Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4525 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
Verjetno ste tudi vi že zasledili informacije o sintetičnih gorivih, ki naj bi bila ena izmed možnosti za tako imenovani zeleni prehod tudi na področju avtomobilske industrije. Pred dobrim tednom je Avto-moto zveza Slovenije v sodelovanju s partnerskimi avtomobilskimi klubi opravila test sintetičnih goriv. Sintetična goriva so preskušali v ADAC-ovem testnem laboratoriju. Jure K. Čokl je v studio Prvega povabil Blaža Poženela, odgovornega urednika Motorevije AMZS.
Turčijo bo tudi v prihodnje kot predsednik vodil Redžep Tajip Erdogan. Če je ob rezultatih nedeljskih volitev lahko zmagoslavno dvignil roke v zrak, pa ni mogel prezreti, da mu je opozicijski kandidat skoraj odnesel zmago. Turčija je politično popolnoma razklana. Luka Robida je pred mikrofon povabil dolgoletnega diplomata in tudi nekdanjega veleposlanika Slovenije v Turčiji doktorja Milana Jazbeca.
Na ljubljanskem Kongresnem trgu in v parku Zvezda lahko spremljate 17. mednarodni festival Igraj se z mano, ki ga organizirata Center Janeza Levca Ljubljana in Društvo za kulturo inkluzije. Do četrtka, vsak dan od 9-ih do 13-ih, se bo zvrstil pester program nastopov in delavnic. Predstavili se bodo številni domači in tuji nastopajoči posamezniki in skupine iz vrtcev, osnovnih šol, društev, varstveno-delovnih centrov in drugih organizacij. Letošnji festival pa je zaznamoval tudi shod Gibanja za odpravo odvzema volilne pravice osebam z invalidnostjo z geslom “Volilna pravica ni kaprica", ki so ga organizirali Zveza Sonček, Zavod Risa in Društvo za kulturo inkluzije. Dogajanje na Festivalu je spremljala Petra Medved.
Slovenska znanstvena fundacija (SZF) danes podeljuje priznanja Prometej znanosti. To priznanje za odličnost v komuniciranju je prejelo deset državljanov kot psamezniki, šest skupin komunikatorjev in ena organizacija. Med nagrajenkami sta novinarki Prvega Urška Henigman in Špela Novak.
Uporaba insektov za prehrano živali in ljudi v svetu se hitro razvija. Evropska agencija za varno hrano EFSA je izdala dovoljenje za uporabo štirih vrst insektov. V tujini tovrstne farme že stojijo in v njih najpogosteje za pridobivanje beljakovinskih virov gojijo mokarja ali črno bojevniško muho. Z vprašanjem »Kakšne rešitve na izzive globalnega prehranskega sistema lahko ponudi insektna biokonverzija?” se ukvarjajo tudi slovenski raziskovalci, predstavniki resornih ministrstev ter podjetij.
Ena izmed najbolj očitnih posledic podnebnih sprememb so vse pogostejše in intenzivnejše poletne suše in vročinski valovi. Poleg tega, da ti zelo negativno vplivajo na zdravje ljudi, pomenijo velik stres tudi za rastline in s tem vse bolj negotovo pridelavo hrane. Pri raziskavah, ki vodijo žlahtnjenje rastlin, da bi bile te čim bolj odporne tako na ekstremne vremenske pojave kot na škodljivce, so naši raziskovalci zelo uspešni. Na Nacionalnem inštitutu za biologijo jim je, denimo, uspelo razviti krompir, odporen na enega najhujših škodljivcev, to je koloradski hrošč. Pri svojih raziskavah sicer tesno sodelujejo tudi s Kmetijskim inštitutom. Pogovoarjali smo se z doktorico Kristino Gruden, vodjo oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo na Nacionalnem inštitutu za biologijo.
Danes praznujemo svetovni dan mirovnih sil. Tako izkazujemo spoštovanje pripadnikom mirovnih sil, ki služijo v mirovnih operacijah Združenih narodov, pa tudi tistim, ki so izgubili življenje med prizadevanji za mir. Major Franci Toš, pripadnik Slovenske vojske, deluje v okviru mirovne misije kot opazovalec Združenih narodov na izraelski meji.
17. maja je na sam vrh sveta stopil že 19. Slovenec. Pri Kitajski piramidi je stal Andrej Gradišnik, sicer eden izmed najboljših koroških alpinistov zadnjih desetletij. To zanj ni bil prvi osemtisočak: pred desetimi leti je stal na vrhu Broad Peaka, lani se mu je zaradi slabega vremena in plazov izmuznil poizkus vzpona na Manaslu. Tokrat se je vse izšlo kot je treba in tako imajo zdaj Korošci najmlajšega in najstarejšega slovenskega alpinista, ki je stal na strehi sveta. Andrej Gradišnik se je v sredo vrnil domov, kjer so ga na letališču sprejeli družinski člani, prijatelji in soplezalci njegovega matičnega Alpinističnega kluba Ravne na Koroškem. Trenutno je v ljubljanskem kliničnem centru, kamor ga je poklical kolega Jure K. Čokl.
Danes poteka stavka osebnih asistentov, ki jo je napovedal Sindikat osebne asistence. Ena od zahtev sindikata je tudi ta, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti začne takojšnje zadostno financiranje dejavnosti. V kakšnem položaju so se zaradi neustreznega financiranja znašli izvajalci osebne asistence, ki so hkrati tudi delodajalec zaposlenim osebnim asistentom in kakšno je delo osebnega asistenta, pa v prispevku Petre Medved.
Veseli dan prostovoljstva je danes, dan ko praznujejo prostovoljske organizacije, prostovoljci in prostovoljstvo kot tako. Na dan, ki je namenjen vlogi prostovoljstva pri ohranjanju duševnega zdravja, pri Slovenski filantropiji izpostavljajo izjemne posameznike, ki nesebično podarjajo svoj čas in znanje. V studio Prvega smo povabili gospo Andrejo Sušnik, eno izmed naj mentoric prostovoljcev, ki je letos prejela posebno priznanje za izjemno podporo prostovoljcem, ki delajo z otroki in mladimi z izkušnjo nasilja v okviru Društva za nenasilno komunikacijo.
Baška grapa ima potrjeno kandidaturo za vstop v Mrežo gorniških vasi, ki poudarja slogan »manj je več«, kar pomeni razvoj nemnožičnega turizma. V Baški grapi je bil leta 1948 – pred 75 leti – posnet prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji, zato so leta 2012 odprli tematsko pot z istim naslovom. Baška grapa je tudi zibelka gorskega teka, letos obeležujejo 30. izvedbo gorskega teka na Črno prst. Tretji vikend v juniju bo v Podbrdu potekal Podbrdo trail running festival. Soogovornika sta bila Alenka Zgaga, predsednica Društva Baška dediščina in gonilna sila gorskih tekov Teodor Markoč.
Stanka Golob je diplomirana slikarka in nekoliko neobičajna likovna ustvarjalka, saj za svoj slikarski medij uporablja zgolj pesek naravnih barv in različnih debelin. Začela je s peskom iz Bače, temu je dodala še pesek iz Soče. Zdaj nabira material po vsej Sloveniji: v rekah, gorah in kamnolomih. To tehniko raziskuje in nadgrajuje že skoraj 30 let. Obiskali smo jo v njenem ateljeju na Grahovem ob Bači.
Osnovna šola Simona Kosa Podbrdo je letos praznovala 154 let obstoja. Gre za eno izmed najmanjših šol v Sloveniji. A majhnost je njihova moč, poudarja dolgoletna ravnateljica Polona Kenda. Osnovna šola v Podbrdu ni le vzgojno-izobraževalna ustanova, temveč tudi središče kulturnega življenja v kraju, za kar je leta 2013 prejela priznanje Občine Tolmin. Ima svoj pevski zbor, gledališko skupino in tudi svojo himno. O šoli, njenih načrtih in izzivih smo se pogovarjali z ravnateljico, učenke in učenci pa so nam približali lepote Baške grape.
Slaba demografska slika je eden od izziviv Baške grape. Vendar je Prvi na terenu v Baški grapi srečal štidentko krajinske arhitekture, ki se je v Podbrdo priselila.
Ideja za tematsko pot se je porodila leta 2008, odprta pa je od leta 2012. Spomin na snemanje filma je bil med domačini Grahovega ob Bači in Koritnice zelo živ, med njimi ter igralsko in filmsko ekipo se je spletla doživljenjska nit, zato se je s tematsko potjo v Baško grapo vrnil tudi film Na svoji zemlji, prvi slovenski celovečerni zvočni film iz leta 1948.
31. oktobra leta 2020 so odprli novo berlinsko letališče. Uradno ime je Letališče Berlin-Brandenburg Willy Brandt. Promet s starega letališča Tegel so postopno preusmerili na novo letališče. Kako so razmišljali pred leti, kakšno podobo naj bi imelo nekdanje berlinsko letališče Tegel in kaj je ostalo od prvotne ideje v pogovoru z dopisnico Polono Fijavž.
Biodiverziteta pomeni biotsko pestrost živega na Zemlji. Zajema vse oblike življenja in povezave organizmov v okolju, v katerem živijo. Rastline in živali živijo v različnih prostorih, v katere iz dneva v dan bolj posega človekov vpliv. Predvsem uničevanje njihovih habitatov, onesnaževanje okolja in zraka, izkoriščanje gozdov, oceanov in rek. Zadnje področje zelo dobro pozna biolog in okoljski aktivist Rok Rozman.
Na današnji dan že šestič obeležujemo Svetovni dan čebel. Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je 20. maj kot svetovni dan čebel razglasila 20. decembra 2017 na pobudo Slovenije in slovenskih čebelarjev je. Glavni namen svetovnega dne čebel je ozaveščanje svetovne javnosti o pomenu čebel in ostalih opraševalcev za človeštvo, v luči prehranske varnosti in globalne odprave lakote ter skrbi za okolje in biotsko raznovrstnost. V okviru praznovanja svetovnega dne čebel čebelarske zveze, društva, nacionalne državne in druge institucije ter svetovne organizacije prirejajo različne dogodke, ki se jih udeležujejo tudi visoki predstavniki države.
Opoldne so po slovenskih in nekaterih tujih mestih znova zaplesali maturanti in se tako simbolično poslovili od srednješolskih klopi. Največja slovenska četvorka je potekala na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer se je zbralo približno 2 tisoč 500 maturantov iz več kot 20 gimnazij in srednjih šol.
Po skoraj dveh desetletjih prizadevanj za sprejetje zakona o psihoterapiji Slovenija kot ena redkih držav članic Evropske unije še vedno nima urejenega tega področja. Poklic psihoterapevta ni priznan, je zgolj metoda, zato ne morejo delati znotraj javnih ustanov. Po drugi strani pa se v zasebnem sektorju lahko praktično vsakdo izdaja za psihoterapevta. Čeprav je zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan prejšnji petek ponovno napovedal sprejetje zakona do konca leta, so v stroki skeptični. Pravijo, da delovna skupina ni oblikovana in da pogajanja stagnirajo.
Neveljaven email naslov