Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4525 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
Dvajsetič se je letos na Gradu Snežnik zbral orkester Etno Histeria, ki je za 14 dni združil 70 glasbenikov iz 21 držav. Kako so izgledale vaje, kje nas čakajo koncerti ter kakšna je sploh ideja tega orkestra, v prispevku razloži idejni vodja orkestra Matija Solce. Prav tako pa Matija napove prihajajoči festival Floating Castle, ki ga gosti Grad Snežnik med 27. in 30. julijem.
V Novi Gorici potekajo priprave na nevtralizacijo 250-kilogramske letalske bombe iz 2. svetovne vojne. Prav posebej se na nedeljsko akcijo pripravljajo člani Državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. Tina Kofol je pred mikrofon povabila Aljaža Lebana, izkušenega člana te enote, ki bo neposredno vključen v nedeljsko intervencijo. Za njim je že več kot dvajset deaktivacij letalskih bomb. Kot je povedal, je za uspeh ključno to, da vsak opravi nalogo, ki mu je zaupana.
V številnih občinah na Gorenjskem odpravljajo posledice včerajšnjega močnega vetra, ki je odkrival strehe, ruval drevesa in poškodoval infrastrukturo. Vetrolom je prizadel Radovno ter doline Vrata, Kot in Krma, kjer je v Kovinarski koči zaradi neprevoznosti ceste ostalo ujetih 120 ljudi. Med njimi je bilo tudi 70 slepih, slabovidnih in drugih ranljivih skupin s spremljevalci, ki so se vrnili s Triglava in so zdaj srečno v dolini. Razmere je spremljala naša dopisnica Aljana Jocif. Mateja Železnikar pa se je kmalu po vrnitvi v Mojstrano pogovarjala z Jurčkom Nowakkom, ki je pri Planinski zvezi Slovenije zadolženi za planince invalide in jih je spremljal na vrh Triglava. Vsi smo dobro in veseli smo, da nam je uspelo, je dejal, presenečen zaradi zaskrbljenosti in medijskih vprašanj o tveganju vzpona ob nestabilnih vremenskih razmerah. »Vreme je bilo lepo, imeli smo dva dneva sonca, za rdeči alarm pa nismo vedeli, saj v planinah ni signala, radia pa ne poslušamo. V hribe greš, da uživaš!« Kaj pa opozorila?
Naše gore so te dni dobro obiskane. Z večjim obiskom pa se povečuje tudi število gorskih nesreč. Vse bolj obremenjeni pa so tudi gorski reševalci, ki so imeli letos že več kot 300 posredovanj. Samo včeraj so prejeli osem klicev na pomoč. Najbolj obremenjeni so bili bohinjski gorski reševalci. Ti so v dveh obsežnih reševalnih akcijah ponoči pomagali 68-letnemu tujcu pod Rdečo Škrbino na območju Triglava in dvema planincema, ki ju je na Komarči zajelo slabo vreme. Gorski reševalci svetujejo, da pred odhodom v gore skrbno preverite vremensko napoved.
Z začetkom meseca je začela veljati novela Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, s katero želi vlada zmanjšati problem pomanjkanja strokovnih delavcev v šolstvu. V Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture pravijo, da bodo šole lahko zaposlovale tudi strokovnjake brez pedagoško-andragoškega znanja. Nesprejemljiv se jim zdi tudi predlog vlade, da bi svetovalne delavce v šolstvu umestili v nižji plačni razred. Foto: Reuters/MMC
V letu 2022 je Jazzinty obudil skladateljsko nagrado Jazzon, ki je v preteklosti potekala med letoma 2003 in 2016 in nagradila 13 slovenskih mladih ustvarjalcev, ki so danes vodilni ustvarjalci slovenske jazzovske krajine. Zmagovalec skladateljske nagrade Jazzon 2023 je postal pianist Matic Štemberger s skladbo Catharsis. Drugo mesto je pripadlo skladbi Scapegoat avtorja Gala Goloba, tretje mesto pa je pripadlo skladbi Bandulf Cantrip avtorja Luke Zabrica.
Teden med 3. in 9. julijem je bil glede na meritve Univerze Maine v Združenih državah Amerike najtoplejši v zgodovini meritev. Povprečna temperatura je prvič presegla 17 stopinj Celzija. Kako bodo podnebne spremembe vplivale na Evropo in Slovenijo, se Rene Markič sprašuje s sogovornikoma klimatologom Renatom Bertalaničem z Agencije RS za okolje in Lidijo Živčič z društva Focus. foto: Reuters/MMC
Vse posledice neurij, ki so ta teden prizadela tako rekoč vse dele Slovenije, se šele razkrivajo. Kot smo že poročali, je včerajšnje neurje najhuje prizadelo Cerkno, kjer je bil tudi Marko Škrlj. Meteorolog Brane Gregorčič pravi, da so območja z razgibanim reliefom bolj dovzetna za vremenske ujme, vendar teh vsaj ta konec tedna na srečo ne bo več.
Umetna inteligenca bo s svojim hitrim razvojem vplivala tudi na gospodarstvo. Podjetja se bodo morala prilagoditi spremembam, svoje delavce in delavke pa izobraziti za nove spretnosti. A kot poudarja profesorica doktorica Tjaša Redek z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, je nevzpodbuden predvsem podatek, da si kar polovica odraslih, ki niso deležni izobraževanja o delovanju in uporabi novih tehnologij, tega niti ne želi. Čeprav umetni inteligenci že danes namenjamo vse več pozornosti, bo ključno vlogo igrala v prihodnjih letih. Do leta 2030 bi po besedah profesorice doktorice Redek lahko prispevala enako svetovnemu gospodarstvu kot Indija in Kitajska skupaj. Z njo se je pogovarjal Rene Markič. foto: Pixabay
Svet RTV Slovenija je včeraj skoraj soglasno podprl imenovanje Zvezdana Martića za predsednika uprave RTV, ki bo predvidoma konstituirana v drugi polovici avgusta. Glede ekipe je bil Martić skrivnosten, ker bo svet šele v sredo prihodnji teden predvidoma imenoval dva člana bodoče uprave – ta bo štiričlanska. Četrti član uprave pa bo delavski direktor, ki ga bodo volili zaposleni. Je pa Martić povedal, da želi imeti v upravi pomoč na področju financ, prava in organizacije dela.
Kaj mi lahko priča pove o tem, kaj se je zgodilo? Kako naj jo izprašam, da bom dobil čim več uporabnih in verodostojnih informacij? Kako naj presodim, ali njeni izpovedbi lahko verjamem? Ali lahko zaupam, da je očividec prepoznal pravega storilca? O tem se sprašujejo sodniki, tožilci, odvetniki, policisti, kadar je pred njimi zaslišanje osebe vpletene v postopek. Odgovore jim ponuja priročnik z naslovom Pod katerim drevesom si ju videl? višjega sodnika Janka Marinka. Očividci so namreč pomemben, včasih edini vir informacij o dogodku, ki je obravnavan kot kaznivo dejanje. Z Jankom Marinkom se je pogovarjala Jolanda Lebar. Najprej o tem, da se načinov zaslišanja ni mogoče naučiti vnaprej in da zaslišanja postanejo boljša šele z izkušnjami iz prakse.
Naša starajoča se družba se trenutno nahaja v preddverju mnogih sprememb. Tik pred zdajci je realizacija dolgotrajne oskrbe, pereča debata se vije okoli osebne asistence in evtanazije, vlada pa je končno pristopila k naslavljanju največjega zdravstvenega, socialnega in finančnega problema naše družbe, ki je demenca. O teh temah se je Eva Lipovšek pogovarjala z nekdanjo vrhovno državno tožilko, varuhinjo človekovih pravic in svetovalko predsednika republike, sicer pa glasno aktivistko za pravice ranljivih, Vlasto Nussdorfer. foto: BoBo
Tudi Prvi se je 29. maja v delčku pridružil Evropskemu večeru zvokov, ki poteka pod okriljem projekta BAIR in pri katerem sodelujejo finski, srbski in slovenski radijski program. Pisana mavrica zvokov in besed je pričarala znane in manj znane zvočne svetove. Pri Evropskem večeru zvoka so sodelovali Jukka Mikkola iz studia v Helsinkih, Anamarija Štukelj Cusma, Maj Valerij in Mojca Delač, z Arsa, Vala202 in Prvega, strokovna sodelavca prof. dr. Katarina Kompan Erzar in prof. dr. Rajko Muršič. Režija: Saška Rakef Perko. Za tonske zveze je skrbel Aleš Ogrič, tonski mojstri: Rok Kokošinek, Vid Humer, Boštjan Repanjšek. Naj vas spomnimo, da lahko tudi prvi Večer zvokov na Prvem, v katerem smo obujali spomine na zvoke otroštva že najdete in poslušate v arhivu na spletni strani Prvega. Čim več zvokov, ki vam prijajo, vam ustvarjalna, mednarodna posadka želi tudi nadaljevanju večera.
Medtem ko so iz dneva v dan poletne temperature vedno višje, pa se mnogi brezdomni sprašujejo, kako bodo preživeli prihajajoče mesece, ko bo zunaj spet hladneje. Invalidni brezdomni namreč nimajo nikakršnega zatočišča, kamor bi lahko odšli v nadaljno nego, ko so ti odpuščeni iz zdravstvene oskrbe. Zatočišče za brezdomce pod okriljem Centra za socialno delo ima trenutno zasedene vse kapacitete, poleg tega pa zatočišče ni primerno za invalidne osebe. Težave pa ne morejo rešiti niti zdravstvene ustanove, saj tudi tam brezdomni ne morejo ostati v daljši oskrbi.
Letošnji zastoji so nas dokončno streznili; postalo je očitno, da se bomo brez ukrepov kmalu znašli v prometnem kolapsu. Zastoji povzročajo ogromno gospodarsko in okoljsko škodo. Brez razvite prometne infrastrukture tudi ni gospodarskega razvoja. To še posebej velja za Slovenijo, kjer logistika pomeni blizu 8 odstotkov BDP, toda soočamo se s preozkimi avtocestami in zastarelim železniškim omrežjem, ki ne omogoča ne povečanja hitrosti vlakov, ne povečanja kapacitet. Da so potrebni takojšnji mehki, kot tudi dolgoročni ukrepi na prometni infrastrukturi, poudarjajo na Strateškem svetu za investicije in gradbeništvo na Gospodarski zbornici, kjer so si zadali, da bodo v prihodnje bdeli nad projekti prometne infrastrukture, z njihove strani prihaja vrsta opozoril in rešitev.
V ponedeljek zvečer je neurje povzročilo velike težave tako na cestah kot v železniškem prometu. Sprožil se je tudi plaz na železniški progi med Savo in Zagorjem, ki je zasul tire in pozvročil, da je vlak iztiril. Težavo so reševali z nadomestnimi avtobusi, posledica so bile velike zamude. A potniki pravijo, da so zamude stalnica, pristojni pa jim odgovarjajo, da so te logična posledica nadgradnje železniške infrastrukture, ki jih moramo vzeti v zakup za dosego dolgoročnih ciljev.
Trenutno je v javni razpravi predlog novele zakona o javni rabi slovenščine. Ta ureja predvsem položaj slovenščine v digitalnem okolju. Dozdajšnji zakon, sprejet leta 2004 in dopolnjen leta 2010, je namreč po besedah ministrice za kulturo Aste Vrečko pisan v časih, ki še niso predvidevali tako močnega digitalnega razvoja. Foto: pixabay
Vitez krvodajalstva je častni naziv, ki ga prejmejo moški, ki so kri darovali stokrat in ženske, ki so kri darovale osemdesetkrat. V Centru za transfuzijsko medicino mariborskega kliničnega centra je v knjigo Vitezov krvodajalstva je vpisanih 206 rednih krvodajalcev, zadnja dva pa sta na stol za odvzem krvi stotič sedla pred dnevi/v torek. Oba sta povedala, da se krvodajalske akcije udeležita vsake tri mesece in da je krvodajalstvo zanju že način življenja. Da so krvodajalci vredni vsega spoštovanja, pa poudarjajo tudi zaposleni v centru za transfuzijsko medicino, ki se z njimi srečujejo že vrsto let.
Vojaški napadi v Ukrajini ne pojenjajo, kar 18 milijonov državljanov potrebuje pomoč, 5 milijonov je notranje razseljenih. Posledice vojne so psihosocialne stiske državljanov, med katerimi so tudi otroci, ki živijo v vsakodnevnem strahu. Da bi se za vsaj kratko obdobje umaknili z vojnega območja, si želijo mnogi, 85 otrokom pa se je ta želja uresničila s pomočjo Slovenske karitas in Ministrstva za zunanje in evropske zadeve.
Poletje je čas počitnic, dopustov, oddiha v turističnih krajih in med poletjem je ena izmed najbolj obleganih držav naša južna soseda. Tam so sicer cene visoke, višje kot lani, v hrvaških medijih pa smo lahko brali, da je letos zaradi visokih cen turistov manj. To je zanikala Hrvaška turistična skupnost, ki poroča o 15-odstotni rasti po številu gostov in 10-odstotni rasti po številu nočitev v primerjavi z enakim obdobjem lani. Kaj je torej res? Koliko je turistov, ali nekateri res odpovedujejo rezervacije, se mogoče cene že nižajo? Kaj se torej dogaja v hrvaškem turizmu, sprašujemo našo dopisnico Tanjo Borčič Bernard. Foto: Bobo
Neveljaven email naslov