Nekateri poklici so izginili zaradi družbenih sprememb, druge je nadomestila ali spremenila tehnologija. Mednje lahko prištejemo telefonistke, ročnega stavca in dežnikarja. O znanjih, ki so se ali se še izgubljajo z izginjanjem določenih poklicev, več v Nedeljskem jutru na Prvem, ki ga je pripravila in vodila Darja Pograjc.

O delu telefonistk v ročni centrali, obrtniškem znanju ročnega stavljenja in dežnikarstvu, ki počasi izginja

Od pobiralcev kegljev, prižigalcev luči javne razsvetljave do dostavljavcev mleka, peric, ročnih stavcev in celo videotekarjev – to je samo nekaj poklicev, ki jih danes ni več. Nekateri so izginili zaradi družbenih sprememb, druge je nadomestila ali spremenila tehnologija.

Telefonistke so bila mlada dekleta

Poklic se je uveljavil, ko so se ob koncu 19. stoletja pojavile ročne telefonske centrale, ki so jih kraji imeli na svojih poštnih uradih. Luka Štepec, muzejski sodelavec, zaposlen v Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu, razloži, da so t. i. induktorske telefone povezali na centralni telefon oz. ročno telefonsko centralo: “Ko si klical s tem starim telefonom, si najprej pozvonil na pošti, kjer so se ti javili. Njim si moral povedati, koga želiš poklicati, oni so te pa prevezali naprej.”

To je bil poklic, tipičen predvsem za mlada dekleta. Iskalo se je namreč delovno silo s preimerno izobrazbo, z znanjem jezikov. Táko, ki je bila šolana v lepem vedenju in primerni komunikaciji. Iskalo se je prijazne, ustrežljive ljudi, zato se je najprej začelo zaposlovati dekleta iz revnih meščanskih in plemiških družin, pozneje dekleta iz delavskega razreda.

Čeprav so telefonistke slabo plačevali in da so se pogosto soočile z diskriminatornimi pogoji dela, je poklic prispeval k emancipaciji – obstajal je namreč v času, ko je bilo žensko delo tabu.

Samo še dva dežnikarja

Poleg dežnikarstva Jenko na Prešernovi ulici v Kranju popravljalnico dežnikov najdemo še v Trubarjevi ulici v Ljubljani. Obrtniško delavnico je od svojega očeta prevzela Marija Lah, ki pravi, da je popravljavec dežnikov “poseben poklic, sestavljen iz finomehanike in šiviljskega poklica.”

Ceneni dežniki so na trg prinesli predvsem veliko smeti, veliko potrošnjo materiala, energije, človeškega dela, v mojem poklicu pa so prinesli drugačne vrste popravila. Dela imam še vedno dovolj, kljub cenenim dežnikom. Ljudje dajo popravit tudi ceneni dežnik, ker ima drugačno vrednost, so ga kupili za spomin, ga dobili za darilo, jim je všeč barva, je priročen in želijo točno tega, ki ga imajo.

Ročni stavec je bil tudi lektor

Boris Gerbec je izučen ročni stavec, nekoč zaposlen pri Ljudski pravici, danes pa demonstrator v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. Srečali smo se na oddelki Grafika, pred nekakšnimi predali, razdeljenimi s prekati, v katerih so bile založene črke. Kako se je ročni stavec znašel med vsemi temi črkami?

V črkovnjaku črke niso zložene po abecednem redu, ampak je bila narejena statistika, katerih črk se največ porabi. V večjih predalih so bile črke, ki se bolj uporabljajo: a, d, m, o, r itn. Da se nastavi format, imaš pomagalo pri stavljenju, signaturo na črki, zaradi katere pravilno obrneš črke v vrstičniku. To je taka majhna vdolbinica na črki.

Danes izbor in oblikovanje črk potekata na računalniških programih. Se pa s tem izgubljajo določena znanja, do česar je Boris Gerbec še posebej kritičen: “Danes pogledaš sestavek … Če bi ga takrat tako postavil, tudi prvega letnika grafične šole ne bi naredil. Danes je v revijah ena vrstica razprta, da je med vsako črko pol milimetra ali pa dva milimetra prostora, druga vrstica je pa stisnjena.”