Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4525 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
Vprašanje zavarovanja nepremičnin je v katastrofalnih poplavah, ki smo jih doživeli v Sloveniji pred dvema tednoma, postalo zelo pomembno, še zlasti, ko smo ugotovili, da tretjina slovenskih domov sploh ni zavarovana, še dodatna tretjina pa naj bi bila zavarovana za prenizko zavarovalno vsoto, še zlasti, ko gre za zavarovanje v primeru poplav in plazov. Naj kaj moramo misliti, ko se odločamo za zavarovanje nepremičnin, je Cirila Štuber spraševala Petra Repnika, zavarovalnega zastopnika, ki dela pri agenciji, ki sodeluje s sedmimi od osmih slovenskih zavarovalnic.
Intenzivne pretoki vode v času poplav so iz rek odnesli tudi ribe in drugi vodni živelj. Ribiške družine, ki upravljajo z ribjim življem v rekah, na najbolj prizadetih območjih so utrpele ogromno materialno škodo. Vode so jim odnesle ribiške domove in ribogojnice. Ob vsem tem se jim letos obeta dvig koncesnin. Obnova rečnega življenja bo dolgotrajna, je Jernejki Drolec povedal sekretar Ribiške zveze Slovenije Igor Miličić.
Pred začetkom novega šolskega leta v poplavah poškodovane šole odpravljajo posledice ujm. Po zdajšnjih podatkih ministrstva za izobraževanje bosta dve šoli kasneje pričeli s poukom. Kljub poškodovanim objektom pa se trenutno kot večja težava izkazujejo neprevozna cestišča. Ključna je v tem trenutku torej sanacija oziroma vsaj začasna ureditev obvozov, da bodo lahko vsi otroci obiskovali pouk. Novinar Rene Markič se je o tem pogovarjal z ravnateljem Osnovne šole Komenda Moste Urošem Križaničem, ravnateljico Osnovne šole neznanih talcev Dravograd Danijelo Ledinek in Borisom Zupančičem z Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje. foto: Pixabay
Z današnjim dnem začenja svoj mandat nova uprava Radiotelevizije Slovenija, ki bo prihodnja štiri leta vodila in upravljala javni zavod RTV. Upravo sestavljajo predsednik Zvezdan Martič ter člani Simon Kardum, Andrej Trček in Franci Pavšer, ki bo kot član uprave opravljal funkcijo delavskega direktorja. Pavšer, ki je do zdaj opravljal delo športnega novinarja našega radia in funkcijo podpredsednika Sveta delavcev, je bil na položaj delavskega direktorja izvoljen v drugem krogu internih volitev, na katerih je prejel večino glasov zaposlenih. Več o tem, kakšne bodo naloge delavskega direktorja in katere bodo prve poteze nove uprave, pa v pogovoru z novoizvoljenim delavskim direktorjem Francijem Pavšerjem. Z njim se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
Letošnje poplave so prinesle veliko škodo tudi v kmetijstvu. Kmetje so zaskrbljeni zaradi velikih količin mulja in drugega materiala, ki je onesnažil travniške in njivske površine. Kmetijsko gozdarska zbornica pričakuje, da bo država pomagala z vzorčenjem in analiziranjem tal in podprla preverjanje neoporečnosti pridelkov s poplavljenih območij. Usklajevanja o tem, kdo in kako bo izvajal vzorčenje tal in ali bi analize opravili tudi za poplavljene pridelke usklajevanja še potekajo. O vzorčenju tal in revitalizaciji onesnaženih kmetijskih površin pa več v prispevku Jernejke Drolec, ki se je pogovarjala s profesorico za fizično in regionalno geografijo na Univerzi Maribor, dr. Ano Vovk, vodjo Mednarodnega centra za samooskrbo Dole pri Poljčanah.
Državni praznik dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je spomin na dan, ko je Prekmurje po določilih pariške mirovne konference leta 1919 pripadlo takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prekmurski Slovenci so bili takrat po stoletjih znova združeni z matičnim narodom. Iz Prekmurja se je oglasila Lidija Kosi.
Prizadeti v nedavnih poplavah bodo do konca letošnjega leta upravičeni do nižje cene električne energije. Gre za ukrep ministrstva za okolje skupaj z nekaterimi dobavitelji električne energije, ki pokrivajo prizadeta območja. Izbrana gospodinjstva bodo tako plačevala simbolično ceno 0,1 centa na kilovatno uro. Podrobnosti je predstavil Rene Markič. foto: Žiga Živulovič ml./BoBo
Predsednik vlade Robert Golob se je danes srečal s predstavniki Združenja občin Slovenije, Skupnosti občin Slovenije in Združenja mestnih občin. Na sestanku so pregledali, kako potekajo intervencijska in sanacijska dela na območjih, prizadetih od ujme in poplav, ter govorili o novih predlogih in potrebah.
Na enega izmed največjih krščanskih praznikov Marijino vnebovzetje, obhajata ga Katoliška in Pravoslavna cerkev, gostimo ženski, ki pomembno sooblikujeta katoliško skupnost v Sloveniji: redovnico dr. Marijo Šimenc, ki kot prva ženska v zgodovini slovenske Rimskokatoliške cerkve od aprila letos opravlja naloge generalne tajnice Slovenske škofovske konference, in laikinjo, ravnateljico Ignacijevega doma duhovnosti v Ljubljani, Sonjo Pungertnik. Kaj jima pomeni veliki šmaren, kakšno je njegovo sporočilo, zakaj je to praznik upanja in o vlogi žensk v Katoliški cerkvi.
S poletjem gredo z roko v roki tudi potovanja. Poleg okoliških držav, kjer počitnikuje največ Slovencev, se nekateri podajo tudi na bolj oddaljene in zahtevne poti. Roka in Katarino Hočevar vleče tudi na druge celine, bila sta namreč že v več kot 80 državah in med drugim preživela tudi več kot devet mesecev v Južni Ameriki. Seveda pa sta se poleg vseh nepozabnih doživetij, spoznavanju novih ljudi in preizkušanju neznane hrane na potovanjih srečala tudi z nekaterimi izzivi. Ker pa se temu, da se nam na potovanjih zgodi tudi kaj neprijetnega, ne moremo izogniti, je Katja Kenda, vodja podjetja Z letalom na poti, razložila Lani Furlan, kako se je v določenih situacijah najbolje odzvati.
Z ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije so konec preteklega tedna sporočili, da se rok za oddajo vloge za sprejem in podaljšanje bivanja študentov višješolskega in visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih za prihodnje študijsko leto zaradi izjemnih okoliščin, ki so nastale ob nedavnih poplavah, podaljšuje do vključno 23. avgusta 2023. Študenti, prizadeti v ujmi, bodo upravičeni tudi do dodatnih 100 točk. Razpis tudi sicer letos prinaša kar nekaj novosti – med drugim način oddaje vloge. Podrobneje v pogovoru, ki ga je z Igorjem Brlekom iz Študentskega doma Ljubljana posnela Andreja Gradišar.
12. avgusta praznujemo Mednarodni dan mladih. Da mladi potrebujejo svoj dan, na katerega lahko opozorijo na svoje težave, stiske in pravice, so na generalni skupščini OZN sklenili že leta 1999. Osrednja tema letošnjega Mednarodnega dne mladih nosi naslov Zelena znanja za mlade: Na poti k trajnostnemu svetu. Mladi največje izzive vidijo na področju duševnega zdravja, stanovanjskega vprašanja ter iskanja varnih in kakovostnih zaposlitev, vse pomembnejše pa so zanje tudi okoljska trajnost, trajnostna mobilnost in podnebne spremembe. Več v prispevku Lane Furlan in Aleša Ogrina.
Vsi, ki so v poplavah ostali brez domov, bodo potrebovali najprej začasne nastanitve, nato pa še trajnejše rešitve v obliki nadomestnih gradenj. A postopki pridobivanja dovoljenj so dolgotrajni in župani z vlado iščejo pot, kako jih pospešiti. O tem, od kod zemljišča, zakaj sprememba občinskega prostorskega načrta lahko traja več let in kako ta čas skrajšati, se je Erna Strniša pogovarjala z Vladimirjem Prebiličem, predsednikom Skupnosti občin Slovenije in županom Kočevja.
V ujmah so bili močno poškodovani tudi nekateri vrtci in šole. Na ministrstvu za izobraževanje zaenkrat ocenjujejo, da bi večina šol 1. septembra lahko normalno začela s poukom, ostale pa najkasneje sredi septembra. Zapleta se tudi pri študentih. Mnogi se namreč ne morejo pripravljati na jesenske izpitne roke, zato ministrstvo univerzam ponuja možnost zamika vpisa. O vsem tem Rene Markič s sogovornikoma Borisom Zupančičem, namestnik direktorja Direktorata za osnovne šole na ministrstvu za izobraževanje, in ministrom za visoko šolstvo Igorjem Papičem. foto: Pixabay
V ponedeljek, 14. avgusta, se v Novem mestu začenja Festival Jazzinty. Vse do sobote, 19. avgusta, se bodo tam odvijale jazzovske delavnice in večerni koncerti. Letošnji Jazzinty se predstavlja s sloganom preteklost = prihodnost. Fokus bo torej na ljudski glasbi v sodobnem času. Več o festivalu in delavnicah je z glasbeno urednico Aljo Kramar spregovorila umetniška vodja festivala Ana Čop.
Čeprav sta vreme in narava pred tednom dni velikemu delu Slovenije prinesla nesrečo in trpljenje, ter dnevi, ki sledijo poplavam in plazovom, minevajo v znamenju odstranjevanja posledic vodne ujme, ne smemo pozabiti, da so šolarji še vedno na počitnicah. Na srečo nekaterih delov Slovenije poplave niso doletele in se lahko počitniške aktivnosti odvijajo nemoteno. Kot vsako leto naš Program za mlade preverja vzdušje na počitniških taborih in delavnicah. Jutri bo v otroški oddaji Radijski ringaraja in mladinski oddaji Hudo še posebej živahno, saj je naša ekipa že od včeraj v Kranjski Gori na taboru Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Od tam so se nam oglasili Vladimir Jovanovič, David Lap, Lara Gril in Špela Šebenik. V pogovoru z vodjo tabora Karmen Povh, enim od mentorjev Seanom Danielom iz Južne Karoline v Združenih državah Amerike in otroki, ki te dni preživljajo na taboru.
Veliko požrtvovalnost so v najtežjih trenutkih minulega konca tedna pokazali tudi člani društev Gorske reševalne zveze Slovenije. Gorski reševalci so aktivno pomagali na vseh prizadetih območjih. O Intervencijah, ki so jih opravili in tem, kaj gorske reševalce še čaka v naslednjih dneh in tednih, se je s podpredsednikom Gorske reševalne zveze Slovenije dr. Klemnom Belharjem pogovarjal Aleš Ogrin.
Zveza prijateljev mladine v sodelovanjih s svojimi področnimi društvi organizira brezplačno letovanje za otroke stare od pet do 17 let z območij prizadetih v poplavah. Zaenkrat bo to možno v Dolenjskih toplicah, iščejo pa tudi proste termine na obali. Katja Arhar se je o tem pogovarjala z generalno sekretarko ZPMS Bredo Krašna.
S poplavami so se na prizadetih območjih začeli kopičiti tudi veliki kupi kosovnih odpadkov. V mnogih občinah po državi so se zato samoorganizirali in vzpostavili posebne točke za te odpadke. Ponekod nastajajo veliki kupi, a na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo zagotavljajo, da odvoz v večini primerov trenutno poteka vsaj enkrat dnevno. Ob tem ljudi posebej pozivajo, naj odpadkov, predvsem lesa, ne kurijo sami. O vsem tem se je Rene Markič pogovarjal z direktorico Direktorata za okolje na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Tanjo Bolte. foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
Čeprav je Koroška še vedno območje siren, od tam prihajajo tudi dobre novice. Iz Dravograda sta oglasila Metka Pirc in Gašper Adrinek.
Neveljaven email naslov