sekretar Slovenske veteranske avto-moto zveze:
“Bilo je normalno, če si pol generalke naredil kar ob cesti. Temu primerno si pač s seboj vozil torbo s 15 kg orodja.”
Da je del uporabniškega priročnika tudi avtobusni vozni red, je bila še ena izmed številnih šal na račun avtomobila, ki je tehtal le nekaj več kot 800 kilogramov. In z ne preveliko težo je prišla tudi lahkotnost gibanja oz. pospeševanja – 100 km/h je bilo bojda mogoče doseči že v manj kot 20 sekundah. Ampak to je bilo bolj kot ne tudi to – najvišja hitrost, ki jo je yugo dosegel, je bila med 135 in 145 kilometri na uro. Danes jih na slovenskih cestah vidimo le redko.
“V Slovenski veteranski avto-moto zvezi imamo registriranih približno 30 “jugecov”, kar pomeni manj kot dva odstotka vseh registriranih starodobnikov. Preostalo je šlo vse na odpad.”
4525 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred desetimi leti je iz tovarne v Kragujevcu zapeljal zadnji yugo
Nekoč ponos jugoslovanske avtomobilske industrije, hkrati pa del seznama najslabših avtomobilov vseh časov. “Ako kupiš yugo, nečeš vozit dugo.” Takšne in drugačne modrosti je bilo slišati in vsi vemo, da je imel yugo gretje zadnjega stekla samo zato, da je bilo med potiskanjem prijetno toplo v dlani. O avtomobilu so med Američani krožile celo šale, da se ključi novega yuga skrivajo v škatlah od pralnega praška. A ne glede na vse, yugo je živel dlje, kot so mu napovedovali – kar 28 let.
Na podlagi italijanskega dizajna kot različice modela Fiat 127, je bil 2. julija leta 1977 izdelan prototip. Ročno izdelanega so ga najprej podarili maršalu Titu in takrat je javnost tudi prvič videla nov model avtomobila. Proizvodnja se je sicer zares začela šele novembra leta 1980. Najprej je bil znan kot Zastava 102, pozneje pa je na podlagi natečaja javnost predlagala oziroma določila ime – Jugo. Pisan s črko »J«, ki jo je »Y« zamenjal, ko je vstopal na tuje trge. Na ameriški trg je prišel leta 1985 in se tam obdržal do leta 1992. In čeprav je v ZDA veljal za verjetno najslabši avtomobil, je bilo kljub temu čez lužo prodanih dobrih 141 tisoč yugov. Pri nas pa je bil to avto, ki se ga ni bilo treba sramovati, saj je bil ekonomičen, pa tudi popraviti ga ni bilo težko, razlaga Petja Grom, sekretar Slovenske veteranske avto-moto zveze:
“Bilo je normalno, če si pol generalke naredil kar ob cesti. Temu primerno si pač s seboj vozil torbo s 15 kg orodja.”
Da je del uporabniškega priročnika tudi avtobusni vozni red, je bila še ena izmed številnih šal na račun avtomobila, ki je tehtal le nekaj več kot 800 kilogramov. In z ne preveliko težo je prišla tudi lahkotnost gibanja oz. pospeševanja – 100 km/h je bilo bojda mogoče doseči že v manj kot 20 sekundah. Ampak to je bilo bolj kot ne tudi to – najvišja hitrost, ki jo je yugo dosegel, je bila med 135 in 145 kilometri na uro. Danes jih na slovenskih cestah vidimo le redko.
“V Slovenski veteranski avto-moto zvezi imamo registriranih približno 30 “jugecov”, kar pomeni manj kot dva odstotka vseh registriranih starodobnikov. Preostalo je šlo vse na odpad.”
Ekipa Prvega je na terenu v Savinjski dolini. Pred mikrofon smo med drugim povabili Primoža Planovška, ki je človek akcije, njegova zgodba je povezana z dostavo stvari v težko dostopnih krajih v Zgornji Savinjski dolini. V ponedeljek po ujmi je na družbenih omrežjih zasledil, da so zbirni centri polni stvari, ni pa ljudi, ki bi poskrbeli za dostavo nujnih potrebščin. To je bil zanj znak, da je šel preverit, kaj se v resnici dogaja na terenu.
Včeraj se je zaključila javna razprava o predlogu Zakona o osebni asistenci. Ta prinaša mnogo sprememb, ki uporabnike skrbijo, najbolj pa problematizirajo celoten odvzem dodatka za pomoč in postrežbo. Do sedaj so namreč uporabniki za storitev osebne asistence namenili polovico svojega dodatka, opozarjajo pa, da bo novost marsikoga pahnila v še slabši socialni in finančni položaj. Nevladniki zato opozarjajo, da se bodo mnogi primorani odpovedati osebni asistenci, to pa jih lahko celo življenjsko ogrozi. Foto: Pixabay
O ločenem zbiranju, recikliranju in tudi ponovni uporabi izdelkov, v katerih so tudi elektronske komponente v pogovoru Emilom Šehićem, direktorjem podjetja ZEOS. Foto: Pixabay
Z odprtjem razstave v Državnem zboru »Moja brazgotina, moje življenje« in jutrišnjim ozaveščanjem o transplantacijah na Prešernovem trgu v Ljubljani Slovensko društvo Transplant obeležuje evropski dan darovanja organov in tkiv.
Mnogi trgovci v svojih oglasih prikazujejo, da je nakup avtomobila na leasing ugodnejši kot za gotovino, a ko analiziramo takšne ponudbe, naletimo na množico skritih stroškov. Foto: Pixabay
Teden, ki je prinesel 2. radijski Avdiofestival, prinaša tudi svetovni dan vida in mednarodni dan bele palice. Pogovarjali smo se o in s tistimi, ki jim zvoki predstavljajo veliko več kot le slušne dražljaje. Zvoki so barva, globina, prostor, odstiranje slik, so čas, so čustva in so - odnos. So njihov svet. Navdihnjeni z dokumentarno radijsko igro o ddr. Evgenu Bavčarju: Potovanje na robu noči, smo iskali zvočne luči noči, razpravljali o vlogi sodobnega radia za tiste, ki vidijo, o ustvarjalnosti slepih in slabovidnih ter se pogovarjali o izkušnjah zvočnega onesnaženja, digitalizacije in moderne tehnologije.V sklopu dogodka je svoj prvi radijski intervju izvedel tudi študent 3. letnika novinarstva, Tadej Grum, ki je slep od rojstva. Če imate radi radio, zgodbe in zvok, vas vabimo k poslušanju! Dogodek sta povezovala Luka Hvalc in Mojca Delač.
V torek popoldne bo v Ljubljani premiera težko pričakovanega najstniškega filma Šepet metulja. Ustvarjalci uspešnice filma Vloga za Emo so se tokrat lotili občutljive teme šolske obravnave otrok s posebnimi potrebami. V ospredju je 17-letni avtist Jan. Upodobil ga je Ali Ogrizek s Šolskega centra Celje. Ta je glavnemu junaku vnesel tudi svoje osebne izkušnje z avtizmom. Prispevek je pripravil Matija Mastnak.
Jutri obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja, podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje pa kažejo, da se duševno stanje mladostnikov poslabšuje. Okoli 22 odstotkov jih ima povišano verjetnost depresije, depresijo pa najpogosteje spremljajo nevroza, nespečnost in razdražljivost. Lanskoletna raziskava je pokazala tudi, da se vsak šesti mladostnik počuti osamljenega. Ob iskanju ustrezne pomoči pogosto trčijo ob ovire, s še večjimi izzivi pa se srečujejo osebe z intelektualnimi in fizičnimi ovirami, ki so se znašle v duševni stiski. Foto: Pixabay
Leto dni po smrti Mahse Amini, ki je postala simbol upora proti zatiranju žensk v Iranu in povod za veliko vstajo, se razmere v Iranu slabšajo. Kljub večmesečnim protestom proti iranskim zakonom o obveznem zakrivanju žensk tamkajšnje oblasti stopnjujejo napade na človekove pravice žensk in deklet. Več o položaju žensk v Iranu v Aktualni temi, ki jo je pripravila Tita Mayer.
V petek se začenja 18. kongres naše največje prostovoljske organizacije, ki nam jo lahko zavidajo tudi v tujini. Kongres je najvišji organ te organizacije za volitve, programske usmeritve in manifestacijo. Sestaja se vsakih pet let. Gasilska zveza Slovenije povezuje več kot 162.000 članic in članov v 1341 gasilskih društvih. Letošnji kongres, ki se je v Žalcu začel točno ob 16:30, je pomemben tudi zato, ker bo gasilska organizacija na njem izvolila tudi novo vodstvo. Zato smo poklicali predsednika Gasilske zveze Slovenije Janka Cerkvenika, ki je na tem kongresu tudi edini kandidat za predsednika GZS.
V ponedeljek smo v naših oglašanjih z Reke govorili tudi o rezultatih popisa prebivalstva na Hrvaškem. V desetih letih se je število opredeljenih Slovencev zmanjšalo za tretjino; z 10.500 na 7.700. V primerjavi z vpisanimi v volilni imenik pa se je njihovo število celo prepolovilo. Kako pa je s slovensko narodno skupnostjo na Madžarskem? Skoraj leto dni po popisu prebivalstva je tamkajšnji statistični urad objavil tudi podatke o številu pripadnikov narodnosti. 3965 madžarskih državljanov se je opredelilo za Slovence, kar je za tretjino več kot ob prejšnjem popisu, ki je bil leta 2011. Trud, ki so ga porabski rojaki vložili v obveščanje in osveščanje, se je obrestoval. Več pa v pogovoru Silve Eöry s predsednikom Državne slovenske samouprave Karlom Hólcem.
V Stockholmu je danes Švedska akademija razglasila letošnjega lavreata za literaturo. To je postal Jon Olav Fosse, štiriinšestdesetletni norveški pisatelj in dramatik, ki ga pri nas poznamo po romanu Melanholija v prevodu Jane Kocjan in treh dramah, uprizorjenih na slovenskih odrih. Eno izmed njih Noč poje pesmi svoje je prevedla Marija Zlatnar Moe, ki jo je k pogovoru povabil Aleksander Čobec. Foto:EPA
Brez učiteljic in učiteljev ni izobraževanja, ob današnjem svetovnem dnevu učiteljev opozarjajo slovenski predstavniki. Učiteljstvo je lep poklic, a vse težji in vse manj cenjen kar se kaže tudi v višini učiteljskih plač, zato se zanj odloča vse manj mladih, izobraževalne ustanove se soočajo s pomanjkanjem kadrov. S tem pa je ogrožena tudi kakovost izobraževanja pri nas, opozarjajo učitelji.
V prvem tednu oktobra vsako leto z zanimanjem pričakujemo razglasitev Nobelovih nagrad, tako so danes v Stockholmu razkrili še, kdo so letošnji prejemniki te najprestižnejše nagrade v znanosti za področje kemije. To so v Združenih državah delujoči znanstveniki Moungi Bawendi, Louis Brus in Aleksej Ekimov, ki bodo nagrado prejeli za prispevek na področju kvantnih pik.
Začetek novega študijskega leta uokvirjajo stare težave. Postelj v študentskih domovih je premalo, na obali bi denimo potrebovali okrog tisoč dodatnih postelj, v Ljubljani pa imajo trenutno 2250 vlog več kot postelj. Tudi tuji študenti so primorani iskati namestitev zunaj študentskih domov. Denimo v Mariboru v povprečju kar 200 tujih študentov ostane zunaj njih, saj lahko sprejmejo le do 15 odstotkov vseh. Svoj prostor zato študenti iščejo tudi na trgu, na trgu pa so najemniška stanovanja draga in pogosto v slabem stanju. Evi Lipovšek so težave opisali študentje, odgovore je iskala pri pristojnih. Foto: Pixabay
Na knjižne police prihaja tretji in sklepni roman Praznina kriminalistične trilogije novinarke in dolgoletne dopisnice Mojce Širok. Osrednje mesto dogajanja je tokrat njeno trenutno dopisniško mesto, Bruselj. Knjiga, podobno kot njeni predhodnici Pogodba in Evidenca, vzbuja veliko pozornosti.
Francoza Pierre Agostini, Anne L'Huillier in Madžar Ferencz Krausz so letošnji prejemniki Nobelove nagrade za fiziko. Nagrado so dobili za razvoj eksperimentalne metode, ki nam je odprla vpogled v superhitro dogajanje na ravni elektronov. Nina Slaček se je odpravila na Inštitut Jožef Štefan v Laboratorij za ultrahitro spektroskopijo, kjer imajo napravo, ki je rezultat dela letošnjih nagrajencev. Kaj pomeni njihov prispevek za znanost, se je pozanimala pri vodji odseka za kompleksne snovi prof. Draganu Mihailoviću. Foto: Laboratorij za ultrahitro spektroskopijo na IJS s portreti letošnjih lavreatov
Luka Hvalc, Saška Rakef in Mojca Delač osvetljujejo zgodbo ddr. Evgena Bavčarja, pri katerem ima otok Capri posebno mesto. Zavili pa niso tja, pač pa v le nekaj minut vožnje oddaljen Anacapri. In če se prvi kiti s pregrešno dragimi trgovinami v čudovitih, ozkih, tlakovanih ulicah ter privablja številne turiste, tudi znane osebnosti, je drugi bolj umirjen, domač in preprost, a zato nič manj zanimiv. Lučaj od lokalne avtobusne postaje se nahaja Vila San Michelle, s katero upravlja Švedska in tako ohranja spomin, delo ter prizadevanja filozofa, ki je kraju vtisnil svoj pečat. In o katerem je bral tudi ddr. Bavčar. Pogovarjali so se s Kristino Kappelin, direktorico Vile San Michelle in švedsko častno konzulko v Italiji.
Gosta pogovora sta dr. Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki predstavi ugotovitve najnovejše raziskave o politični participaciji Slovencev na Hrvaškem, in Vasja Simonič, predsednik sveta slovenske manjšine Primorsko-goranske županije, ki ima bogate izkušnje. Letos je namreč na mestu vodje sveta začel že tretji mandat. Raziskava ni pokazala spodbudne slike. Kakšna je dejanska moč manjšinskih svetov? Imajo lahko vpliv na delovanje lokalnih in županijskih oblasti, ali gre zgolj za mrtve črke zapisane v hrvaški manjšinski zakonodaji?
Mestna knjižnica Ljubljana in Gradska knjižnica Rijeka odlično sodelujeta. Kot je povedala Vesna Trobec iz MKLJ, te dobre odnose, ki so postali že zares prijateljski, gojijo od leta 2018. Več o tem, kako je potekala predaja bibliobusa in kako negujejo kulturne vezi, lahko slišite v pogovoru z Andrejo Silić Švonja, višje knjižničarke v Gradski knjižnici Rijeka. Z njo se poleg povezovanja in spodbujanja bralne pismenosti, pogovarjamo tudi o digitalizaciji, zelenih knjižnicah, pa seveda tudi o njenih slovenskih koreninah in prvi slovenski knjigi, ki jo je sama prebrala. Priporočamo v posluh! Foto: Mojca Delač
Neveljaven email naslov