Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
4426 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
Obdarovanje, obisk cerkva, božično kosilo, druženje v krogu družine spremljajo današnji praznični dan. Kako pa so nekoč obeleževali konec leta oz. čas, ko se noč začne krajšati, dan pa postaja daljši? Po odgovore smo odšli v Slovenski etnografski muzej, kjer nam je etnologinja in kulturna antropologinja Katarina Nahtigal povedala veliko o prekrščanskih koreninah božiča in o običajih ter navadah, ki so nekoč spremljali ta in druge decembrske praznike.
Te dni pospešeno mesi testo in z različnimi nadevi povija potice, ki jih številne gospodinje same ne upajo speči, marsikdo ne zmore več, mlade družine pa za potico enostavno nimajo časa. Zato Simona Kejžar, nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji, z veseljem peče tudi po naročilu. V orehovo potico doda tudi trdinkino moko, značilno za Bohinj. V njeni kuhinji, ki je prava delavnica, ura ne meri časa. Čas narekujejo potice, piškoti in druge predpraznične sladke dobrote.
Države članice evropske unije se na različne načine spopadajo z energetsko krizo. Državni zbor je prejšnji teden sprejel zakon o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize v prihodnjem letu. Ocenjena finančna vrednost sprejetih ukrepov znaša 1,2 milijarde evrov. Od tega naj bi 850 milijonov namenili za subvencioniranje visokih cen elektrike in plina, 100 milijonov za sofinanciranje skrajšanega delavnega časa in čakanja na delo, 250 milijonov pa za izboljšanje likvidnosti prizadetih podjetij. Danes je vlada omejila cene elektrike tudi za javne zavode, občine in agencije. Kako pa se z energetsko krizo spopadajo v sosednji Avstriji, ki nam je lahko pogosto zgled za hiter in učinkovit odziv na krizne razmere? Podjetnik Benjamin Wakounig, predsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca, pojasnjuje, da avstrijska vlada kakšnih konkretnih ukrepov še ni sprejela.
Društvo V tujini izobraženih Slovencev - VTIS - je skupaj z ministrstvom za izobraževanje v Ljubljani pripravilo Simpozij slovenskih raziskovalcev v tujini. Cilj simpozija je vzpostavljanje in utrjevanje vezi med slovenskimi raziskovalci v tujini in profesorji, raziskovalci ter študenti v Sloveniji, in sicer na različnih področjih. Med sodelujočimi je tudi socialna antropologinja, doktorica PINA SADAR, ki že več kot desetletje živi v Veliki Britaniji, zadnja leta v Londonu, kjer trenutno deluje v okviru ene od vladnih agencij, ki se ukvarja z vključevanjem državljanov v politične procese in razvoj politik.
Zahtevnejši turisti vedno bolj iščejo drugačna doživetja, navadno nekaj, kar ni na prvo žogo, že stokrat videno in del ponudbe masovnega turizma. Kot poudarjajo na Slovenski turistični organizaciji, slovenski turizem zasleduje vizijo zelene butičnosti z nižjim odtisom in večjo vrednostjo za vse. Prav tej viziji sledijo tudi paketi 5-zvezdničnih doživetji, zbrani pod značko Edinstvena doživetja Slovenije. Trenutno jih značko nosi 26, namenjeni so domačim in tujim gostom, med njimi lahko na primer izberete večerjo v rudniku, čakanje na medveda v Kočevskem gozdu, opazovanje Krna in doline Nadiže z viseče ploščadi, vožnjo s kajakom po podzemlju Pece in druge.
Več kot četrtina Američanov, starih med 18 in 29 let svoje dnevne novice prejema prek družbenega omrežja Tiktok, kažejo izsledki raziskave Pew Research Centra. Čeprav manj alarmantna, pa se podobna slika vseeno izrisuje tudi pri nas. Mladi namreč vse pogosteje aktualne informacije prejemajo prek družbenih omrežij, in ne več prek tradicionalnih medijev, kot je to veljajo včasih. S tem seveda lahko naletijo na pasti lažnih in zavajajočih informacij.
Sinoči so v Cankarjevem domu na slavnostno podelili Zoisove in Puhove nagrade in priznanja, najvišje državne nagrade za vrhunske dosežke v znanstvenoraziskovalni in razvojni dejavnosti, ki nazorno pričajo o raznovrstnosti in dometu slovenske znanosti. Foto: Anže Malovrh/STA
Vse več ljudi se zaradi visokih cen hrane in položnic za ogrevanje ter drugih stroškov obrača na človekoljubne organizacije. Stiske so vse globlje. Revni in socialno izključeni pa svojo stisko še bolj občutijo prav v mesecu decembru, ki je mesec obdarovanj in srečevanj. Z materialnimi dobrotami in toplo besedo jim decembrske dni vsaj nekoliko skušajo polepšati v dobrodelnih organizacijah
Ingrid Celestina ima skupaj s Suzano Todorovič zasluge za izdajo knjige o Šavrinkah, za katero sta prejeli naziv Osebnost Primorske meseca januarja za leto 2018. Aktivna je v knjigotrško-založniškem svetu. Že nekaj let je predsednica Društva slovenskih knjigotržcev, sodeluje v komisiji za podeljevanje Evropske nagrade za literaturo. Gost v terenskem studiu v Svetem Antonu pri Kopru je bil tudi oljkar Darko Jakomin z oljkarske kmetije Karlonga v bližnjem Potoku.
Sveti Anton je skupno ime za številne zaselke na širokem hrbtu v severnem delu Šavrinskega gričevja, ki se spušča v dolino reke Rižane. Po podatkih Statističnega urada RS je leta 2020 tu živelo 2048 ljudi. Sveti Anton ima bogato ilustrirano knjigo o svoji zgodovini z naslovom Sv. Anton – Stoletja na cvetoči in prijetni vzpetini. Obsežno in s številnimi barvnimi fotografijami opremljeno knjigo o Svetem Antonu je napisala Natali Gak. Na obisk v naš terenski studio v Svetem Antonu je prišla tudi gospa Alferija Bržan, slavistka, upokojena učiteljica slovenščine, ki piše pesmi v antonskem govoru.
Kaj se dogaja z javnimi sistemi v Sloveniji? Najbolj na udaru v tem trenutku je zdravstveni sistem, kjer so stvari že ušle izpod nadzora. Tudi v domovih za ostarele se pogoji zaostrujejo, saj zaradi pomanjkanja kadra, ti zapirajo vrata. Enako se dogaja v šolstvu, kjer je velik manko na področju tehničnega kadra. O pokojninskem sistemu se še ne govori … ampak, tudi tu bi bile na mestu sistemske spremembe.
Rok Ravnikar iz ZD Kamnik se odziva na očitke, da zdravniki delajo premalo, da gre za sivo stavko. Prav je, da se v te krizne razmere vključuje civilna družba, saj zahteva isto, na kar zdravniki opozarjajo že deset let! Če želimo zadržati zdravnike v javnem zdravstvu, je treba nujno izboljšati pogoje dela, izboljšati vodenje javnih zavodov, zmanjšati administrativne obremenitve ter omogočiti fleksibilni delovnik in nagrajevanje. Na slabe razmere v zdravstvu pa opozarja tudi civilna iniciativa Glas ljudstva, ki z današnjim dnem začenja kampanjo Ustavimo rušenje javnega zdravstva.
Danes so v Strasbourgu podelili nagrado Saharov za svobodo misli in je najpomembnejše priznanje, ki ga Evropska unija podeljuje za delo na področju človekovih pravic. Prejemnik letošnje nagrade je ukrajinsko ljudstvo. Slovesnost je v evropskem parlamentu spremljal Rok Valenčič.
V zbirki 'Kajuh 100', ki jo izdaja knjižnica Velenje, je ob stoti obletnici rojstva Karla Destovnika Kajuha izšla tudi knjiga Kajuh - Dopisovanja. V njej so zbrana vsa pisma, dopisnice, razglednice in sporočila, ki jih je pisal Kajuh in tudi drugi njemu. O zbirki smo se pogovarjali z umetnostnim zgodovinarjem in znanstvenikom dr. Miklavžem Komeljem.
Danes se spominjamo stote obletnice rojstva Karla Destovnika Kajuha. Kako literarna zgodovina razume in obravnava pesnika Kajuha, smo se pogovarjali z literarno zgodovinarko Ireno Novak Popov.
"Morda bo trajalo eno leto, morda pet let. Ampak najpomembnejše je to, da ljudje vzklikajo, da se ne bodo vrnili nazaj. Nikakor ne bodo odnehali, nikakor ne bodo sprejeli majhnih sprememb, saj hočejo popolno spremembo sistema, vlada je izgubila svojo legitimnost. To je zelo pomembno tudi za mednarodno skupnost, razumeti mora, da reforme v diktaturi niso mogoče. Diktatorja ne moreš reformirati," pravi Negin Shiraghaei, nekdanja novinarka, aktivistka in podjetnica, ki zase pravi, da je že od nekdaj zagovornica pravic žensk. V Beogradu se je na forumu Brave New Media z njo pogovarjala Urška Henigman.
Po nekaterih podatkih več kot 70 odstotkov zdravstvenih delavcev zaznava nasilje v zdravstvu. Povzročitelji nasilja so različni, prav tako tudi žrtve, največja skupina žrtev pa so osebe z duševnimi oviranostmi. Nasilje v zdravstvu se sicer v zadnjih letih povečuje, to pa je predvsem posledica slabih pogojev za delo in podplačanosti.
Kaj ponuja mlajšim in starejšim generacijam Rogatec, kakšen je utrip tega trga ob Sotli in kje vidijo njegove prednosti in izzive za v prihodnje, so se razgovorili tisti, ki kraj najbolje poznajo, namreč domačini: ravnateljica osnovne šole in vrtca Rogatec Alenka Virant, Majda Kramberger, Blaž Kramberger in Franc Kregar.
Dvorec Strmol, srednjeveški trg ter izleti na Donačko goro ali k izviru Sotle so vse zanimive izletne možnosti, ki jih ponuja Rogatec, v katerem se danes mudi ekipa Prvega. Zakaj se tja res splača podati, lahko izveste v pogovoru z Gordano Bilušič z Zavoda za kulturo, turizem in razvoj Rogatec.
Slovenska filantropija je lani združila dvajset tisoč ljudi
Neveljaven email naslov