Zakaj dokument tudi v Sloveniji nima uradnega značaja

Kljub opravičilu se še vedno ni poleglo razburjenje zaradi besed predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija in italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija na spominaski slovesnosti v Bazovici pri Trstu, kjer smo spet lahko slišali besede o etničnem čiščenju Italijanov in o italijanski Istri in Dalmaciji. V slovenskih odzivih na te besede smo lahko slišali obžalovanje, ker Italija nikoli ni uradno objavila končnega poročila o slovensko-italijanskih odnosih, ki ga je pripravila mešana zgodovinsko-kulturna komisija. Marjan Vešligaj se je pogovarjal s sopredsedujočo članico omenjene komisije Milico Wohinc Kacin, ki je med drugim povedala, da tudi v Sloveniji poročila nismo objavili, tako kot je bilo dogovorjeno.

V obdobju osamosvojitve verjetno nismo bili dovolj pozorni na vedenje nekaterih italijanskih krogov, ki so ob razpadu Jugoslavije videli priložnost za vrnitev po drugi svetovni vojni izgubljenih ozemelj. V začetku devetdesetih let so tamkajšnji mediji bolj kot kadar koli prej ponavljali zgodbe o etničnem čiščenju, celo genocidu nad Italijani, o slovanski grabežljivosti in o sovraštvu do Italijanov. Čeprav so bila odprta povojna vprašanja po večini urejena z osimskimi sporazumi, se je pokazala potreba po skupni obravnavi bolečih zgodovinskih vprašanj. Oktobra leta 1993 sta se zunanji ministrstvi Slovenije in Italije odločili za ustanovitev mešane slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki bi celovito preučila vse pomembne vidike odnosov med državama in narodoma. Predstavnica slovenske strani je bila sopredsednica komisije profesorica Milica Kacin Wohinc.

Poročilo zajema obdobja od leta 1880, ko smo se v tem delu Evrope začeli zavedati narodnih korenin, do londonske spomenice in začetka normalizacije odnosov med državama leta 1956. Razburljivo obdobje, ko je po prvi svetovni vojni območje Primorske zapustilo več kot sto tisoč Slovencev, pa eksodus več kot 200 tisoč Italijanov iz Istre in Dalmacije po drugi svetovni vojni ter vojne in povojne žrtve. Poročilo ne omenja ne etničnega čiščenja ne etnično motiviranega sovraštva, ki bi vodilo množične poboje.

Komisija je končno poročilo soglasno sprejela na zasedanju v Vidmu leta 2000. Njeni člani Slovenci in Italijani so dosegli soglasje o vznemirljivi preteklosti odnosov med obema narodoma, ob spoznanju, da zgodovinska nasprotja ne smejo prerasti v nasprotja sedanjosti in obremenjevati odnosov v prihodnosti. Osnutek poročila sta leta 2001 objavila Primorski dnevnik in tržaški Il Piccollo, nikoli pa ni bil uradno potrjen v nobenem parlamentu, kar je bila prvotna ideja.

A poročilo je vendar bilo objavljeno. V treh jezikih ga je objavila Nova revija, objavil ga je tudi tržaški krožek Premik in danes je na spletnih straneh dostopno vsakomur, ki ga zanima ta tematika. Dovolj je, da odtipkate besede slovensko- italijanski odnosi. Tako je tudi resnica dostopna vsem, ki to želijo in ki zgodovine ne uporabljajo za dnevno politične potrebe.