Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
5. februarja leta 1852 je za javnost svoja vrata odprl Ermitaž, sloviti muzej v ruskem Sankt Peterburgu, ki z zbirko več kot treh milijonov eksponatov spada v sam svetovni vrh in je uvrščen tudi na seznam UNESCOVE kulturne dediščine. Začetki enega največjih in najbolj znanih muzejev muzejev na svetu pa segajo že 255 let nazaj, v leto 1764, ko je ruska carica Katarina Velika od nekega berlinskega trgovca kupila 225 del holandskih in flamskih umetnikov.
Za ogled celotnega Ermitaža, ki hrani eno največjih muzejskih zbirk na svetu, bi potrebovali kar 9 let
5. februarja leta 1852 je za javnost svoja vrata odprl Ermitaž, sloviti muzej v ruskem Sankt Peterburgu, ki z zbirko več kot treh milijonov eksponatov spada v sam svetovni vrh in je uvrščen tudi na seznam Unescove kulturne dediščine. Začetki enega največjih in najbolj znanih muzejev na svetu pa segajo že v obdobje izpred 255 let, v leto 1764, ko je ruska carica Katarina Velika od nekega berlinskega trgovca kupila 225 del holandskih in flamskih umetnikov.
Ermitaž sestavlja šest zgradb na bregu reke Neva, najbolj znan je Zimski dvorec, nekdanja rezidenca ruskih carjev. Poleg te so za javnost odprti še Mali, Veliki, Stari in Novi Ermitaž ter Ermitaževo gledališče. Vsega skupaj naj bi imel Ermitaž kar 1057 sob, 1768 vrat in 1945 oken. S skoraj 67 tisoč kvadratnimi metri razstavne površine je drugi največji muzej oz. umetnostna galerija na svetu. Če želite videti vse zbirke, vas čaka kar 322 galerij, zato se pripravite na 24 kilometrov hoje. In če bi si za vsako mojstrovino vzeli minuto časa, bi za ogled vseh eksponatov porabili kar devet let!
Inventura je v Ermitažu verjetno poseben podvig, saj imajo na seznamu inventarja kar 3.150.428 eksponatov, od tega več kot milijon 125 tisoč numizmatičnih predmetov, skoraj 800 tisoč arheoloških artefaktov, 17 tisoč slik, 14 tisoč kosov orožja, 12.802 kipa, malo manj kot dva tisoč dokumentov, 345 redkih knjig in še marsikaj drugega. To pa ne pomeni, da se številke ne bodo še višale, pravi naša dopisnica iz Rusije Vlasta Jeseničnik.
“Ermitaž ima poseben sklad in še zdaj kupuje umetnine. Če vodstvo presodi, da je neka umetnina tako lepa in tako pomembna, da jo želijo imeti, bodo to umetnino tudi kupili.”
V Ermitažu najdemo umetnine iz vseh zgodovinskih obdobij, med drugim se muzej ponaša z deli mojstrov, kot so Rafael, Michelangelo, da Vinci, Rembrandt, Picasso, Van Gogh in številni drugi. Zato ni čudno, da je muzej Ermitaž prvorazredna turistična atrakcija, ki jo letno obiščejo več kot štirje milijoni obiskovalcev, poleg domačinov prevladujejo Kitajci, Američani in Britanci. Če načrtujete obisk, je torej obvezen dober načrt, odvisen od časa, ki ga boste Ermitažu namenili. V enem dnevu lahko dobite le neki splošen vtis o muzeju in vidite glavne sobe in najbolj znana umetniška dela. Če želite kar najbolje izkoristiti čas, obiščite muzej v sredo ali petek, ko je odprt do 21.00, druge dni le do 18.00. Konci tednov in šolske počitnice pomenijo več gneče tudi v Ermitažu. Gneča je tudi vsak tretji četrtek v mesecu, ko je vstop v muzej brezplačen.
Ermitaž se ponaša tudi z večjim številom kuratorjev kot katera koli druga umetniška ustanova na svetu. Pa ne le to, “klasičnim” čuvajem in kuratorjem pomaga tudi približno 60 štirinožcev.
“Ti štirinožci so zelo simpatični, so majhni, ampak pravijo, da so dobri varuhi … Katarina Velika je govorila, da si te slike lahko najprej ogleda ona in pa miši. Ampak da miši umetnin ne bi uničile, je kupila mačke.”
Prve mačke, prišle so z Nizozemske, je v Zimski dvorec že leta 1745 naselil Peter Veliki, njegova hči Elizabeta Petrovna, ki se je zelo bala glodavcev, pa je zahtevala najboljše mačke iz Kazana, saj naj bi te slovele po svojih lovskih sposobnostih. Mačke so uspešno prebrodile vse večje pretrese v Rusiji, med drugo svetovno vojno pa so jih domačini iz obupa in lakote polovili in pojedli. Po koncu vojne so mačke znova našle svoje mesto v muzeju. Od leta 1998 celo praznujejo dan Ermitaževih mačk, in sicer 28. marca.
Leta 1837 je Zimski dvorec zajel požar, a so razstavljena dela rešili, tudi med oktobrsko revolucijo je bila prva tarča Zimski dvorec. Voditelji boljševikov so umetnine sicer zaščitili, njihovi nasledniki, ki so prestolnico preselili v Moskvo, pa so tja prenesli tudi veliko umetnin. Prav tako je sovjetska oblast v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja zahodnim muzejem za majhen denar prodala več kot 250 umetnin. Stalin je tako »kupoval« vplivne prijatelje, ki so Sovjetski zvezi omogočili izvoz nafte na prej zaprte zahodne trge. V galerijah Ermitaža pa je tudi veliko umetnin, ki jih je sovjetska vojska ob koncu druge svetovne vojne kot del vojne odškodnine »zaplenila« nemškim muzejem in leta 2013 je zaradi njih skoraj nastal diplomatski škandal. Ko je nemška kanclerka Angela Merkel napovedala, da bo med ogledom muzeja ruskega predsednika Putina spomnila na te umetnine, so iz Kremlja sporočili, da bodo obisk Ermitaža izpustili, saj zanj ni dovolj časa.
Seveda so predvsem prebivalci Sankt Peterburga upravičeno ponosni na svoj muzej, ki je po drugi strani tudi kamen spotike Moskovčanom. Rivalstvo obeh mest je namreč prisotno že dolgo … Moskva ima sicer lepo število muzejev in galerij, a s sanktpeterburškim Ermitažem se ne more primerjati nobena druga kulturna ustanova v Rusiji. Tudi v svetovnem merilu skoraj nima konkurence.
4525 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
5. februarja leta 1852 je za javnost svoja vrata odprl Ermitaž, sloviti muzej v ruskem Sankt Peterburgu, ki z zbirko več kot treh milijonov eksponatov spada v sam svetovni vrh in je uvrščen tudi na seznam UNESCOVE kulturne dediščine. Začetki enega največjih in najbolj znanih muzejev muzejev na svetu pa segajo že 255 let nazaj, v leto 1764, ko je ruska carica Katarina Velika od nekega berlinskega trgovca kupila 225 del holandskih in flamskih umetnikov.
Za ogled celotnega Ermitaža, ki hrani eno največjih muzejskih zbirk na svetu, bi potrebovali kar 9 let
5. februarja leta 1852 je za javnost svoja vrata odprl Ermitaž, sloviti muzej v ruskem Sankt Peterburgu, ki z zbirko več kot treh milijonov eksponatov spada v sam svetovni vrh in je uvrščen tudi na seznam Unescove kulturne dediščine. Začetki enega največjih in najbolj znanih muzejev na svetu pa segajo že v obdobje izpred 255 let, v leto 1764, ko je ruska carica Katarina Velika od nekega berlinskega trgovca kupila 225 del holandskih in flamskih umetnikov.
Ermitaž sestavlja šest zgradb na bregu reke Neva, najbolj znan je Zimski dvorec, nekdanja rezidenca ruskih carjev. Poleg te so za javnost odprti še Mali, Veliki, Stari in Novi Ermitaž ter Ermitaževo gledališče. Vsega skupaj naj bi imel Ermitaž kar 1057 sob, 1768 vrat in 1945 oken. S skoraj 67 tisoč kvadratnimi metri razstavne površine je drugi največji muzej oz. umetnostna galerija na svetu. Če želite videti vse zbirke, vas čaka kar 322 galerij, zato se pripravite na 24 kilometrov hoje. In če bi si za vsako mojstrovino vzeli minuto časa, bi za ogled vseh eksponatov porabili kar devet let!
Inventura je v Ermitažu verjetno poseben podvig, saj imajo na seznamu inventarja kar 3.150.428 eksponatov, od tega več kot milijon 125 tisoč numizmatičnih predmetov, skoraj 800 tisoč arheoloških artefaktov, 17 tisoč slik, 14 tisoč kosov orožja, 12.802 kipa, malo manj kot dva tisoč dokumentov, 345 redkih knjig in še marsikaj drugega. To pa ne pomeni, da se številke ne bodo še višale, pravi naša dopisnica iz Rusije Vlasta Jeseničnik.
“Ermitaž ima poseben sklad in še zdaj kupuje umetnine. Če vodstvo presodi, da je neka umetnina tako lepa in tako pomembna, da jo želijo imeti, bodo to umetnino tudi kupili.”
V Ermitažu najdemo umetnine iz vseh zgodovinskih obdobij, med drugim se muzej ponaša z deli mojstrov, kot so Rafael, Michelangelo, da Vinci, Rembrandt, Picasso, Van Gogh in številni drugi. Zato ni čudno, da je muzej Ermitaž prvorazredna turistična atrakcija, ki jo letno obiščejo več kot štirje milijoni obiskovalcev, poleg domačinov prevladujejo Kitajci, Američani in Britanci. Če načrtujete obisk, je torej obvezen dober načrt, odvisen od časa, ki ga boste Ermitažu namenili. V enem dnevu lahko dobite le neki splošen vtis o muzeju in vidite glavne sobe in najbolj znana umetniška dela. Če želite kar najbolje izkoristiti čas, obiščite muzej v sredo ali petek, ko je odprt do 21.00, druge dni le do 18.00. Konci tednov in šolske počitnice pomenijo več gneče tudi v Ermitažu. Gneča je tudi vsak tretji četrtek v mesecu, ko je vstop v muzej brezplačen.
Ermitaž se ponaša tudi z večjim številom kuratorjev kot katera koli druga umetniška ustanova na svetu. Pa ne le to, “klasičnim” čuvajem in kuratorjem pomaga tudi približno 60 štirinožcev.
“Ti štirinožci so zelo simpatični, so majhni, ampak pravijo, da so dobri varuhi … Katarina Velika je govorila, da si te slike lahko najprej ogleda ona in pa miši. Ampak da miši umetnin ne bi uničile, je kupila mačke.”
Prve mačke, prišle so z Nizozemske, je v Zimski dvorec že leta 1745 naselil Peter Veliki, njegova hči Elizabeta Petrovna, ki se je zelo bala glodavcev, pa je zahtevala najboljše mačke iz Kazana, saj naj bi te slovele po svojih lovskih sposobnostih. Mačke so uspešno prebrodile vse večje pretrese v Rusiji, med drugo svetovno vojno pa so jih domačini iz obupa in lakote polovili in pojedli. Po koncu vojne so mačke znova našle svoje mesto v muzeju. Od leta 1998 celo praznujejo dan Ermitaževih mačk, in sicer 28. marca.
Leta 1837 je Zimski dvorec zajel požar, a so razstavljena dela rešili, tudi med oktobrsko revolucijo je bila prva tarča Zimski dvorec. Voditelji boljševikov so umetnine sicer zaščitili, njihovi nasledniki, ki so prestolnico preselili v Moskvo, pa so tja prenesli tudi veliko umetnin. Prav tako je sovjetska oblast v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja zahodnim muzejem za majhen denar prodala več kot 250 umetnin. Stalin je tako »kupoval« vplivne prijatelje, ki so Sovjetski zvezi omogočili izvoz nafte na prej zaprte zahodne trge. V galerijah Ermitaža pa je tudi veliko umetnin, ki jih je sovjetska vojska ob koncu druge svetovne vojne kot del vojne odškodnine »zaplenila« nemškim muzejem in leta 2013 je zaradi njih skoraj nastal diplomatski škandal. Ko je nemška kanclerka Angela Merkel napovedala, da bo med ogledom muzeja ruskega predsednika Putina spomnila na te umetnine, so iz Kremlja sporočili, da bodo obisk Ermitaža izpustili, saj zanj ni dovolj časa.
Seveda so predvsem prebivalci Sankt Peterburga upravičeno ponosni na svoj muzej, ki je po drugi strani tudi kamen spotike Moskovčanom. Rivalstvo obeh mest je namreč prisotno že dolgo … Moskva ima sicer lepo število muzejev in galerij, a s sanktpeterburškim Ermitažem se ne more primerjati nobena druga kulturna ustanova v Rusiji. Tudi v svetovnem merilu skoraj nima konkurence.
Poveljnik občinskega štaba Civilne zaščite Miha Vencelj poroča o dogajanju na Tolminskem.
Poročata dopisnika s celjskega in koroškega, Matija Mastnak in Metka Pirc.
V Slovenj Gradcu so morali evakuirati nekaj prebivalcev iz najbolj ogroženih hiš. Grozijo tudi zemeljski plazovi. Poroča Gregor Borovnik, poveljnik PGD Slovenj Gradec.
O stanju na slovenskih železniških progah poroča direktor infrastrukture pri Slovenskih železnicah Matjaž Krajnc.
Ecotrophelia Slovenija je tekmovanje, na katerem ekipe študentov razvijejo in predstavijo inovativne živilske izdelke, ki morajo biti eko-inovacija v vsaj eni dimenziji razvoja. Tekmovanje torej študente spodbuja, da razmišljajo širše ter že pri razvoju upoštevajo trajnostni vidik, ki je v današnjem času ključnega pomena. Na jubilejnem 15. tekmovanju so slavile zelenjavne omake PestoArt, drugo mesto je zasedel zamrznjen desert G(r)ozdni prijatelj, tretje mesto pa napitek Whey'licious. Kaj tovrstna tekmovanja prinesejo sodelujočim študentom, kako inovativni so in zakaj so letos tekmovanje razširili še na dijake, so nam pojasnili dva od nagrajenih študentov in predstavnica Gospodarske zbornice Slovenije.
V Črni gori te dni potekajo posvetovanja o novi vladi, ki jo morajo sestaviti po junijskih volitvah. Najverjetnejši mandatar Milojko Spajić iz gibanja Evropa zdaj je že prej zavrnil sodelovanje s socialisti, s katerimi bi sicer lahko oblikovali jasno večino, potrebno za reforme na evropski poti. Na njej je država zadnja tri leta povsem zastala. Kot pravi nekdanji predsednik države Milo Đukanović, ki je po porazu na predsedniških volitvah odstopil tudi kot vodja socialistov, je to posledica protievropske politike, v rokah katere se je znašla Črna gora. "Ta oblast služi interesom politike Beograda, torej velikosrbskim interesom v Črni gori in s tem poredno interesom ruskim imperialnim interesom," je prepričan. Z njim se je pogovarjal naš dopisnik z Balkana Boštjan Anžin.
Zveza organizacij pacientov ocenjuje, da je povečanje čakalnih dob v zadnjem mesecu znak, da kljub odstopu ministra Daniela Bešiča Loredana ne smemo prekiniti procesa reforme zdravstva. Izpostavlja tri elemente, ki vplivajo na dolžino čakalnih dob, to so merjenje kakovosti in varnosti, poudarek na osebni obravnavi na primarni ravni in večja pooblastila direktorjem zdravstvenih zavodov. To so tudi osnovni nujni ukrepi zdravstvene reforme. To bi prineslo več zdravja pacientom in prebivalstvu nasploh, v pogovoru s Heleno Lovinčič pojasnjuje generalni sekretar zveze in član Strateškega sveta pri premierju Golobu, Gregor Cuzak.
Potem ko so potrošniške organizacije v preteklih desetletjih že uspešno dosegle prepoved napačnih trditev pri izdelkih, jih ta naloga še čaka na področju storitev. Zeleno letenje je tak bistroumni nesmisel, s katerim poskušajo letalske družbe od potrošnikov iztisniti še kak dodaten evro.
Črnogorski predsednik Jakov Milatović bo danes nadaljeval posvetovanja s predstavniki parlamentarnih strank, o katerih bo podelil mandat za sestavo nove vlade. Po pričakovanjih naj bi novi mandatar postal vodja gibanja Evropa zdaj Milojko Spajić, ki se o novi koaliciji pogaja tudi s prosrbsko in prorusko koalicijo strank. Kot je Jakov Milatović povedal v intervjuju našemu balkanskemu dopisniku Boštjanu Anžinu, pričakuje vlado, ki bo končala blokado evropske poti in poskrbela, da bo Črna gora v nekaj letih nova članica Evropske unije.
Rezultati 25-letnega štetja in opazovanja štorkelj kažejo, da populacija v Sloveniji raste, njihova bivališča pa se pomikajo z vzhoda proti zahodu. Cirila Štuber se je o štorkljah v Sloveniji pogovarjala z Uršo Gajšek iz DOPPS. Foto: Urša Gajšek
Letna inflacija se umirja, julija je bila 6,1 odstotna. Po metodologiji Eurostata, ki zagotavlja primerljivost med državami Evropske unije pa še nižja, in sicer 5,7 odstotna. Na upad so vplivali cenejši energenti, medtem ko je hrana še vedno za dobro desetino dražja kot lani. Pričakovati je nadaljevanje umirjanje inflacije, inflacijski pritiski bodo občutnejši pri storitvah, saj so povezani s povečanjem plač in visoko zaposlenostjo, komentira Milan Damjanovič iz analitskega centra Banke Slovenije.
Zadnjo nedeljo v juliju smo obeleževali mednarodni dan barij. Barja so vrsta mokrišč, ki je pomembna predvsem za ohranjanje biotske pestrosti, pa tudi za blažitev podnebnih sprememb. Ljudje pa se premalokrat zavedamo njihove pomembnosti, saj so prav zaradi človeške dejavnosti vedno bolj ogrožena. Več o pomembnosti barij je Lani Furlan povedal dr. Mihael Jožef Toman, profesor za ekologijo in varstvo celinskih voda na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani in podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda.
Partizanska bolnica Franja v soteski Pasice pri Cerknem po uničujočem neurju in vetrolomu ostaja zaprta za javnost. So se pa v Mestnem muzeju Idrija, ki upravlja Franjo, odzvali na veliko zanimanje javnosti, kako pomagati pri obnovi tega spomenika državnega pomena, ki ga je naravna ujma po 16-ih letih znova razdejala. Javnost pozivajo, naj obišče preostale njihove muzejske objekte, odprli pa so tudi poseben podračun za zbiranje namenskih donatorskih sredstev. Direktor muzeja Miha Kosmač je med drugim opisal razmere po vetrolomu 18. julija, ko so podrta drevesa zaprla dostop do Franje.
Počitnice so za mnoge osnovnošolce in dijake čas za počitek, razvedrilo, rekreacijo, morje, prijatelje. Skratka, kot bi rekli mladi, odklop. 16-letni dijak ljubljanskega konservatorija za glasbo in balet, Andraž Babšek iz Medvod, pa tudi v tem dneh ne miruje. Snuje nove skladbe, pripravlja mladinski roman o času osamosvojitve, razmišlja o novem programu medvoškega pevskega zbora. Njegove ustvarjalne navdihe so prepoznali tudi v Medvodah, kjer so mu ob občinskem prazniku podelili priznanje Mladi up Medvod. Z Andražem Babškom se je pogovarjala Aljana Jocif.
Jutri bo svetovni dan hepatitisa. V Sloveniji ga bomo zaznamovali že 17-to leto zapored. V Ljubljani danes in jutri poteka akcija testiranja na virus hepatitisa C. Testiranje je brezplačno in anonimno, nanj se ni treba naročati, niti ni treba s seboj prinesti kartice zdravstvenega zavarovanja, poteka pa na infekcijski kliniki v prostorih na Poljanskem nasipu. O nevarnostih hepatitisa na stojnici na Prešernovem trgu ozaveščajo tudi študentje medicine.
V senci Pohorja poteka športni spektakel – Olimpijski festival evropske mladine, ki je oživil Maribor. OFEM je v mesto privabil več kot dva tisoč talentiranih športnikov iz 48-ih držav, ki v tem tednu tekmujejo v 11-ih disciplinah. Tekmovanja so odprta za javnost in obiskovalce vabijo na več kot deset prizorišč. Zaprta pa ostajajo vrata Športne vasi, kar odpira vrsto vprašanj. Kaj se dogaja v ozadju tega sveta? Srce enega najbolj pričakovanih športnih dogodkov leta je obiskala Sara Zmrzlak.
Ekstremni vremenski dogodki, ki smo jim pri nas in tudi v naši soseščini, priča že vse od začetka prejšnjega tedna, so povzročili ogromno škodo na objektih, avtomobilih in seveda v kmetijstvu. Ponekod je toča uničila ves pridelek. Kako ravnati na njivah, v sadovnjakih in vinogradih, da bi škodo na poljščinah in pridelkih ublažili? O tem smo se pogovarjali z magistro Urško Cvelbar s Kmetijsko gozdarskega zavoda Novo mesto.
Lilamors je nov projet pevke Ane Čop, pianista Thila Seeversa ter producenta Jake Arha. Njihov prvenec nosi naslov When I'm Dead, My Dearest. Odličen album prepleta jazz z eksperimentalno elektroakustično glasbo ter tradicionalno poezijo z izvirnimi besedili in govorjeno besedo. Album nosi zelo močno sporočilo in zagotovo ni namenjen površinskemu poslušanju, saj poslušalec šele z večkratnim in poglobljenim spremljanjem lahko dojame vso globino in težo skladb. O albumu se je glasbena urednica Alja Kramar pogovarjala s pevko Ana Čop.
Peter Paco Wrolich, koroški Slovenec, je bil profesionalni kolesar, sodeloval je tudi na tritedenskih dirkah po Franciji in Italiji, nastopal je na olimpijskih igrah leta 1996 in 2000. Kolesarstvu je ostal zavezan tudi po koncu kariere, kot predsednik koroške kolesarske zveze in trener kolesarskega kluba KAC. Po očetovih stopinjah gresta tudi sinova Santiago in Manolo. Slednji je član avstrijske kolesarske reprezentance in bo prihodnji mesec nastopil na svetovnem prvenstvu v Glasgowu. Paco Wrolich spremlja kolesarske dirke, tudi po Franciji, ki ima sloves najprestižnejše na svetu. Takoj po dirki na čas je napovedal, da Tadej Pogačar ne bo mogel premagati Jonasa Vingegaarda. Imeti drugega na Dirki po Franciji je vrhunski rezultat, pravi. Da sta kar dva slovenska kolesarja v svetovnem vrhu, pripisuje kolesarski tradiciji, prepričan pa je, da je to enkraten dogodek, ki se ne bo kmalu ponovil.
Neveljaven email naslov