Če želimo do leta 2050 doseči podnebno nevtralnost, se bomo morali lotiti celovitega prestrukturiranja energetskega sistema in opustiti premog, rešiti bo treba tudi dilemo okrog nadaljnje rabe jedrske energije.

Če želimo do leta 2050 doseči podnebno nevtralnost, se bomo morali lotiti celovitega prestrukturiranja energetskega sistema in opustiti premog, rešiti bo treba tudi dilemo okrog nadaljnje rabe jedrske energije.

Pot je še dolga. Gledano globalno 80 odstotkov porabljene energije – torej električne energije, kakor tudi energije za ogrevanje in transport – proizvedejo fosilna goriva. Le 11 odstotkov prispevajo obnovljivi viri energije, 7 odstotkov biomasa, 2 odstotka jedrska energija. A po drugi strani zgledi posameznih držav kažejo, da je energetska tranzicija povsem mogoča. Velika Britanija ima trenutno 33-odstotni delež obnovljivih virov energije, Nemčija pa 42-odstotnega – pri čemer, paradoksno, ta država ostaja tudi ena večjih premogovnih sil v Evropi, takoj za Poljsko. A kakorkoli, v celoti se deleži obnovljivih virov hitro povečujejo, pravi Dave Jones iz neodvisne raziskovalne organizacije Ember:

"Leta 2015, ko je bil podpisan pariški podnebni dogovor, sta imeli vetrna in sončna energija le petodstotni delež v svetovni proizvodnji elektrike, zdaj imata desetodstotnega. Podobno velja za evropsko sedemindvajseterico, leta 2015 smo bili na 13 odstotkih, zdaj smo na 21 odstotkih vetrne in sončne energije."

Da se je za obnovljive vire energije že odločil trg, je medtem prepričan Sven Teske iz Tehnološke univerze v Sydneyu. Teske navaja ugotovitve družbe Lazard, enega ključnih analitikov cen energije, ki poročilo objavi vsako leto. Nove sončne in vetrne elektrarne lahko na ugodnih geografskih legah proizvedejo elektriko za enak strošek kot stare elektrarne na premog:

"ZDA so zaprle precej premogovnih elektrarn, ker so bile novogradnje cenejše od vzdrževanja obstoječih premogovnih elektrarn, in to bi veljalo tudi za nuklearke. Sončna energija je bila še pred desetimi leti trikrat dražja od jedrske, govorimo o novih elektrarnah, zdaj pa je obratno."

Tudi v Sloveniji precej stavimo na jedrsko energijo. In kako je tukaj s stroški? Po navedbah družbe Lazard je razpon velikanski, odvisno pač od tega, ali gre za staro, amortizirano, ali za novo elektrarno. Kot pravi Ben Wealer iz nemškega Inštituta za ekonomske raziskave, so stroški jedrskih elektrarn, ki se trenutno gradijo v Evropi, iz prvotno predvidene cene že narasli za od dvakrat do trikrat, izredno dolgo pa traja tudi razgradnja odsluženih reaktorjev, zato:

"Raziskave, ravnanje z odpadki, razgradnja, nikoli ne bomo vedeli, kakšni so dejanski stroški. Nemčija je namenila 23 milijard za rešitev za jedrske odpadke, ampak ne vemo, ali bo to dovolj, ali bodo morali davkoplačevalci še kaj dodati. In to sedemdeset let, odkar je bila zgrajena prva jedrska elektrarna."

Zaradi razmeroma dolgega obdobja izgradnje tudi ne moremo govoriti o jedrskih elektrarnah kot orodju za hitro dekarbonizacijo. A po drugi strani jedrska stroka opozarja, da ameriški in evropski proizvajalci ne gredo v korak s časom, da se znanje izgublja in da je to eden od razlogov za zamude pri dokončanju in velikansko napihnjenje investicij, medtem ko ruske in kitajske tehnologije načeloma ostajajo pri predvidenih stroških.