Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4525 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
Turški parlament je sinoči odstranil še zadnjo oviro za vstop Finske v NATO, s čimer ruski predsednik Putin dobiva ravno tisto, čemur se ves čas upira: še več Nata na svoje meje. Švedska prav zaradi zadržkov Turčije in Madžarske ostaja pred vrati NATA. O širitvi ter predvsem o tem, kakšni so nameni teh dveh držav, se je s Katjo Geršak, nekdanjo direktorico Centra za evropsko prihodnost ter izvršno direktorico nevladne organizacije Regionalni dialog, pogovarjal Matej Hrastar.
Prof. dr. Ester Heath z Inštituta Jožef Stefan je vodja skupine za organsko analizo na odseku za znanost o okolju in vodi raziskavo o uporabi prepovedanih drog z analizo odpadnih voda. V mednarodno raziskavo so vključena slovenska mesta Ljubljana, Kranj, Domžale-Kamnik, Novo mesto, Maribor, Koper in Velenje.
Na Občini Sežana so v sklopu Erasmusovega projekta Zaposljivost mladih s posebnimi potrebami v lokalnem okolju naredili velik korak na tem področju. Nova sodelavka pri njih že približno mesec dni, enkrat tedensko, razvršča pošto in dokumente, reže stare, fotokopira in pomaga pri pripravljanju protokolarnih daril. Da so vsi zadovoljni, se je prepričala tudi naša sodelavka.
Ste opazili, da pod znaki z imeni naselij včasih stojijo tudi table z imeni tujih mest? To so imena pobratenih občin s katerimi občina v katero vstopate sodeluje. Skoraj vsaka slovenska občina je pobratena z vsaj eno drugo občino. Ta sodelovanja so ponekod zelo intenzivna, ponekod malo manj. V pripravah na obnovo države, si podobnih sodelovanj želijo tudi ukrajinska mesta. Svoja mesta in občine želijo namreč obnoviti po evropskih smernicah, bolj zeleno, vključujoče in trajnostno. Tema povezovanja mest in dobrobiti, ki jih občine že imajo ali si jih želijo imeti, je k raziskovanju zanimivih praks spodbudila Katjo Arhar.
Vse več mladim grozi nevarnost okvare sluha zaradi nepravilne uporabe slušalk in poslušanje preglasne glasbe na prizoriščih, kot so koncerti ali diskoteke. Kako sploh prepoznamo naglušnost in kako se pred njo zaščitimo, nam je pojasnil Nejc Steiner, otorinolaringolog iz univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.
Od nedelje do torka je v sklopu projekta B-AIR pod okriljem Radia Slovenija v Ljubljani potekal Festival radijske igre za dojenčke, malčke, starše in ljubitelje zvočne umetnosti. Njegov namen je raziskovanje vloge zvoka v razvoju človeka. V nedeljo je bilo na valovih Prvega mogoče slišati različne vsebine, namenjene najmlajšim, drugi dan festivala pa je potekal v slovenskih vrtcih - s poslušanjem radijskih iger. Zadnji dan je potekal v sodelovanju z Ljubljanskim festivalom kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, na njem pa so najmlajši obiskovalci in njihovi starši uživali v radijski igri, zvočnem sprehodu, zvočni instalaciji, delavnicah in okroglih mizah. Včeraj se je med obiskovalce pomešala Lara Gril in pripravila reportažo.
Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravljajo spremembe Zakona o osebni asistenci, saj pravijo, da ta ni povsem domišljen, tudi stroški so bili močno podcenjeni. Kaj je osebna asistenca, kaj pomeni uporabnikom in kakšne napake ima sistem, je na terenu preverjala Eva Lipovšek. Na obisku je bila pri raziskovalki, psihoterapevtki in uporabnici osebne asistence Lei Bernik ter njeni osebni asistentki Maji.
Na področju prepoznavanja demence, tudi delovne terapije z osebami s to boleznijo, nova znanja botrujejo tudi novih načinom, kako izboljšati kvaliteto življenja osebam s to boleznijo. Marsikatera praksa, ki je v tujini že uveljavljena, prihaja zdaj tudi k nam. To velja tudi za novost, interaktivno žival, robotsko mucko, ki jo že uporabljajo v Trubarjevem domu upokojencev Loka pri Zidanem mostu. Pred nekaj dnevi so namenu prepustili še eno, dodatno robotsko muco.
V zadnjem desetletju smo ob vzponu ekonomije pozornosti priča vzpostavitvi kulture tako imenovane »prilepljenosti na družbena omrežja«. Tradicionalno spremljanje medijev v obliki branja, gledanja in poslušanja nadomeščajo pregledovanje, klikanje in skeniranje priljubljenih spletnih strani in družbenih omrežij. Še posebej dobro se v novi medijski sferi znajdejo otroci in mladi. Prvi rezultati projekta Fakultete za družbene vede Medijski repertoarji mladih so pokazali, da se čas, preživet na digitalnih napravah s starostjo otroka načeloma povečuje, zanimanje mladih za tradicionalne medije pa upada – informacije namreč raje iščejo na svojih priljubljenih družbenih omrežjih.
Mladi v Sloveniji imajo v povprečju prvi spolni odnos pri 17 letih in pol, v veliki večini uporabijo kondom. Za ženske, ki imajo spolne odnose z moškimi, je eden pomembnejših vidikov varne in osrečujoče penetrativne spolnosti prava kontracepcija. Nosečnost je danes izbira in ne več usoda ženske, o kontracepciji svetujejo in jo predpisujejo osebni ginekologi in ginekologinje, mladi pa lahko informacije dobijo tudi pri lekarniških farmacevtih. Nacionalna mreža osebnih ginekologinj in ginekologov je zaradi upokojitev in neprivlačnosti ginekološkega poklica na primarni ravni za specializantke in specializante vse bolj luknjasta. Brez osebne ginekologinje ali ginekologa je 200 tisoč žensk. Če k temu prištejemo pomanjkljivo spolno vzgojo, ki so je v osnovih šolah deležni otroci, in poplavo dezinformacij na spletu, obeti za prihodnost v smislu opolnomočenih in informiranih mladih, ki v svet spolnosti vstopajo sproščeno in odgovorno, niso najboljši.
Pogovorno trženje, ki bazira na uporabi orodij za klepet, je s pojavom Chat GPTja in hitrim razmahom aplikativne uporabe umetne inteligence, postal vroči trend tudi v e-trgovini. Potrošnikom omogoča, da komunicirajo s podjetjem prek platform za sporočanje, z uporabo pogovornih robotov tako imenovanih virtualni pomočnikov. Ta oblika poslovanje postaja vse bolj priljubljena, sploh ker pogovorna umetna inteligenca danes že omogoča, da virtualni asistent pomaga kdaj celo bolj učinkovito kot človeški agent oziroma prodajalec.
Kolegica Nina Brus se je pred nekaj dnevi vrnila iz kanadske Nove Fundlandije in Labradorja, kjer je bilo 68. svetovno smučarsko prvenstvo novinarjev. Od tam je prinesla tri zlate medalje v ženski konkurenci do 45 let. Zanimive so bile tudi dejavnosti, ki so potekale ob smučanju. Tako so veliko izvedeli o slabem ravnanju s kanadskimi staroselci in tudi o vojnem novinarstvu in o novinarstvu v kriznih razmerah. Z Nino Brus se je pogovarjala Cirila Štuber.
Slovenci v Kanalski dolini, film o življenju v najbolj severni dolini Furlanije - Julijske krajine
V začetku meseca, ob Mednarodnem dnevu skrbi za sluh, 3. marca, je bil ustanovljen Zavod Tinitus. Kaj je tinitus, zakaj je prav med glasbeniki porast težav s sluhom in kakšen je namen zavoda? Gost je direktor zavoda Tinitus, Boštjan Simon.
Opazovanje in beleženje vremena ima na slovenskih tleh že dolgo tradicijo, leta 1851 sta bili tako pri nas že dve vremenski opazovalnici, v Ljubljani in Postojni, ob koncu 19. stoletja pa jih je bilo že več kot 100. Skupaj z njimi se je razvijalo tudi napovedovanje vremena in delovni procesi prognostikov, pa tudi klimatologov. V prihodnje nam bo pri napovedovanju vremena v veliko pomoč strojno učenje, s katerim bo lažje predvideti ekstremne vremenske dogodke in izboljšati načrtovanje hrane.
Svetovni dan voda je letos posvečen pospeševanju sprememb za zagotovitev dostopa do pitne vode in sanitarno ureditev za vse ljudi na svetu. Dostopnost pa je tudi stvar informiranja. V Sloveniji je v večini primerov pitna voda visokokakovostna, marsikdo, predvsem tuji obiskovalci, pa še vedno raje posegajo po plastenkah. Da se to ne bi dogajalo, so se pri Društvu ekologi brez meja odločili za kartiranje slovenskih javno dostopnih pitnikov in za informiranje ljudi o lokaciji teh pitnikov. Več v pogovoru Cirile Štuber s Katjo Sreš iz Društva ekologi brez meja.
Prvič po ruskem napadu na Ukrajino je na državniški obisk v Moskvo prišel kitajski predsednik Ši Džinping. Tridnevno srečanje z ruskim kolegom Putinom sta odprla z neformalnimi pogovori na temo ukrajinske krize, ki so bili – po besedah Kremlja – resni in temeljiti. Pretresla sta kitajski načrt za mir, ki po mnenju Ukrajine in njenih zaveznikov nima resne perspektive. Drugi dan je namenjen uradnim pogovorom o dvostranskih vprašanjih. Kitajska ima na Rusijo velik vpliv, veliko vprašanje pa je, če ga bo uporabila za končanje vojne. Obstaja celo strah, da bi Rusiji pomagala z dobavami orožja. O teh temah smo se na Prvem pogovarjali z Matejem Hrastarjem.
Današnji svetovni dan Downovega sindroma poteka pod geslom »Z nami, ne za nas", ki poudarja, da ljudje z Downovim sindromom želijo sami odločati o svoji usodi. Kljub zakonodaji jim pri nas še vedno ne zagotavljamo vključujočega izobraževanja, zaposlovanja in bivanja, opozarjajo v Društvu Downov sindrom Slovenija – to pa bi tem ljudem omogočalo samostojnost in boljšo vključenost v okolje v katerem živijo. Ob današnjem svetovnem dnevu so pripravili tudi pohode z baloni po 21-ih mestih po Sloveniji. Prispevek Petre Medved.
Minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda je pretekli teden napovedal šolsko reformo, ki vsebuje prenovo učnih načrtov, digitalizacijo, omenil pa je tudi morebitne spremembe ocenjevanja in preverjanja znanja. Strokovnjaki s področja pedagogike in duševnega zdravja so nanj v začetku meseca naslovili odprto pismo, saj jih skrbi, da je šolska reforma zastavljena preveč površno. Pismo je podpisalo več kot 40 posameznikov in organizacij.
Svet že nekaj časa z začudenjem in strahom spremlja hiter razvoj novih tehnologij umetne inteligence, ki vse več stvari zmorejo same, za svoje delovanje pa vse manj potrebujejo človeka. Ena takšnih tehnologij je tudi Chat GPT – program, ki pozna odgovore na še tako zapletena vprašanja. Ob tem se zato mnogi sprašujejo, kaj to pomeni za njihove službe, pa tudi kaj za šolstvo. Mladi so njegovo znanje namreč zelo hitro pograbili. Kljub njegovemu hitremu razvoju raziskovalec v laboratoriju za umetno inteligenco na Institutu Jožef Stefan Marko Grobelnik poudarja, da program še vedno pogosto zgolj hlini znanje, saj besedil ne razume v celoti. “Chat GPT se obnaša kot zelo pameten sogovornik, ki ga lahko marsikaj vprašamo, vedno pa moramo biti malo v dvomu, ali je napisano vse točno ali ne,” je dejal Grobelnik. Z njim se je pogovarjal Rene Markič.
Neveljaven email naslov