Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
4380 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
Turistične bone, ki jih je prejšnja vlada uvedla v pomoč turističnemu gospodarstvu, bo mogoče uporabiti le še do konca tega meseca, tako da turistične delavce zanima, kako bodo okrevali brez njihove pomoči. So pa v Slovenski Istri zadovoljni z obiskom in rezervacijami za prihajajoče poletne mesece; pravijo, da se k njim vrača tudi vedno več tujih gostov. K obisku domačih krajev je začela spodbujati tudi Slovenska turistična organizacija, ki s tem nadaljuje kampanjo Vzemi si čas. Moja Slovenija. Da je naša Istra več kot samo poležavanje na plaži, pa je na študijski turi, ki jo je organizirala STO, ugotavljala Tina Lamovšek.
Enaka vključenost vseh članov in članic družbe, ne glede na njihov spol, narodnost, religijo, svetovni nazor, socialni ali ekonomski položaj, je ključ do napredne, demokratične in uspešne družbe. Dejstvo pa je, da so tako ženske kot pripradniki in pripadnice drugih spregledanih družbenih skupin, še vedno slabo zastopane v naši družbi, v delovnih okoljih, na vodstvenih položajih in v politiki. Z namenom, da bi ženske kot tudi vse ostale ranljive skupine bolj opolnomočeno vstopale v javni prostor, medije, politiko in na vodilne položaje v podjetjih in drugih delovnih organizacijah, je že leta 2016 začela delovati iniciativa z imenom #IamRemarkable (Izjemna/izjemen sem), ki s svojimi delavnicami in ozaveščanjem pomaga k boljši samopodobi in boljši samopromociji. Iniciativa je dosegla že več kot 360 tisoč ljudi v 170 državah, v mesecu juniju pa se lahko tudi v Sloveniji brezplačno udeležite njihovih delavnic. S pobudnico gibanja Anno Vainer se je pogovarjala Tita Mayer.
Inkluzivni pohodi v organizaciji odbora inPlaninec Planinske zveze Slovenije so v popolnem razmahu. Število pohodnikov invalidov, pa tudi prostovoljcev, ki jih spremljajo in skrbijo za njihovo varnost, je vse večje. S pohodi jim želijo približati gore, omogočiti planinstvo in aktivno preživljanje prostega časa. Več o inkluzivnih pohodih pa v prispevku Petre Medved.
V naslednjih minutah pa poletna tema o zdravju. Poletna zato, ker na svojo kožo in njene spremembe postanemo bolj pozorni na začetku poletja, začnemo se ukvarjati z vprašanjem, koliko sončenja, če sploh, je še zdravo. Beremo opozorila o nevarnosti kožnega raka, opazujemo znamenja na koži. Da bo poletje kar najbolj brezskrbno, bo nekaj nasvetov podal prof. dr. Igor Bartenjev, dr. med., specialist dermatovenerologije.
V zadnjih dneh Slovenijo pretresa razkritje okoliščin, v katerih delajo delavci v podjetjih Marinblu in Selea. V Delavski svetovalnici vsak dan prejemajo nova pričevanja tamkajšnjih delavcev, obenem pa vse več klicev, naj razmere preverijo še v določenih drugih podjetjih, pravi Goran Lukić.
Junij tradicionalno po več svetovnih mestih zaznamujejo parade z mavričnimi zastavami, s čimer množica s sprehodom po mestu opozarja na pomen enakopravnosti gejev, lezbijk, transspolnih, nebinarnih in drugih oseb, ki so še vedno pogosto potisnjene na rob družbe. Mesta za lgbt osebe zaradi infrastrukture ponujajo varnejše zavetje, a kot kažejo raziskave, se razlika med urbanimi in ruralnimi okolji vendarle zmanjšuje. Kljub razmeroma dolgi tradiciji lgbt scene v Sloveniji izkušnjo nasilja po podatkih več raziskav o življenju gejev, lezbijk in transspolnih oseb v Sloveniji doživi več kot vsaka druga oseba.
Večina ukrajinskih beguncev je šele v teh dneh začela dobivati prve odločbe o denarni pomoči. Nekateri so pribežali v Slovenijo že ob začetku vojne. Od takrat je minilo tri mesece in v tem času so živeli v veliki stiski, saj so bili odvisni od pomoči sorodnikov, humanitarnih delavcev ali dobrih ljudi. Tako je bilo tudi s Svetlano, ki je na Goriško pribežala iz mesta Nikolajev v Ukrajini. Z njo se je pogovarjala Nataša Uršič.
Zgodovina hrane je več kot le zgodba o hrani neke družbe. Je zgodba o sami družbi, o odnosih med različnimi razredi, narodi, odnosih med spoloma, odnosu do tujine, zgodba o množični kulturi in o vsakdanjem življenju. O tem sta v ponedeljek na predavanju v okviru festivala Zgodovina na Špici, ki ga pripravlja Inštitut za novejšo zgodovino, govorili zgodovinarki Ruža Fotiadis iz Berlina in Radina Vučetić iz Beograda, avtorici zbornika »Bratstvo in enotnost za kuhinjsko mizo«, v katerem avtorji predstavljajo različne vidike prehrane v nekdanji Jugoslaviji.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Prav zaradi tega bodo danes v Laškem na svojsten način praznovali državni praznik, dan Primoža Trubarja. Ta je tam živel in delal le tri leta, a je ta čas tam spoznal ljudi, ki so ga povezali z evropsko inteligenco in priskrbeli denar za izdajo prvih slovenskih knjig. Laško je edino slovensko mesto z dvema ulicama, ki se imenujeta po Primožu Trubarju. Zgodba o Mihaelu Tifernusu, ki so ga meščani rešili pred ugrabitvijo Turkov, ki so iz njega hoteli napraviti janičarja, postal pa je pomemben evropskih teolog in filozof, se sliši kot legenda. Tomaž Majcen, kustus muzeja Laško, pa nam jo predstavlja kot zgodovinsko dejstvo, o katerem je v Laškem predaval zgodovinar dr. Igor Grdina.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sloveniji nujno potrebujemo neodvisno ustanovo, v kateri bodo strokovnjaki s področja okolja, prehrane, zdravstva in tehnologije in ki bodo načrtovali smernice za varno prehrano.
Center Noordung v Vitanju, ki ga je pred več kot štirimi leti država prevzela od prvotnih ustanoviteljev, so vsebinsko prenovili. Zadnji posegi, ko so prvič po desetih letih od izgradnje zapolnili prav vse hodnike večkrat arhitekturno nagrajene stavbe, so stali 180 tisoč evrov.
Ana Đurić Konstrakta je srbska pevka, ki ji je pred tedni z nastopom na pesmi Evrovizije, ne le na Balkanu, uspelo sprožiti pravo euforijo. Na koncu je osvojila peto mesto, a njena pesem In corpore sano je postala viralna. Na evrovizijski oder je namesto blišča in poskakovanja vrnila umetnost, uspelo ji je, kar politikom že dolge ni – združila je Srbe, celotno območje nekdanje Jugoslavije in kar na evrovizijskem odru odprla vrsto družbenih vprašanj.
S Koncertom za človeka in gozd Zemlje želi društvo Drevo sozvočja opozoriti na pretirano sečno gozdov na Madagaskarju, kjer je ostalo le še 10 % deževnega gozda. O pomenu gozdov, razmerah na Madagaskarju, aktivnostih društva in koncertu izvemo več od Malale Tine Rakoto Serban.
Avstrija 1. julija uvaja nov davek na fosilna goriva, ki bo zvišal cene bencina, dizla, zemeljskega plina in kurilnega olja, prebivalci pa bodo dobili v zameno nekakšen podnebni bonus, v višini 200 evrov, razen na Dunaju, kjer bo ta bonus znašal 100 evrov. Okoljevarstvenik Štefan Merkač takšnim rešitvam ni naklonjen. Prepričan je, da bi morali sprejeti odločnejše ukrepe, čas se namreč izteka, čeprav sam, kot pravi, ostaja optimist. Kot član koroških Zelenih je bil v prejšnji deželni vladi, med letoma 2013 in 18, zadolžen za izvedbo ambicioznega energetskega načrta, s katerim naj bi korenito zmanjšali izpuste tologrednih plinov. Na naslednjih deželnih volitvah se Zeleni niso več uvrstili v deželni zbor, kakšna pa je bila usoda eneretskega načrta? O tem sva se s Štefanom Merkačem pogovarjala včeraj popoldne v Šmihelu pri Pliberku. Nad nama so se zbirali črni oblaki, veter se je krepil in narava nama je jasno sporočala, kaj se nam obeta v prihodnje. IN kako je zdaj z ambicioznim energetskim načrtom, sprejetim pred 9 leti?
Danes se začenja festival Parada ponosa, ki je festival LGBTQ+ kulture z izrazito politično noto, ki se zaključi z vsakoletno Parado ponosa, ki je protestni shod po ljubljanskih ulicah. Zaključil se bo z javno predstavitvijo političnih zahtev, ki jih naslovijo na nosilce politične in družbene moči, na institucije in tudi na širšo družbo. Festival je namenjen tudi zasedbi javnega prostora in predstavitvi življenja in dela LGBTQ+ oseb. O tem smo se pogovarjali s Simono Muršec, predsednico društva Parada ponosa in s Katjo Štefanec, vodjo mladinskega programa, ki je zadolžena tudi za odnose z javnostmi.
Ob praznovanju rojstnega dne in platinastega jubileja britanske kraljice Elizabete nas je zanimalo, kaj Britancem pomeni kraljica, kako si lahko razlagamo navdušenje množic nad platinasto obletnico, kako Britanci praznujejo to obletnico in seveda tudi, kakšen je resničen vpliv kraljice v Združenem kraljestvu. O tem smo se pogovarjali s Slovenkama, ki sta tesno povezani z britanskim otokom; s prevajalko in sodno tolmačko Evelino Ferrar iz Oxforda, ki je tudi dejavna članica odbora skrbnikov Britansko slovenskega društva in z rojalistko Mojco Masterl Štefanič iz Kočevja, Slovenko, ki je prava britanska patriotka in se je nad britansko kraljevo družino navduševala že v otroštvu ter zaradi princese Diane vpisala študij anglistike.
Pred dobrim tednom je v Grčiji oz. njenem vzhodnem delu, na polotoku Halkídika, potekalo srečanje predstavnikov slovenskih in grških čebelarjev. Namen seveda izmenjava izkušenj, dobrih praks in vzpostavitev nadaljnjega sodelovanja. Njihovo srečanje je spremljala Andreja Čokl, ki je bila na nek način tudi pobudnica tovrstnega sodelovanja.
To soboto bomo zaznamovali dan slovenskega krvodajalstva. Kako pomembno je krvodajalstvo za nemoteno preskrbo s krvjo, dokazuje zgodba o reševanju 21-letnega Siniše Milunovića iz Kočevja, ki je pri opravljanju krovskih del padel s strehe in se pri tem tako hudo poškodoval, da je zaradi krvavitev notranjih organov potreboval skoraj 100 litrov krvi. Za tolikšno količino krvi je bilo potrebno darovanje krvi 200 darovalcev. Zgodba se je srečno končala tudi zaradi odličnega delovanja vseh služb in zdravstvenih delavcev, ki so sodelovali pri reševanju. Več o sami nesreči in pomenu krvodajalstva pa v prispevku Lucije Dimnik Rikić
Neveljaven email naslov