Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
4425 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
Zdaj pa v Toskano, na karneval v Viareggiu. Gre za eno najbolj znanih pustnih prireditev v Italiji. Domačini se na njej predstavljajo z ogromnimi alegoričnimi vozovi na politične in druge družbene teme. Predstava na priobalni promenadi je obilno zabeljena s plesom in rajanjem – zlasti letos, ko karneval v Viareggiu praznuje 150 let.
Letos mineva 150 let od prve povorke maskiranih meščanov oziroma prvega mestnega korza na Ptuju. 25. februarja 1873 so se namreč našemljeni Ptujčani podali na sprehod oziroma vožnjo po mestnih ulicah. Mestni pustni korzo so v sklopu že 63. kurentovanja izvedli tudi letos, ko mineva 10 let, odkar je bil vnovič vključen v javni del ptujskih pustnih prireditev.
Informativni dnevi znova potekajo na šolah in fakultetah, tako da lahko kandidati poleg informacij o programih dobijo tudi vtis o prostorih, osebju in vzdušju na izobraževalni ustanovi. Preverili smo, kako potekajo, hkrati pa izpostavili nekaj programov, ki imajo leto za leto omejitev vpisa. Pri izbiri šole ali študija naj mlade v prvi vrsti vodijo lastni interesi in sposobnosti, pa poudarja psihologinja in svetovalna delavka na eni od ljubljanskih gimnazij.
Danes mineva 15 let od razglasitve neodvisnosti Kosova, ki ga Srbija, pa tudi Rusija, Kitajska in 5 članic Evropske unije ni priznalo. V Prištini so neodvisnost razglasili po devetih letih pod upravo Združenih narodov in po neuspehu mirovnih pogajanj, ki so sledila krvavemu konfliktu v letih 1998 in 1999; tega so končali letalski napadi Nata na takratno Jugoslavijo. V Prištini, kjer danes poteka vrsta prireditev, se je tudi o prihodnosti Kosova in odnosih s Srbijo s kosovskim premierom Albinom Kurtijem pogovarjal naš dopisnik Boštjan Anžin.
Te dni mineva 200 let od rojstva začetnika naravnega atmosferskega zdravljenja Švicarja iz Wangna Arnolda Riklija, ki je spodbujal zdrav način življenja. Arnold Rikli je že pred 150. leti uporabljal naturopatske metode, ki so vse bolj priljubljene in priznane tudi danes. Ob obletnici si različni deležniki na Bledu prizadevajo zato, da bi Riklijevo dediščino tudi dejavno vključili v ponudbo blejskega turizma.
Radiotelevizija Slovenija prvič po letu 2015 posluje s pozitivno ničlo, kažeta letno poročilo in zaključni račun, ki ju je včeraj sprejel nadzorni svet RTV. Zavod je lani ustvaril dobiček v višini 96 tisoč evrov. Kljub vzpodbudnim številkam pa se s poročilom v koordinaciji novinarskih sindikatov RTVS ne strinjajo in opozarjajo, da se rušenje javne RTV nadaljuje. Ustavno sodišče pa danes vnovič odloča o predlogu za začasno zadržanje novele zakona o Radioteleviziji Slovenija. Sindikati ob tem pričakujejo odgovorno odločitev, ki je danes sicer še ni pričakovati.
V naše glavno mesto so danes na protestni shod prišli poklicni gasilci iz vse Slovenije. Z baklami in sirenami so želeli opozoriti na nizke plače in dejstvo, da jih oblast hvali in ljudstvo slavi, ko rešujejo življenja in imetje, ko bi želeli dostojno plačo, pa so spregledani. Njihov protest je spremljal Robert Škrjanc.
Čebelarstvo, čebelji pridelki in apiterapija lahko lepo dopolnjujejo turistično ponudbo na Cerkljanskem. V Cerknem smo se pogovarjali z Janjo Likar, diplomirano inženirko zootehnike, čebelarko, apiterapevtko ter terapevtsko maserko, ki je po spletu družinskih okoliščin prevzela očetov čebelnjak in se začela ukvarjati s čebelarstvom.
V rokodelskem društvu Drikelc izdelujejo različne rokodelske izdelke, pri katerih so najpomembnejše ročne spretnosti. Največje število članov predstavljajo lesarji, ki izdelujejo različne uporabne stvari, maske, pa tudi glasbila. Naš sogovornik je bil predsednik rokodelskega društva Marko Obit.
V terenskem studiu so se nam pridružili trije laufarji v tradicionalnih maskah. Najstarejši, ki je tudi neformalni vodja, je spregovoril in nam zaupal, kaj se dogaja v Cerknem, pa tudi, kaj jih skrbi.
Posvetili smo se narečni govorici materinščine, spontani govorici, ki je nastajala na Cerkljanskem. Matematik dr. Marko Razpet, ki sicer živi v Domžalah, je dolga leta zbiral narečno gradivo krajev svojega otroštva in zapisoval besedišče, ki se počasi topi v splošni pogovorni govorici. Med drugim je napisal pravi slovar cerkljanščine z etimološko razlago besed, ki so prevedene v knjižno slovenščino in tako ohranil izraze, ki jih danes ni več slišati. Dr. Marko Razpet že dolga leta razvija tudi spletišče o zgodovini, ljudeh in posebnostih Cerkljanskega, kjer se lahko naučite tudi marsikaj iz vsebine knjige Kako se reče po cerkljansko.
Slovenski vodniki reševalnih psov in drugi člani ekip so že prišli iz Turčije, kjer so reševali življenja. Med njimi je tudi Marko Bručan, ki mu je z madžarsko ekipo uspelo rešiti leto in pol starega otroka in njegovo mamo. Obiskal nas je na Prvem in predstavil ter orisal dogajanje na terenu.
13. februarja leta 1946 je bil ustanovljen radio Združenih narodov. Meritve raziskave ugotavljajo, da je radio kljub častitljivi starosti še vedno eden najbolj poslušanih in zaupanja vrednih medijev. Gre za medij ki globalno gledano lahko doseže 95 odstotkov svetovnega prebivalstva vseh slojev. geslo letošnjega svetovnega dne, ki ga obeležujemo danes se glasi Radio in mir. Način podajanja vsebine po radiu lahko v posameznih okoliščinah poveča ali zmanjša napetosti. Radio seveda lahko podžge konflikt, vendar pa si bo profesionalni radio v praksi prizadeval za pomiritev konflikta ali napetosti in tako preprečil njuno povečanje ali prispeval k pomiritvi in začetkom mirovnih pogajanj. Verodostojni programi in neodvisno poročanje so po prepričanju Unesca zato temelj za vzdržno demokracijo in dobro vladanje. Več v pogovoru s prof. dr. Igorjem Vobičem iz Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Ljudje smo različni. Veselijo nas različne stvari, imamo svoje navade, razvade in smo zelo pogosto tudi zbiralci različnih predmetov, ki nas razveseljujejo. Zdravka Abram ima prav posebno zbirateljsko žilico, ki ni običajna. V skoraj petih fasciklih je zbrala več kot 1000 etiket vin, ki jih je okusila ob različnih priložnostih. Ob vsaki etiketi, ki jo spretno spravi z vinske steklenice, zapiše, kdaj in ob kateri priložnosti je bila steklenica odprta, pa tudi kakšne druge posebnosti dogodka.
V Stari Fužini v Bohinju Pr'Andrejco že od leta 1889 deluje mlin na vodna mlinska kolesa, ki je še edini tovrstni delujoči mlin na Zgornjem Gorenjskem. Toni Zupanc je že četrta generacija mlinarjev, ki melje moko klasično. Z ženo Majo ohranjata tradicijo mlinarstva in žagarstva, ki je vse bolj zanimiva za obiskovalce in njune goste, saj sta v hiši starega mlina uredila tudi apartmaje. V prihodnje bi rada mlin in žago venecijanko postavila na ogled ter uredila muzej, ki bi dopolnil tudi turistično ponudbo kraja.
11. februar mednarodni dan žensk in deklic v znanosti. Zato začnimo z znanstvenim pristopom, z znanstvenimi raziskavami. Številne namreč nazorno kažejo, da so mešane in raznolike ekipe bolj kreativne in bolj uspešne pri svojem delu, kot pa skupine, ki imajo bolj homogeno sestavo. To se potrjuje v podjetjih, v delovanju najrazličnejših organizacij, pa tudi v znanstvenih skupinah ne glede na področje. A glede na realno prakso bi lahko sklepali, da teh raziskav niso brali tisti, ki odločajo, kako in po kakšnih merilih se lahko pri nas gradi znanstveno kariero. Poti naprej so za ženske še vedno zahtevnejše, kar pa na koncu škodi vsem.
S prihodom družbenih omrežij so se spremenile navade oglaševanja. Nova vrsta občinstva, ki sledi in zaupa določenemu vplivnežu, lažje verjame, da je nek izdelek dober. To je seveda v interesu oglaševalcem, ki tako lažje zajamejo ciljno publiko. Prav s tem pa pogosto prihaja do prikritega oglaševanja, ki ga skuša rešiti nov zakon o varstvu potrošnikov.
Med najboljšimi izhodišči za obisk alpskih vršacev je tudi Mojstrana, stisnjena ob sotočju Save Dolinke in Triglavske Bistrice. Prav v tem kraju z veliko gorniško tradicijo je dom našel Slovenski planinski muzej, ki tudi s programi za otroke skrbi za ohranjanje slovenske planinske dediščine. V času zimskih počitnic je muzej za otroke pripravil ustvarjalnice in na eni od teh so otroci izdelali tudi pravi planinski čevelj.
Ob prevzemu ministrskega položaja je Asta Vrečko ocenila, da je bilo področje kulture sistematično zanemarjano. Po osmih mesecih ministrovanja upa, da je zdaj vsaj malo lažje delovati na kulturnem področju. Njeno ekipo čakajo številni pomembni projekti, med drugim pogajanja o plačah v javnem sektorju na področju kulture, reforma položaja samozaposlenih v kulturi in posodobitev medijske zakonodaje. Pri snovanju novega nacionalnega programa za kulturo skušajo iskati široko soglasje in vključiti tudi občinstvo, zato so začeli regijske obiske in javne razprave. Ministrica izpostavlja prepričanje, da morajo javne zavode voditi najsposobnejši strokovnjaki, zavrača izbiro na podlagi lojalnosti politiki. Zagrizli so tudi v pereč problem nasilja in spolnega nasilja na področju kulture. Največ prahu je v zadnjem času dvignila odločitev o združitvi Muzeja novejše zgodovine in Muzeja osamosvojitve. Tudi o tem se je Miha Žorž z ministrico Asto Vrečko pogovarjal še preden je propadel poskus vložitve interpelacije.
Na Prešernov dan kulturne ustanove že tradicionalno pripravijo pester program in brezplačno odprejo svoja vrata. Nekaj utrinkov iz Ljubljane je ujela Iza Pevec.
Neveljaven email naslov