Ostanke brisov po odvzemu vzorca s segrevanjem na visoki temperaturi in pod visokim pritiskom dekontaminirajo in pošljejo v kontroliran sežig

V verigi služb in ljudi, ki skrbijo za prepoznavo potencialno okuženih pacientov so tudi strokovnjaki s področja virusne diagnostike. Analizo brisov opravljajo tri institucije. Poleg Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani del brisov opravi tudi Klinika Golnik, največ, več kot polovico vseh, opravijo enote Nacionalnega laboratorija za zdravje okolje in hrano. Obiskali smo enoto v Ljubljani in poizvedeli, v kakšni obliki prejmejo vzorce brisov, da ne pride do kontaminacije, kako poteka postopek analize brisa, kako so diagnostiki pri delu zaščiteni in tudi, kam po analizi odlagajo uporabljene brise, ki lahko predstvaljajo grožnjo za nadaljnje okužbe.

»Brise prinesejo kurirji, reševalci. To so poučeni ljudje, vedo, da prenašajo potencialno kužen material. Na vstopnih točkah jih primerno zapakirajo. Vsak bris je zaprt sam po sebi in potem še v dveh ali treh polivinilastih ovojih«, pojasnjuje virologinja na NLZOH, mag. Katarina Prosenc Trilar.

Vsi laboratoriji, ki se ukvarjajo z virusno diagnostiko, to so Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani, Klinika Golnik in enote Nacionalnega laboratorija za zdravje okolje in hrano, na dan obdelajo okrog tisoč brisov, razloži mag. Prosenc Trilar. Zapakirane brise odnesejo v komoro za varno laboratorijsko delo:

“Vanjo potisnemo roke, ščiti nas steklo. Za steklom pa je zračna zavesa sfiltracijo zraka  HEPA filtri, ki ne prepuščajo delcev, virusov. Šele tam vzorce odpremo. Navzkrižno kontaminacijo preprečimo tako, da vzorce že od zunaj razkužimo in nato pričnemo z njihovo obdelavo. Ta del je pravzaprav najbolj nevaren.”

In kako poteka postopek analize?

“V brisu iščemo dednino virusa, RNK. V prvi fazi ekstrahiramo to nukleinsko kislino. V drugi fazi pa gremo s sondo v ta ekstrakt in če je v njem nukleinska kislina našega virusa, jo sonda najde in jo s flourescentnimi barvili obarva. Mi to z detektorji fluorescence vidimo kot krivulje, ki se pojavijo. S tem dokažemo, da je virus v vzorcu bil.”

Če bi imeli samo enega ali morda deset vzorcev, bi do rezultata analize prišli v približno treh urah, morda treh urah in pol, pojasnjuje mag. Prosenc Trilar. Zaradi velikega števila vzorcev, ki jih dobijo, je ta čas daljši:

“Najbolj zamuden je prvi del, ko je treba vzorce razpakirati, predliti, razkužiti. Ker tu moramo biti zelo previdni. Zaradi nas in zaradi navzkrižne kontaminacije. In če imamo 40 vzorcev, gre to seveda bolj počasi.”

Po odvzemu vzorca ustrezno poskrbijo za potencialno kužen material:

“Ostanek brisa, se pravi plastiko, vatenko, dajemo v posebne vreče za avtoklaviranje. S segrevanjem na visoki temperaturi pod visokim pritiskom dekontaminiramo, uničimo vse klice v tem brisu. Te odpadke oddajamo v neprepustne kontejnerje, ki se odlagajo kot posebni odpadki iz zdravstva in grejo v kontroliran sežig. Iznos virusa iz laboratorija zaradi brisov praktično ni mogoč.”