Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
5. februarja leta 1852 je za javnost svoja vrata odprl Ermitaž, sloviti muzej v ruskem Sankt Peterburgu, ki z zbirko več kot treh milijonov eksponatov spada v sam svetovni vrh in je uvrščen tudi na seznam UNESCOVE kulturne dediščine. Začetki enega največjih in najbolj znanih muzejev muzejev na svetu pa segajo že 255 let nazaj, v leto 1764, ko je ruska carica Katarina Velika od nekega berlinskega trgovca kupila 225 del holandskih in flamskih umetnikov.
Za ogled celotnega Ermitaža, ki hrani eno največjih muzejskih zbirk na svetu, bi potrebovali kar 9 let
5. februarja leta 1852 je za javnost svoja vrata odprl Ermitaž, sloviti muzej v ruskem Sankt Peterburgu, ki z zbirko več kot treh milijonov eksponatov spada v sam svetovni vrh in je uvrščen tudi na seznam Unescove kulturne dediščine. Začetki enega največjih in najbolj znanih muzejev na svetu pa segajo že v obdobje izpred 255 let, v leto 1764, ko je ruska carica Katarina Velika od nekega berlinskega trgovca kupila 225 del holandskih in flamskih umetnikov.
Ermitaž sestavlja šest zgradb na bregu reke Neva, najbolj znan je Zimski dvorec, nekdanja rezidenca ruskih carjev. Poleg te so za javnost odprti še Mali, Veliki, Stari in Novi Ermitaž ter Ermitaževo gledališče. Vsega skupaj naj bi imel Ermitaž kar 1057 sob, 1768 vrat in 1945 oken. S skoraj 67 tisoč kvadratnimi metri razstavne površine je drugi največji muzej oz. umetnostna galerija na svetu. Če želite videti vse zbirke, vas čaka kar 322 galerij, zato se pripravite na 24 kilometrov hoje. In če bi si za vsako mojstrovino vzeli minuto časa, bi za ogled vseh eksponatov porabili kar devet let!
Inventura je v Ermitažu verjetno poseben podvig, saj imajo na seznamu inventarja kar 3.150.428 eksponatov, od tega več kot milijon 125 tisoč numizmatičnih predmetov, skoraj 800 tisoč arheoloških artefaktov, 17 tisoč slik, 14 tisoč kosov orožja, 12.802 kipa, malo manj kot dva tisoč dokumentov, 345 redkih knjig in še marsikaj drugega. To pa ne pomeni, da se številke ne bodo še višale, pravi naša dopisnica iz Rusije Vlasta Jeseničnik.
“Ermitaž ima poseben sklad in še zdaj kupuje umetnine. Če vodstvo presodi, da je neka umetnina tako lepa in tako pomembna, da jo želijo imeti, bodo to umetnino tudi kupili.”
V Ermitažu najdemo umetnine iz vseh zgodovinskih obdobij, med drugim se muzej ponaša z deli mojstrov, kot so Rafael, Michelangelo, da Vinci, Rembrandt, Picasso, Van Gogh in številni drugi. Zato ni čudno, da je muzej Ermitaž prvorazredna turistična atrakcija, ki jo letno obiščejo več kot štirje milijoni obiskovalcev, poleg domačinov prevladujejo Kitajci, Američani in Britanci. Če načrtujete obisk, je torej obvezen dober načrt, odvisen od časa, ki ga boste Ermitažu namenili. V enem dnevu lahko dobite le neki splošen vtis o muzeju in vidite glavne sobe in najbolj znana umetniška dela. Če želite kar najbolje izkoristiti čas, obiščite muzej v sredo ali petek, ko je odprt do 21.00, druge dni le do 18.00. Konci tednov in šolske počitnice pomenijo več gneče tudi v Ermitažu. Gneča je tudi vsak tretji četrtek v mesecu, ko je vstop v muzej brezplačen.
Ermitaž se ponaša tudi z večjim številom kuratorjev kot katera koli druga umetniška ustanova na svetu. Pa ne le to, “klasičnim” čuvajem in kuratorjem pomaga tudi približno 60 štirinožcev.
“Ti štirinožci so zelo simpatični, so majhni, ampak pravijo, da so dobri varuhi … Katarina Velika je govorila, da si te slike lahko najprej ogleda ona in pa miši. Ampak da miši umetnin ne bi uničile, je kupila mačke.”
Prve mačke, prišle so z Nizozemske, je v Zimski dvorec že leta 1745 naselil Peter Veliki, njegova hči Elizabeta Petrovna, ki se je zelo bala glodavcev, pa je zahtevala najboljše mačke iz Kazana, saj naj bi te slovele po svojih lovskih sposobnostih. Mačke so uspešno prebrodile vse večje pretrese v Rusiji, med drugo svetovno vojno pa so jih domačini iz obupa in lakote polovili in pojedli. Po koncu vojne so mačke znova našle svoje mesto v muzeju. Od leta 1998 celo praznujejo dan Ermitaževih mačk, in sicer 28. marca.
Leta 1837 je Zimski dvorec zajel požar, a so razstavljena dela rešili, tudi med oktobrsko revolucijo je bila prva tarča Zimski dvorec. Voditelji boljševikov so umetnine sicer zaščitili, njihovi nasledniki, ki so prestolnico preselili v Moskvo, pa so tja prenesli tudi veliko umetnin. Prav tako je sovjetska oblast v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja zahodnim muzejem za majhen denar prodala več kot 250 umetnin. Stalin je tako »kupoval« vplivne prijatelje, ki so Sovjetski zvezi omogočili izvoz nafte na prej zaprte zahodne trge. V galerijah Ermitaža pa je tudi veliko umetnin, ki jih je sovjetska vojska ob koncu druge svetovne vojne kot del vojne odškodnine »zaplenila« nemškim muzejem in leta 2013 je zaradi njih skoraj nastal diplomatski škandal. Ko je nemška kanclerka Angela Merkel napovedala, da bo med ogledom muzeja ruskega predsednika Putina spomnila na te umetnine, so iz Kremlja sporočili, da bodo obisk Ermitaža izpustili, saj zanj ni dovolj časa.
Seveda so predvsem prebivalci Sankt Peterburga upravičeno ponosni na svoj muzej, ki je po drugi strani tudi kamen spotike Moskovčanom. Rivalstvo obeh mest je namreč prisotno že dolgo … Moskva ima sicer lepo število muzejev in galerij, a s sanktpeterburškim Ermitažem se ne more primerjati nobena druga kulturna ustanova v Rusiji. Tudi v svetovnem merilu skoraj nima konkurence.
4525 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
5. februarja leta 1852 je za javnost svoja vrata odprl Ermitaž, sloviti muzej v ruskem Sankt Peterburgu, ki z zbirko več kot treh milijonov eksponatov spada v sam svetovni vrh in je uvrščen tudi na seznam UNESCOVE kulturne dediščine. Začetki enega največjih in najbolj znanih muzejev muzejev na svetu pa segajo že 255 let nazaj, v leto 1764, ko je ruska carica Katarina Velika od nekega berlinskega trgovca kupila 225 del holandskih in flamskih umetnikov.
Za ogled celotnega Ermitaža, ki hrani eno največjih muzejskih zbirk na svetu, bi potrebovali kar 9 let
5. februarja leta 1852 je za javnost svoja vrata odprl Ermitaž, sloviti muzej v ruskem Sankt Peterburgu, ki z zbirko več kot treh milijonov eksponatov spada v sam svetovni vrh in je uvrščen tudi na seznam Unescove kulturne dediščine. Začetki enega največjih in najbolj znanih muzejev na svetu pa segajo že v obdobje izpred 255 let, v leto 1764, ko je ruska carica Katarina Velika od nekega berlinskega trgovca kupila 225 del holandskih in flamskih umetnikov.
Ermitaž sestavlja šest zgradb na bregu reke Neva, najbolj znan je Zimski dvorec, nekdanja rezidenca ruskih carjev. Poleg te so za javnost odprti še Mali, Veliki, Stari in Novi Ermitaž ter Ermitaževo gledališče. Vsega skupaj naj bi imel Ermitaž kar 1057 sob, 1768 vrat in 1945 oken. S skoraj 67 tisoč kvadratnimi metri razstavne površine je drugi največji muzej oz. umetnostna galerija na svetu. Če želite videti vse zbirke, vas čaka kar 322 galerij, zato se pripravite na 24 kilometrov hoje. In če bi si za vsako mojstrovino vzeli minuto časa, bi za ogled vseh eksponatov porabili kar devet let!
Inventura je v Ermitažu verjetno poseben podvig, saj imajo na seznamu inventarja kar 3.150.428 eksponatov, od tega več kot milijon 125 tisoč numizmatičnih predmetov, skoraj 800 tisoč arheoloških artefaktov, 17 tisoč slik, 14 tisoč kosov orožja, 12.802 kipa, malo manj kot dva tisoč dokumentov, 345 redkih knjig in še marsikaj drugega. To pa ne pomeni, da se številke ne bodo še višale, pravi naša dopisnica iz Rusije Vlasta Jeseničnik.
“Ermitaž ima poseben sklad in še zdaj kupuje umetnine. Če vodstvo presodi, da je neka umetnina tako lepa in tako pomembna, da jo želijo imeti, bodo to umetnino tudi kupili.”
V Ermitažu najdemo umetnine iz vseh zgodovinskih obdobij, med drugim se muzej ponaša z deli mojstrov, kot so Rafael, Michelangelo, da Vinci, Rembrandt, Picasso, Van Gogh in številni drugi. Zato ni čudno, da je muzej Ermitaž prvorazredna turistična atrakcija, ki jo letno obiščejo več kot štirje milijoni obiskovalcev, poleg domačinov prevladujejo Kitajci, Američani in Britanci. Če načrtujete obisk, je torej obvezen dober načrt, odvisen od časa, ki ga boste Ermitažu namenili. V enem dnevu lahko dobite le neki splošen vtis o muzeju in vidite glavne sobe in najbolj znana umetniška dela. Če želite kar najbolje izkoristiti čas, obiščite muzej v sredo ali petek, ko je odprt do 21.00, druge dni le do 18.00. Konci tednov in šolske počitnice pomenijo več gneče tudi v Ermitažu. Gneča je tudi vsak tretji četrtek v mesecu, ko je vstop v muzej brezplačen.
Ermitaž se ponaša tudi z večjim številom kuratorjev kot katera koli druga umetniška ustanova na svetu. Pa ne le to, “klasičnim” čuvajem in kuratorjem pomaga tudi približno 60 štirinožcev.
“Ti štirinožci so zelo simpatični, so majhni, ampak pravijo, da so dobri varuhi … Katarina Velika je govorila, da si te slike lahko najprej ogleda ona in pa miši. Ampak da miši umetnin ne bi uničile, je kupila mačke.”
Prve mačke, prišle so z Nizozemske, je v Zimski dvorec že leta 1745 naselil Peter Veliki, njegova hči Elizabeta Petrovna, ki se je zelo bala glodavcev, pa je zahtevala najboljše mačke iz Kazana, saj naj bi te slovele po svojih lovskih sposobnostih. Mačke so uspešno prebrodile vse večje pretrese v Rusiji, med drugo svetovno vojno pa so jih domačini iz obupa in lakote polovili in pojedli. Po koncu vojne so mačke znova našle svoje mesto v muzeju. Od leta 1998 celo praznujejo dan Ermitaževih mačk, in sicer 28. marca.
Leta 1837 je Zimski dvorec zajel požar, a so razstavljena dela rešili, tudi med oktobrsko revolucijo je bila prva tarča Zimski dvorec. Voditelji boljševikov so umetnine sicer zaščitili, njihovi nasledniki, ki so prestolnico preselili v Moskvo, pa so tja prenesli tudi veliko umetnin. Prav tako je sovjetska oblast v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja zahodnim muzejem za majhen denar prodala več kot 250 umetnin. Stalin je tako »kupoval« vplivne prijatelje, ki so Sovjetski zvezi omogočili izvoz nafte na prej zaprte zahodne trge. V galerijah Ermitaža pa je tudi veliko umetnin, ki jih je sovjetska vojska ob koncu druge svetovne vojne kot del vojne odškodnine »zaplenila« nemškim muzejem in leta 2013 je zaradi njih skoraj nastal diplomatski škandal. Ko je nemška kanclerka Angela Merkel napovedala, da bo med ogledom muzeja ruskega predsednika Putina spomnila na te umetnine, so iz Kremlja sporočili, da bodo obisk Ermitaža izpustili, saj zanj ni dovolj časa.
Seveda so predvsem prebivalci Sankt Peterburga upravičeno ponosni na svoj muzej, ki je po drugi strani tudi kamen spotike Moskovčanom. Rivalstvo obeh mest je namreč prisotno že dolgo … Moskva ima sicer lepo število muzejev in galerij, a s sanktpeterburškim Ermitažem se ne more primerjati nobena druga kulturna ustanova v Rusiji. Tudi v svetovnem merilu skoraj nima konkurence.
Sredi julija je več krajev v Pomurju prizadel orkanski veter, ki je odnesel strehe z mnogih hiš oziroma javnih objektov, podrl ogromno drevja, spremljajoča toča in nalivi pa so uničili veliko poljščin, sadovnjakov in vinogradov. No, pred dnevi je s svojo shrljivo močjo zagrozila reka Mura. Z vso silo je pritekala iz sosednje Avstrije in v soboto pred večerom predrla varovalni nasip pri Dolnji Bistrici. Vse dni, pa tudi noči je razmere na poplavljenem območju Pomurja spremljala Lidija Kosi, ki pa nam v tokratnem oglašanju pošilja sončne pozdrave.
V živo s terena se je oglašal Rok Valenčič, kjer je reka Završnica spremenila svoj tok.
V času povodnji so se po državi pisale različne zgodbe. Na dan prihajajo tako tudi izjemne zgodbe in pogumna dejanja posameznikov. Med drugim tudi iz zaselka Struge pred Lučami, kjer so morali takoj po divjanju narave preseliti 50 prebivalcev. V vasi Struge imajo trenutno dve strugi Savinje in nobene ceste. V petek zjutraj, ko sonce še ni vzšlo, pa se je začela prava apokalipsa, ki je šokirala številne domačine kakor tudi reševalce. Gorski reševalec GRS Celje Boštjan Pahovnik in reševalec na divjih vodah Franček Strmčnik sta na pomoč priskočila ujetim prebivalcem vasi, ki jih je podivjana Savinja z deročo vodo objela v otok. Razmere so bile kritične in nevarne. Boštjan Pahovnik je v pogovoru z Markom Rozmanom poudaril, da sta s Frančkom najprej reševala in prebujala prebivalce Luč potem pa sta se nevedoč kaj ju čaka, odpravila proti kraju Struge.
Jure K. Čokl in Blaž Kumše sta se ustavila tudi v Komendi, pred domom starejših občanov SeneCura. Pogovarjala sta se s poslovno direktorico SeneCura, Sando Gavranovič in delovno inštruktorico, Darjo Okleščen.
Poveljnik Civilne zaščite za zahodno Štajersko, Janez Melanšek pravi, da deset gorskih kmetij oskrbujejo s helikopterjem, prioriteta ostajata ureditev cestne povezave Ljubno – Luče in ureditev struge reke Savinje. Iz Okonine v občini Ljubno poročata Aleš Smrekar in Matija Mastnak.
Na Koroški Beli so v minulem vikendu opravili dve evakuaciji. Nevarnost proženja plazu so predvčerajšnjim sicer preklicali, kljub temu pa okoli 2000 prebivalcev še vedno trepeta pred plazino z več kot milijon kubičnih metrov zemlje, skal in peska. Roku Valenčiču so se pred mikrofonom pridružili poveljnik Civilne zaščite Jesenice, Igor Arh in poveljnik gasilcev na Koroški Beli, Blaž Peternel ter igralec, Gregor Čušin.
Jure K. Čokl se je v oglašanju iz Kamnika pogovarjal z vodjo intervencije in predsednikom PGD Kamnik, Jožetom Oblakom, županom občine Kamnik, Matejem Slaparjem in predsednikom gorske reševalne službe Kamnik, Jernejem Leniškom.
Jan Grilc se je v javljanju v živo iz Škofje Loke pogovarjal z dopisnico Aljano Jocif. »V taki nesreči spoznaš prijatelje«, je med drugim povedal tudi Pavle Košir, prebivalec Svete Barbare v dolini Hrastnice, ki je v najhujši noči skrbel še za 92-letno mamo.
Zvezdan Martić, v. d. generalnega direktorja RTV Slovenija o današnji akciji in pomenu javnega servisa.
Zgornjo Savinjsko dolino, kjer so povodenj in plazovi že odnesli približno 15 hiš, so tokrat zadele 500-letne vode, kažejo prvi izračuni. Da se podobna katastrofa ne bi zgodila septembra, bo najprej nujno treba očistiti in popraviti vodotoke, opozarja hidrolog in gradbeni inženir Rok Fazarinc.
Ponedeljek, 14. avgust, bo predvidoma dela prost dan oziroma dan solidarnosti. Dan bo namenjen vsem, ki želijo pomagati pri odpravi posledic katastrofalne vodne ujme in potrebujejo več prostega časa. Na kakšni osnovi je bila sprejeta ta odločitev vlade in kateri pomisleki se pojavljajo?
S poplavami in razlivanjem rek so mnoge med njimi spremenile svojo strugo. Prav zato bo v prihodnjih tednih poleg sanacije nujen tudi razmislek o preventivnem delovanju – ne le glede širjenja in večanja strug, pač pa tudi glede načrtovanja položaja zdaj poškodovanih in uničenih mostov in cest. O vsem tem se je Rene Markič pogovarjal z nekdanjim profesorjem za hidravliko na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani Francijem Steinmanom. Foto: BoBo/Borut Živulović ml./MMC
Prevozne poti se zdaj hitro vzpostavljajo tudi do Raven na Koroškem, kar je posebej za bolnike, ki potrebujejo zdravnikovo pomoč najbolj pomembno. Helena Lovinčič se je pogovarjala z vodjo osnovnega zdravstva v zdravstvenem domu Ravne na Koroškem, Zdenko Koželj Rekanovič.
Skoraj 15 tisoč ljudi je že ponudilo pomoč prizadetim v poplavah, pa še ni minilo niti 24 ur od začetka njenega delovanja.
Katastrofalne poplave v Sloveniji so prizadele tudi najbolj ranljive skupine, med katerimi so tudi slepi in slabovidni. Marsikje je deroča voda povsem spremenila njihova domača okolja, zato se soočajo z velikimi težavami pri orientaciji. Pomoč skrbnikov, psov vodnikov, svojcev, prijateljev in prostovoljcev je zato neprecenljiva. Kot poudarja predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Matej Žnuderl je v kriznih razmerah ključna komunikacija, pomembno vlogo pri informiranju slepih in slabovidnih pa ima tudi radio. S predsednikom krovne organizacije društev slepih in slabovidnih se je pogovarjal Rok Valenčič.
Razmere po katastrofalnih poplavah v Zgornji Savinjski dolini so še vedno zelo resne. Zdaj največ težav povzročajo plazovi, ki ogrožajo številne hiše. V občini Luče se je narava najbolj znesla nad zaselkom Struge; od tam so evakuirali vseh 50 prebivalcev, med njimi tudi Jožeta Vaudija ter Urško Orešnik in njeno mamo Terezijo Zamernik.
Smo na vrhuncu turistične sezone, letos je Sloveniji po nekaj slabših letih zaradi epidemije koronavirusa kazalo zelo dobro, potem pa so se zgodile poplave … Te so seveda vplivale tudi na turizem, ta je zelo občutljiva gospodarska panoga, je pa za Slovenijo zelo pomembna. In čeprav je bila glavna skrb zdaj v prvih dneh posvečena reševanju lokalnega prebivalstva in njihovega premoženja, so pomoč potrebovali tudi številni turisti, ki so bili v preteklih dneh v Sloveniji. Poročali smo o evakuacijah turistov iz kampov, mnogi so se odločili predčasno zapustiti Slovenijo. Prav tako se na številnih spletnih forumih in družbenih omrežjih pojavljajo vprašanja tistih, ki so nameravali Slovenijo obiskati v naslednjih dneh, pa zdaj ne vedo, ali priti ali raje odpovedati potovanje. In tistih, ki so že v Sloveniji, pa iščejo zanimive kraje, ki v poplavah niso bili prizadeti in jih lahko obiščejo … Kakorkoli, razmere pri nas so in še bodo vplivale tudi na turizem, zato je Andreja Čokl poklicala Turistično-gostinsko zbornico Slovenije. Njen direktor Fedja Pobegajlo pravi, da podatke o razmerah še zbirajo, a vpliv poplav na slovenski turizem bo nedvomno precejšen.
V Južni Koreji se je na t.i. Jamboreeju zbralo več kot 40.000 skavtov in tabornikov iz 158 držav, tudi iz Slovenije. Gre za dogodek, ki poteka vsake štiri leta, osrednje teme tokratnega dogodka pa so svetovni razvoj, svetovni mir, kulturna raznolikost, pustolovščina, zabava in prijateljstvo. Poklicali smo v Južno Korejo in govorili z vodnico Lano Pavšič in udeleženko jamboreeja Žano Čamdžič.
Že včeraj sta se po stranskih poteh in na koncu tudi peš Metka Pirc in Damjan Rostan prebila do Črne na Koroškem, danes pa sta se oglasila tudi iz Dravograda. Tudi ta koroška občina je bila zaradi poplav nekaj časa povsem odrezana od sveta. Zdaj, ko je voda odtekla, so glavna težava grozeči plazovi.
Po stranskih poteh in na koncu tudi peš sta se Metka Pirc in Damjan Rostan prebila v Črno na Koroškem.
Neveljaven email naslov