Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za razumevanje Kitajske je treba poznati njeno zgodovino in kulturo
O novem koronavirusu znanost z vsakim dnem prinaša nova dognanja. Tudi o njegovem izvoru. Četudi je teorij več, naj bi, po najbolj verjetnih podatkih, virus izšel z ene od t.i. mokrih tržnic v kitajskem Wuhanu. Pogovarjali smo se z magistrico sinologije Sanelo Kšelo, ki kitajsko kulturo, zgodovino in miselnost tamkajšnjih ljudi dobro pozna. Na Kitajskem je med drugim tudi živela, kar dve leti in pol tudi v prestolnici province Hubei. Spregovorila je o elementih nadzora, ki jih kitajska oblast uporablja za nadzor ljudi v običajnih in izrednih razmerah; o tem, kako objektivno so o Kitajski v času epidemije poročali zahodni mediji, kako pomembna je Kitajcem podoba o sebi, ki jo posredujejo svetu, in ali bo ta izkušnja z virusom Kitajsko in njene ljudi kakorkoli spremenila.
“To, kar poročajo zahodni mediji, verjamem, da je večinoma resnično. Toda pri Kitajski še posebej je treba vzeti v obzir celotno sliko. To pomeni tudi zgodovino, tudi kulturo. Ker karkoli Kitajska počne in na kakšen način počne, obstaja vedno neko zgodovinsko ozadje.”
Sanela Kšela je poročanje zahodnih medijev o Kitajski zato vedno jemala s kančkom dvoma. Tudi o t.i. mokrih tržnicah in množičnem trgovanju z netopirji.
“Sama sem živela tam dve leti in pol. In sem spraševala domačine, če so to kdaj videli. Rekli so da ne. Tega tudi jaz nisem videla. Da, jedo eksotične stvari, a to ni nekaj, kar bi jedli redno in česar bi bili vajeni. Wuhan je 10-milijonsko mesto in mogoče obstaja kakšna takšna tržnica. Ni pa to nekaj takšnega, kar bi bilo splošno razširjeno, kot je bilo to prikazano skozi medije.”
Kitajci dostopa do tujega poročanja, do tujih medijev skorajda nimajo. Do njih večinoma pridejo informacije, ki jim jih posreduje oblast:
“Tam ni mogoče uporabljati Youtube-a, Facebooka, Google-a, ampak imajo svoja orodja, ki omejujejo, kakšne informacije lahko vidijo. Če v iskalnik vtipkajo besedo, ki je cenzurirana, enostavno ne bo rezultatov iskanja. Veliko takšnih primerov je v zvezi z zgodovino, ki trenutni kitajski oblasti ni po godu.”
Kot razloži sogovornica, oblast nadzira tudi pogovore med državljani:
“Imajo aplikacijo WeChat, ki je podpobna našemu Facebooku. Ko na Kitajskem koga spoznamo, ga ne vprašamo za telefonsko številko, temveč ga vprašamo za WeChat. To uporabljajo vsi. Ko se dva ali skupina ljudi pogovarjajo v tej aplikaciji, je vse pod nadzorom. In tu se o politiki karkoli slabega nikoli ne piše.”
Sanela Kšela doda, da Kitajcem nikakor ni vseeno, da jih svet vidi kot krivca za epidemijo.
“Kitajska je bila vedno usmerjena v to, da pokaže svetu, da je ona tista, ki je v vrhu sveta. O tem so bili tudi povsem prepričani do 19. stoletja, dokler niso začele evropske države vdirati na Kitajsko. Šele takrat so spredvideli, da so jih evropske države vsaj v tehniki in orožju prehitele. Izgubljali so vojno za vojno. To se je spet pričelo spreminjati z letom 1949 in z nastopom komunistične partije in Mao Zedonga, sploh pa z Dengom Xiaopingom. Danes pa je Kitajska na vrhuncu svoje moči in se tudi tako počuti.”
Elementi nadzora nad prebivalstvom so bili na Kitajskem, zlasti pa v provinci Hubei, zlasti v času epidemije, zaostreni, dodaja Sanela Kšela:
“Na univerizi v Kunmingu, kjer delam, še danes, in je začetek maja, dobivamo sporočila, da moramo v neko aplikacijo vpisovati vsak dan svoje telesno stanje, kako se počutimo. In to morajo delati vsi Kitajci, ne le mi, tuji študenti. Ljudem med drugim sledili s pomočjo mobilnih telefonov, kmalu po vzniku epidemije so organizirali dostavo hrane, da ljudje niso zapuščali domov.”
Kitajci siceršnje ukrepe nadzora sicer podpirajo:
“Verjamejo v partijo, v predsednika. Velika večina. Tudi ukrepe, ki so bili sprejeti, podpira večina Kitajcev.”
Sanela Kšela meni, da Kitajska po tej izkušnji ne bo enaka:
“Spremenila se bo miselno. Kitajska se je izkopala iz te luknje, gospodarstvo se krepi, s tem se krepi tudi občutek nacionalnega ponosa. To zna biti zelo nevarno, če pride do ekstremov. Več je že rasizma do tujcev. Ker zdaj smo tujci tisti, ki smo okuženi in prinašamo virus v njihovo državo. Gospodarsko pa se bo Kitajska nedvomno pobrala hitreje kot vsi mi.”
4428 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Za razumevanje Kitajske je treba poznati njeno zgodovino in kulturo
O novem koronavirusu znanost z vsakim dnem prinaša nova dognanja. Tudi o njegovem izvoru. Četudi je teorij več, naj bi, po najbolj verjetnih podatkih, virus izšel z ene od t.i. mokrih tržnic v kitajskem Wuhanu. Pogovarjali smo se z magistrico sinologije Sanelo Kšelo, ki kitajsko kulturo, zgodovino in miselnost tamkajšnjih ljudi dobro pozna. Na Kitajskem je med drugim tudi živela, kar dve leti in pol tudi v prestolnici province Hubei. Spregovorila je o elementih nadzora, ki jih kitajska oblast uporablja za nadzor ljudi v običajnih in izrednih razmerah; o tem, kako objektivno so o Kitajski v času epidemije poročali zahodni mediji, kako pomembna je Kitajcem podoba o sebi, ki jo posredujejo svetu, in ali bo ta izkušnja z virusom Kitajsko in njene ljudi kakorkoli spremenila.
“To, kar poročajo zahodni mediji, verjamem, da je večinoma resnično. Toda pri Kitajski še posebej je treba vzeti v obzir celotno sliko. To pomeni tudi zgodovino, tudi kulturo. Ker karkoli Kitajska počne in na kakšen način počne, obstaja vedno neko zgodovinsko ozadje.”
Sanela Kšela je poročanje zahodnih medijev o Kitajski zato vedno jemala s kančkom dvoma. Tudi o t.i. mokrih tržnicah in množičnem trgovanju z netopirji.
“Sama sem živela tam dve leti in pol. In sem spraševala domačine, če so to kdaj videli. Rekli so da ne. Tega tudi jaz nisem videla. Da, jedo eksotične stvari, a to ni nekaj, kar bi jedli redno in česar bi bili vajeni. Wuhan je 10-milijonsko mesto in mogoče obstaja kakšna takšna tržnica. Ni pa to nekaj takšnega, kar bi bilo splošno razširjeno, kot je bilo to prikazano skozi medije.”
Kitajci dostopa do tujega poročanja, do tujih medijev skorajda nimajo. Do njih večinoma pridejo informacije, ki jim jih posreduje oblast:
“Tam ni mogoče uporabljati Youtube-a, Facebooka, Google-a, ampak imajo svoja orodja, ki omejujejo, kakšne informacije lahko vidijo. Če v iskalnik vtipkajo besedo, ki je cenzurirana, enostavno ne bo rezultatov iskanja. Veliko takšnih primerov je v zvezi z zgodovino, ki trenutni kitajski oblasti ni po godu.”
Kot razloži sogovornica, oblast nadzira tudi pogovore med državljani:
“Imajo aplikacijo WeChat, ki je podpobna našemu Facebooku. Ko na Kitajskem koga spoznamo, ga ne vprašamo za telefonsko številko, temveč ga vprašamo za WeChat. To uporabljajo vsi. Ko se dva ali skupina ljudi pogovarjajo v tej aplikaciji, je vse pod nadzorom. In tu se o politiki karkoli slabega nikoli ne piše.”
Sanela Kšela doda, da Kitajcem nikakor ni vseeno, da jih svet vidi kot krivca za epidemijo.
“Kitajska je bila vedno usmerjena v to, da pokaže svetu, da je ona tista, ki je v vrhu sveta. O tem so bili tudi povsem prepričani do 19. stoletja, dokler niso začele evropske države vdirati na Kitajsko. Šele takrat so spredvideli, da so jih evropske države vsaj v tehniki in orožju prehitele. Izgubljali so vojno za vojno. To se je spet pričelo spreminjati z letom 1949 in z nastopom komunistične partije in Mao Zedonga, sploh pa z Dengom Xiaopingom. Danes pa je Kitajska na vrhuncu svoje moči in se tudi tako počuti.”
Elementi nadzora nad prebivalstvom so bili na Kitajskem, zlasti pa v provinci Hubei, zlasti v času epidemije, zaostreni, dodaja Sanela Kšela:
“Na univerizi v Kunmingu, kjer delam, še danes, in je začetek maja, dobivamo sporočila, da moramo v neko aplikacijo vpisovati vsak dan svoje telesno stanje, kako se počutimo. In to morajo delati vsi Kitajci, ne le mi, tuji študenti. Ljudem med drugim sledili s pomočjo mobilnih telefonov, kmalu po vzniku epidemije so organizirali dostavo hrane, da ljudje niso zapuščali domov.”
Kitajci siceršnje ukrepe nadzora sicer podpirajo:
“Verjamejo v partijo, v predsednika. Velika večina. Tudi ukrepe, ki so bili sprejeti, podpira večina Kitajcev.”
Sanela Kšela meni, da Kitajska po tej izkušnji ne bo enaka:
“Spremenila se bo miselno. Kitajska se je izkopala iz te luknje, gospodarstvo se krepi, s tem se krepi tudi občutek nacionalnega ponosa. To zna biti zelo nevarno, če pride do ekstremov. Več je že rasizma do tujcev. Ker zdaj smo tujci tisti, ki smo okuženi in prinašamo virus v njihovo državo. Gospodarsko pa se bo Kitajska nedvomno pobrala hitreje kot vsi mi.”
Najprej so bili večerni klepeti, javni dogodki, ki so se začeli pred 16timi leti. Kot marsikaj drugega, je koronavirus to prekinil. Nataša se je lotila knjige. Pripravila je izbor Izolank in Izolanov, njihove strnjene portrete, ki odslikavajo ne le njihova življenja, ampak tudi zanimivosti in intimnosti, ki tekstu dodajo poseben čar. Ob prebiranju teh portretov se vprašaš, ali si sploh pozoren na ljudi, ki živijo okrog tebe. Ali znaš razbrati dragocenosti in posebnosti, ki se skrivajo v ljudeh in zaradi katerih so kraji in mesta taki, kot so. Nataši je to gotovo uspelo.
»Vzačetki je bila Beseda« - takole se glasi začetek Janezovega Evangelija, ki je v prvem slovenskem prevodu Biblije izpod peresa protestantskega teologa Jurija Dalmatina izšel leta 1583. To je bil le eden od velikih mejnikov, ki so jih v oblikovanju slovenskega knjižnega jezika postavili protestantski pisci druge polovice 16. stoletja. V samo nekaj desetletjih so namreč slovenščini kot povsem ljudskemu, govorjenemu jeziku, priskrbeli knjižno obliko, slovnico, pisavo in vso potrebno terminologijo, da se je lahko kljub maloštevilnosti svojih govorcev pri prevodu Svetega pisma, nastanku prve slovnice in celo slovarja prehitela marsikatere bolj množično govorjene jezike. No, čeprav spisi in prevodi naših protestantskih piscev predstavljajo same začetke zapisane slovenščine, pa se je naš jezik pred slabimi 500 leti vendarle nekoliko razlikoval od današnjega. Prav o tem, kakšna je bila knjižna slovenščina 16. stoletja, kdo jo je sploh lahko bral ter iz kakšnih vzgibov so jo tukajšnji protestantski pisci začeli zapisovati, smo se ob tokratnem dnevu reformacije pogovarjali z jezikoslovko dr. Andrejo Legan Ravnikar, soavtorico Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, začetek katerega je nedavno izšel pri Založbi ZRC SAZU in nam kot prvi razlagalni zgodovinski slovar slovenskega jezika prinaša podroben vpogled tako v oblikovne kot v pomenske plati besedišča tistega časa. Prispevek je pripravila Alja Zore.
Na Prvem je bilo jutro dvojno slavnostno, ne samo, ker danes RTV Slovenija, ker mineva 93 let od začetka rednega radijskega delovana, ampak tudi, ker smo obeležili 300 dopolnjenih oddaj redne tedenske oddaje Možgani na dlani. Vse je že ujeto in zabeleženo na spletni strani Prvega, vabljeni pa tudi, da sodelujete v nagradne igri na naši Facebook strani. Prvi, ki je sodeloval v oddaji Možgani na dlani pa je bil oftalmolog, prof. dr. Marko Hawlina, ki nas je 1. oktobra leta 2015 odpeljal v svet fosfenov. To je tista igra svetlobe, ki se zgodi- ko zapremo oči. In kot smo se naučili, se pojavljajo v več oblikah, na nek način pa gre za »pravo malo igro med mrežnico in možgani«. Avtorica oddaje, Mojca Delač, je prof. dr. Marka Hawlino z radijskim mikrofonom ob okrogli obletnici oddaje ponovno obiskala na Očesni kliniki v Ljubljani.
Danes je več kot 25.000 prebivalk in prebivalcev Slovenije okuženih z novim koronavirusom. Epidemija se ne umirja, prav nasprotno; kljub temu se zanimanje za cepljenje ni povečalo. Mnogi se sprašujejo: Zakaj za covidom zbolevajo tudi cepljeni? Ali se potem cepljenje sploh splača? Kaj se je zgodilo v Izraelu, kjer so septembra doživeli eksplozijo novih okužb, kljub 65 odstotni precepljenosti prebivalstva? To so vprašanja, ki jih je Iztok Konc postavil infektologu Andreju Trampužu, ki dela v ugledni berlinski Kliniki Charite. Dr. Trampuž svetuje: »Cepite se, cepite se, cepite se.« Foto: Andrej Trampuž
93 let Radia Slovenija praznujemo danes, 28. oktobra leta 1928 je takratni Radio Ljubljana prvič poslal v svet slovensko besedo in pesem, kar je predstavljalo novo poglavje v zgodovini Slovencev in slovenstva. O sedanjosti in prihodnosti radia, predvsem pa Prvega, smo govorili z odgovornim urednikom Prvega-informativnega program Radia Slovenija. Z Danijelom Poslekom se je pogovarjala Andreja Čokl.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ljudje iščemo različne navdihe za potovanja: naj bo to na spletu, med znanci in sorodniki, med priporočili različnih medijev ali pa v knjigah. Morda bo kdo zamisli poiskal tudi v najnovejši knjigi prof. dr. Terryja Stevensa. Priznani profesor, mednarodni turistični svetovalec in strokovnjak za razvoj destinacij je v knjigo z naslovom Wish You Were Here – Europe: the stories behind 50 of Europe’s great destinations - po slovenski Želim, da bi bili tu – Evropa: zgodbe 50 velikih evropskih destinacij - uvrstil sedem slovenskih destinacij – Bled, Bohinj, Ljubljano, dolino Soče, Goriška brda, Podčetrtek in Rogaško Slatino. Avtor je tudi lanski prejemnik naziva ambasador slovenskega turizma 2020, ki ga podeljuje STO. Z njim se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Ko govorimo o zdravju in zdravstvu, je v ospredju covid-19; okuženi, hospitalizirani in skrb zanje. Zdaj pa o posledicah oziroma okoliščinah, ki se kažejo v vseh delih zdravstvenega sistema. Če smo bolni, pa to ni covid-19, je naš dostop do zdravnika otežen. Telefonske zveze pregorevajo, stik z zdravnikom pa je najpogosteje kar prek telefona ali elektronske pošte. V medijih beležimo primere, ko je edini stik z zdravnikom lahko le na urgenci. Slišali smo za velenjski primer - otroke vozijo na urgenco, saj pediatra niti priklicati ne morejo. Čakalne dobe otrok na ortodontske storitve ponekod trajajo 9 let. V Celjskem zdravstvenem domu že 5 mesecev ortodontskih storitev sploh ne izvajajo. Vse več je napotitev v zasebni sektor, kjer je storitve treba plačati iz svojega žepa. Čakalne vrste v javnem zdravstvu so dejstvo, covid-19 pa je še dodatno razgalil problem hudega pomanjkanja kadrov. Že samo v Ljubljani je brez izbranega osebnega zdravnika 14 tisoč ljudi.
Le malokdo izmed več kot 900 ljudi, ki so si 23. oktobra leta 2002 v moskovsko gledališče Dubrovka prišli ogledati priljubljeni muzikal, si je predstavljal, da ga bo v naslednjih dneh čakala nepopisna groza ugrabitve. Drama se je vlekla dva dni in tri noči, ko je je bilo naposled konec, je krvni davek terjal življenja 131 talcev in 40 ugrabiteljev.
Ob evropskem dnevu pravosodja so slovenski notarji brezplačno svetovali parom glede premoženjsko-pravnih razmerij. Več v pogovoru z Jolando Lebar.
Leto se počasi le izteka, s tem pa bo kmalu tudi konec možnosti koriščenja turističnih bonov. Kaj to pomeni za slovenski turizem prihodnje leto? Tega turistični deležniki ne vedo, vedo pa, česa si želijo: ponuditi gostu butičnost. In da je prihodnost turizma v prepletu digitalizacije, aktivnega oddiha in gastronomije. Na študijski turi po Beli krajini, Kočevskem in Ljubljani, ki jo je organizirala STO, je bila Tina Lamovšek. Foto: Tina Lamovšek
Danes je evropski dan gluhoslepih. Gluhoslepota je samostojna invalidnost, ki izhaja iz hkratne okvare sluha in vida in vpliva na sporazumevanje, dostop do informacij, orientacijo, sposobnost prostega ter varnega gibanja ter na družabno življenje posameznika. Današnji dan je priložnost za ozaveščanje družbe o potrebah ljudi z gluhoslepoto in njihovih sposobnostih. Javnosti se bodo predstavili na novi spletni strani s svojimi deli in s tem dokazali, kaj zmorejo in znajo. Ob tej priložnosti je Petra Medved pred mikrofon povabila sekretarko Združenja gluhoslepih Slovenije Dlan Simono Gerenčer.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ena opaznejših sprememb v predlogu zakona o igrah na srečo je povečanje števila prirediteljev klasičnih iger na srečo z dveh na pet prirediteljev.
Dosledno upoštevanje PCT pogojev je poleg cepljenja in upoštevanja higienskih ukrepov ključno za zajezitev širjenja koronavirusa. Od uvedbe pogoja je minil že dober mesec in večina državljanov ga je že ponotranjila in ga tudi upošteva. Prihaja pa do nekaterih kršitev, denimo do ponarejanja potrdil in tega, da ponudniki storitev upoštevanje pogoja ne preverjajo. Svoje izkušnje so povedali poslušalke in poslušalci Prvega.
RECIKEL je prva trajnostna, zelena in odgovorna izposojevalnica koles, ki spodbuja preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovno uporabo, zeleno mobilnost in zeleni turizem v pomurski regiji. V okviru IZMENJEVALNICE, še enega projekta Zavoda Rastišče iz Gornje Radgone, pa ljudje prinesejo oblačila, obutev in modne dodatke, namesto njih pa izberejo kakšen drug kos, ki ga je prinesel nekdo drug.
Čeprav Gornja Radgona sledi predvsem po vinu, je naša terenska ekipa nekaj pozornosti namenila tudi pivu. Vasja Golar, ustanovitelj kratf pivovarne Bevog, je slednjo pred devetimi leti zaradi papirologije in birokracije lažje odprl v Avstriji kot pri nas.
Pomurski sejem je znan predvsem po organizaciji Kmetijsko-živilskega sejma AGRA, pa tudi po mnogih drugih sejmih. A lani so ostali brez vseh, letos so jih nekaj le uspeli izvesti. V terenskem studiu Prvega v Gornji Radgoni se je ustavil predsednik uprave Pomurskega sejma Janez Erjavec.
Da živijo Slovenci na Avstrijskem Koroškem, je v Sloveniji kar dobro znano, so tudi priznana avstrijska manjšina s svojimi pravicami. Slovenci pa živijo tudi na avstrijskem Štajerskem in so prav tako omenjeni v 7. členu Avstijske državne pogodbe. Odkar so leta 1988 ustanovili Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko, so opozorili nase. Pavlovo hišo v Potrni pri avstrijskem Bad Radkersburgu so prenovili s finančno pomočjo Dunaja in Ljubljane. Kulturni dom je prostor, ki je namenjen za medkulturna srečanja, kot hišo kulture za na Štajerskem živeče dvo in enojezično prebivalstvo. Susanne Weitlaner je predsednica Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko in obiskali smo jo v Pavlovi hiši v Potrni.
Slovenija je za Expo pripravila ovalen paviljon z lesenim kupolastim ostrešjem in ozelenjeno fasado. Tudi Britanci in Finci so posegli po lesu. Singapur je v puščavski Dubaj vnesel pravo malo džunglo. Delovanje tega paviljona je odvisno samo od sončne energije. Brazilski paviljon pa je zasnovan kot lahka membrana, ki visi nad velikim, a plitkim bazenom. Nizozemci so v svoj paviljon vstavili vertikalni vrt – kjer voda, energija in užitne rastline ustvarjajo svoj življenjski prostor. Veliko zanimanja pritegneta tudi paviljona Združenih arabskih emiratov in Savdske Arabije. Kaj se sicer dogaja v Dubaju?
Neveljaven email naslov